Neoliberalne gorile in desni populizem

Leta 1983 je bila posneta uspešnica Kolo sreče (Trading places), v katerem se bogataška brata poigravata z usodo dveh ljudi, ki ju igrata Eddie Murphy in Dan Aykroyd. Nekateri se bodo filma spomnili kot komične kritike ameriške razslojenosti in družbene neodgovornosti kapitala, drugi pa morda po tem, da je Jamie Lee Curtis v filmu pokazala joške.

No, meni je ostal v spominu eden od zadnjih prizorov, v kateri se v gorilo našemljeni pomagač dveh bratov znajde v kletki z zaljubljenim goriljim samcem. Scena se zaključi z zoomom na debelo izbuljene oči gorilje romantike deležnega zlikovca. Vse ostalo je prepuščeno domišljiji.

V gorilo našemljeni človek je tudi glavni protagonist raziskovalnega projekta dveh ameriških eksperimentalnih psihologov. Christopher Chabris in Daniel Simons sta ga opisala v knjigi Nevidna gorila (2010). Chabris in Simons sta za svoj projekt — po mojem zasluženo — dobila Ig Nobelovo nagrado za najbolj trivialno znanstveno raziskavo v tistem letu.

Nepozornostna slepota

Skupini prostovoljcev so naročili, naj štejejo, kolikokrat si bodo v bele majice oblečeni študenti na košarkarskem igrišču podajali žogo. Opazovalci so bili tako osredotočeni na svojo nalogo, da med štetjem sploh niso opazili, da se je na igrišču pojavila gorila. Namen raziskave je bil dokazati, da ljudje, osredotočeni na neko stvar, zlahka ne opazijo ničesar drugega.

Nevidne gorile sicer nisem prebral, poznam pa vic, v katerem Mujo in Haso z uporabo eksperimentalne psihologije nemškemu turistu odklopita in odpeljeta počitniško prikolico.

Odvračanje in preusmerjanje pozornosti je ena od ključnih kompetenc tudi v politiki. To je po eni strani razumljivo, saj si vsakdo želi, da bi ga ljudje poznali po uspehih, ne pa po napakah in polomijah.

Populizem to eksperimentalno psihologijo dviguje še na bistveno višji nivo. Cilj ni samo preusmerjanje pozornosti od napak k uspehom, ampak predvsem naklepna manipulacija volivcev. Te je treba spraviti v stanje, v katerem nečesa ne bodo opazili ali pa bodo celo pristali na stvari, ki so jim objektivno v škodo, in jih goreče podprli. Ljudi je treba zamotiti, da jim lahko ukradeš prikolico.

Redki preveč, še bolj redki premalo

Samopoškodba, povzročena s podpiranjem populistov, je dvojna. Najprej gre za izgubo politične svobode. Sklicevanje na ekskluzivno pravico predstavljanja narodovih interesov služi kot sredstvo za delegitimizacijo politične konkurence in spodkopavanje neodvisnega sodstva, svobodnih medijev in civilne družbe. Populistična demontaža vzvodov demokratičnega nadzora v imenu naroda lahko narodu prepreči, da se populista demokratično znebi, ko ga ima poln kufer.

Desni populizem ima tudi ekonomske posledice. Medtem ko populistični Mujo zabava publiko, ji neoliberalni Haso odklaplja prikolico. V Evropi je to grožnja dokončnega propada družbenega modela, ki temelji na zasebnem gospodarstvu, uravnoteženem z zaščito javnega interesa, in na kapitalu, ki razume in sprejema, da za svoj obstoj in normalno delovanje potrebuje pravno državo, demokratično nadzorovano izvršilno oblast, kvalitetno šolstvo in zdravstvo, infrastrukturo — in ki se je v ta namen pripravljen odpovedati tudi delu svojega dobička.

Ta pristop je bil najbolj izpopolnjen v Skandinaviji in njenem modelu države blagostanja. Danski družbeni in ekonomski sistem je dolga leta temeljil na misli Nikolaja Grundtviga o idealni družbi, v kateri ima malo ljudi preveč in še manj premalo.

Grundtvig ni bil ne levičar niti revolucionar, ampak protestantski pastor, ki je umrl leta 1872.

Država blagostanja

Zahodnoevropski model države blagostanja je doživel svoj razcvet v času po 2. svetovni vojni. Trdno zavezan vrednotam liberalne demokracije, človekovim pravicam in vladavini prava je predstavljal odgovor na vojne grozote. S poudarkom na socialni pravičnosti, solidarnosti, družbeni odgovornosti, močnem javnem sektorju, javnem šolstvu in zdravstvu je gradil tudi obrambni zid pred morebitnimi ideološkimi skušnjavami z vzhoda.

Zahodnoevropski politiki takrat niso mogli z gotovostjo predvidevati, da se bo idealna komunistična družba, ki jo je gradila Sovjetska zveza s svojimi sateliti, končala tako klavrno, kot je.

In ko se je to zgodilo, je neoliberalizem začutil priložnost, da opravi še z državo blagostanja in z evropskim modelom družbeno odgovornega kapitalizma. Proces, ki je pozneje utrl pot tudi desnemu populizmu, se je začel v začetku 80. let prejšnjega stoletja, s svetovnim neoliberalnim triumfom na Hayeka natripanega Ronalda Reagana in Margaret Thatcher.

Države blagostanja seveda ne moremo idealizirati. Za svoje težave si je v marsičem kriva tudi sama — predvsem z rigidnostjo pri prilagajanju gospodarskim, družbenim in političnim globalnim izzivom zadnjih nekaj desetletij.

Odzivi so pogosto panični. Nova danska socialdemokratska vlada poskuša državo blagostanja reševati z izrazito populističnim zasukom do vprašanj, povezanih z migracijami. To jim bo težko uspelo. Vrednostnih načel, na katerih temelji država blagostanja, ni mogoče rezati kot klobaso in deliti samo sebi in svojim. Solidarnost v družbi je ali je pa ni.

Neoliberalni triptih

Čeprav je država blagostanja oslabljena, jo neoliberalni kapital sovraži še bolj kot komunizem — za katerega vsaj ve, da ga ni več in ga verjetno tudi ne bo nazaj. S Putinovo naslednico Sovjetske zveze nima težav, saj sta v ključnih točkah v idiličnem sozvočju.

Ker je država blagostanja neločljivo povezana z liberalno demokracijo, neoliberalni kapital sovraži tudi njo. Triptih popolne deregulacije, minimalnih davkov in agresivne privatizacije javnega sektorja je seveda popolnoma nezdružljiv z družbenim in ekonomskim modelom, ki temelji na družbeni odgovornosti kapitala. Desni populizem neoliberalizmu omogoča, da državo blagostanja in liberalno demokracijo napada v njuni vrednostni podstati: solidarnosti, človekovih pravicah, političnih svoboščinah, socialni pravičnosti, nediskriminaciji, strpnosti, spoštovanju človeškega dostojanstva, empatiji, odprtosti in dialogu. Nedavni Trumpovi tviti o štirih kongresnicah so lep primer, kako rasizem in nestrpnost postaneta orožje v boju za politično in ekonomsko nadvlado. Trump je te ženske poslal »nazaj, odkoder prihajajo«, ker da so s svojim zavzemanjem za zgoraj omenjene vrednote »socialistke«. To je v delu ameriške javnosti še huje, kot če nekoga v Sloveniji označiš, da je iz Murgel.

Dokler ne bodo izbuljili oči

Tragična usoda ljudi, ki so se pustili zavesti populističnemu hujskaštvu in sovraštvu, je v tem, da bodo na koncu sami izpadli največje žrtve projekta politične eksperimentalne psihopatologije, v katerem sodelujejo.

S sovraštvom do ljudi od drugod pomagajo ustvarjati prihodnost, v kateri bodo morda tudi sami prisiljeni zapustiti svojo domovino. Ko je družba do konca dehumanizirana, oropana sposobnosti empatije in solidarnosti do soljudi, postane nečloveška do vseh, razen do peščice tistih na vrhu.

Velikanske večine podpornikov populizma v tej peščici ne bo. Za to napoved ni treba biti jasnovidec. Dovolj je že kritičen razmislek o realnosti populističnih obljub in njihovih neizogibnih posledicah. A zaradi emotivnega naboja populizma je danes samo manjši del njihovih podpornikov zmožen razmišljati in ravnati racionalno.

Človeške reakcije v tem smislu odstopajo od Chabrisovega in Simonsovega eksperimentalnega psihološkega modela. V njunem projektu so opazovalci — ko so jih opozorili na gorilo — videli samo še njo. V populizmu je drugače. Kljub številnim znakom, da gredo stvari v maloro, mnogi še vedno samo preštevajo podaje. Neoliberalne gorile očitno ne bodo opazili — dokler ne bodo izbuljili oči.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v ponedeljek, 29. julija 2019, pod naslovom Našemljene gorile. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.