Afera Banka Slovenije in forenzični pregled sanacije bank

21.2.2015 / 06:53 Komentiraj
Zgodba je kompleksna, toda v bistvu precej enostavna. Groba slika, kot jo od daleč vidim jaz, je naslednja:
NAROČI SE PRIJAVI SE

  • Politika je s sanacijo bank tako dolgo odlašala zaradi nesposobnosti in toksične kadrovske kombinacije komunističnega finančnega ministra in ortoliberalnega guvernerja. V likvidnostne težave je zašla tudi država sama, pri tem pa smo izgubili ekonomsko suverenost.
  • Ko se je leta 2012 politika le končno lotila sanacije, je bila podobno kot Irska, Ciper ali Grčija že v primežu neznosnega pritiska finančnih trgov na eni strani in Evropske komisije in ECB glede primerne oblike državne pomoči bankam na drugi.
  • Tedanje vodstvo ministrstva za finance ni imelo velike izbire. Moralo je slediti navodilom nižjih uradnikov EK, ki so jim z navodili po elektronski pošti “popravljali” novelo zakona o bankah (ZBan) tako dolgo, dokler ni omogočala izvedbe vnaprej določenega scenarija — torej popolnega izbrisa vseh dotedanjih bančnih lastnikov kot tudi lastnikov hibridnih in podrejenih vrednostnih papirjev.
  • Tu v zgodbo vstopi Banka Slovenije. BS je dobila zelo jasen scenarij, kaj mora narediti — izbrisati vse lastnike delnic in podrejenih obveznosti. To je bilo predeterminirano s samim sprejemom ZBan. Ko je BS najela ugledne mednarodne revizorske hiše, da pregledajo kvaliteto sredstev (AQR) v bančnih aktivah — seveda po “mednarodnih računovodskih standardih” —, je bil njihov mandat jasen: ravno dovolj nizka ocena vrednosti bančne aktive, da bi ocena primanjkljaja kapitala lahko bila ustrezno velika. Revizorske hiše so se tako dolgo igrale s parametri vrednosti posameznih vrst sredstev, da je njihov končni znesek v bankah znašal natanko toliko, kot je bilo “potrebno”.
  • Cene vrednosti sredstev so nato kot input vstopile v makrostresne teste, ti pa so nato — po ustrezno dramatično slabem, “adverse” scenariju —, iz modelčka “izpljunili” “pravilne” ocene kapitalskih lukenj v bankah. Kapitalske luknje so morale biti natanko tako velike, da je bilo mogoče izbrisati vse lastnike delnic in podrejenih obveznosti.
  • Ta “mokra vaja” oziroma modelno simuliranje “pravih izidov” se je v nekaj iteracijah ponavljalo tako dolgo, dokler niso iz modelčka padle prave številke.

Prosim, popravite me, če sem se v osnovni zgodbi zaradi grobega poenostavljanja zmotil.

Tukaj ni velike filozofije. Politika in BS sta bili stisnjeni ob zid in sta morali narediti, kar so jima naročili v Bruslju in Frankfurtu.

Toda neglede na “zunanjo prisilo” tukaj nastopijo najmanj trije problemi:

  • Ali ta “zunanja prislila” pomeni tudi to, da so bili vsi postopki izpeljani zakonito in v skladu z ustavo? Je v demokratični državi ustavno dopustno, da zakone prek elektronske pošte “pišejo” nižji uradniki neke mednarodne institucije? Je dopustno, da je nek zakon napisan protiustavno, tako da za nazaj “briše” pravice, pridobljene po drugem zakonu? Je dopustno zakon interpretirati tako, kot da se je dogodek — stečaj banke — zgodil, čeprav se ni?
  • Če je bila kapitalska luknja pretirana, se je država na finančnih trgih morala zadolžiti za precej več, kot je bilo potrebno — in to po zelo visoki obrestni meri. Kar pomeni, da je zaradi previsoko izračunane bančne luknje previsok tudi javni dolg (in obresti, ki jih zanj plačujemo). To pomeni, da mora vlada vsak mesec pobrati več davkov ali porezati več izdatkov, da lahko financira previsoke stroške servisiranja obresti. Denimo, da je bila kapitalska luknja v bankah (hipotetično) ocenjena za eno milijardo evrov višje, kot bi bilo potrebno. To pomeni, da bi ob 5% obrestni meri v desetih letih plačali za 295 milijonov evrov več obresti, kot bi jih, če kapitalska luknja ne bi bila previsoko ocenjena.
  • Če je bila neka banka preveč kapitalizirana (recimo za 700 namesto za 200 milijonov evrov) in če to banko (v skladu z zavezo do EK) po hitrem postopku prodamo za 200 milijonov evrov, bomo kupcu podarili 500 mio evrov. In še en problem za davkoplačevalce: plačujemo višje davke za zadolžitev za dokapitalizacijo neke banke, vendar tega zneska ob morebitni prenizki prodajni ceni ne bomo dobili povrnjenega.

To so stvari, ki mene v tej “aferi BS” begajo in motijo. Zato menim:

  • da je potrebna preiskava vseh postopkov MF in BS;
  • da je potreben forenzični pregled nastajanja zakonodaje in drugih aktov, ki so omogočili takšen način sanacije bank;
  • in da je potreben forenzični pregled vseh postopkov, vseh sprememb metodologije in vseh vmesnih poročil pregledov kvalitete sredstev v bankah (med avgustom in novembrom 2013) in makrostresnih testov, ki so jih za BS izvajale ugledne mednarodne revizorske hiše.

Potrebni sta tudi parlamentarna in kriminalistična preiskava, da bomo državljani in davkoplačevalci vedeli, kaj se je dogajalo in kaj to pomeni za naše denarnice. Potrebni sta, da bodo lahko popravljene morebitne krivice, ki/če so se zgodile posameznikom zaradi nezakonitih in protiustavnih postopkov.

Super, če so bili vsi postopki izvršeni v skladu z zakoni in ustavo. Če niso bili, pa moramo to vedeti.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v petek, 20. februarja 2015, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom “Afera Banka Slovenije” v šestih korakih. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE