Zakaj na internetu vse verjamete? A men tud vse verjamete?

Prejšnji teden je blo 50 let od pristanka na Luni. Objavim članek na FB in zanalašč zrajcam debato: »No, a so bli na Luni al ne?«

Seveda se takoj pojavi par ljudi, k totalno resno verjamejo v teorije zarot. »Kako na Luni?! To je vse Kubrick posnel.«

Ja, me prov zanima. Kje so dokazi, da je vse Kubrick posnel?

»Poglej si ta pa ta dokumentarec na netu, boš vse vidla.«

Valda, ker na internetu pa res vse verjamem. Vi men tudi vse verjamete?

Tko k je en komentiral na FB: »Internet nas je vse nadgradil v astrofizike, raketne znanstvenike, dohtarje, forenzike, tajne agente. Pol pa ni čudn, da se na pralnem stroju šelna (objemka) odlosa (zrahlja), voda mal poteče, pa kurac, vsi v jok, ker je vikend in noben majstr ne dela. Pa vse mamice so kr naenkrat specialistke za cepiva in vsi so profiji za chemtrailse.«

Zarad unga Dodija?

Okej, sej nisem bla z njimi na Luni, sam jebeš me, da prej verjamem temu, da so bli, kokr da bi se enmu Kubricku dalo delat take kretenizme in natege.

Mogoče sem naivna, ampak v teorije zarot pa ne verjamem.

Poznam enga, k misli da so Dražena Petroviča ubili. Svašta. Pa kok jih poznamo, k so umrli v prometnih nesrečah? Zakaj ne bi en Dražen? Talent gor al dol, pod kožo je bil tko krvav k mi.

Lady Diana isto. Se je pač razčefukala tam sred Pariza. Vozit 200 na uro, šofer še pijan, paparazzi te lovijo … — in pol bum. Ne vem, zakaj bi jo ubili. Zarad unga Dodija? Ma, oni so bli veseli, da so jo skinili s kurca, pa da je ne vidijo več. Ker je bla mama od Williama in Harryja? A da so pa zdej vzeli v svojo Royal Family eno k je mulatka, ločena, Američanka, igralka, to jih pa ne moti?

In že mi je začel en razlagat, da nimam pojma, ker je MI6 specializiran prov za »prometne nesreče«. Ker kao ni možno, da bi ena Diana umrla v nesreči, ker je bla očitno nadčlovek.

Pol so tud Grace Kelly ubili al kaj? A jo je Hitchcock al un njen mož? In pol k je blo Hitchcocku dolgčas, je šel še njenga zeta z gliserjem ubit? Sem mislila, da meni domišljija laufa dobr, pa vidim da enim še bolj.

Kaj pa Kramberger? So ga skenslali iz čistega miru, ker je bil moteč faktor? Je unmu pijanmu res ratalo, da ga je ustrelit s tok daleč? In to sam zato, k ga je motilo, da je govoril po mikrofonu?

Jaz bi rekla, da ja. Ker če je bil pijan, se mu glih takrat niso roke tresle. Eni pravijo da ni možno, k er je bil taka koma. Sam vi ne veste tega, da je en, k je navajen alkota, glih takrat kao pri sebi.

»Mami, a grem lahk pred blok?«

In pol smo pri WTC. So stolpnici sesuli Američani al Bin Laden? Pasoš gor, pasoš dol, pa smo spet tam. Logično, da se ljudem vžge domišljija na vse strani, ampak črno na belem nimamo pa nč. Samo na netu je vse.

Na internetu je vse za verjet. Trume ljudi ratajo profesionalec za vse. Naše mame to niso nč komplicirale. Če se je blo treba it cepit, smo se šli cepit. Pa niti enga avtista ne poznam, pa poznam res velik ljudi.

Edina stvar, k res verjamem, je ta, da ganje ne legalizirajo zarad farmacije. Sam to itak vsi vemo.

Zdej pa mamice komplicirajo za vsako stvar in vse prebrat. Kaj jest, da bo boljš dojila. Pa ob vsakem članku, da je en moški otroku iz kombija ponujal bombone, narest celo paniko.

Za kok jih veste, da so bli zares ugrabljeni? Za kok izginulih otrok veste? Ne rečem, da se to ne dogaja, sam to ni kr tko, vsak dan, vsaj ne pri nas. Se spomnim svojih časov. Ko si priletel dam, fuknil ruzak v sobo, pol pa: »Mami, a grem lahk pred blok?« In zvonit en drugmu po domofonih: »A lahk pride ta pa ta ven?«

Dans sem super hvaležna, da takrat še ni blo interneta in vsega tega, da smo lahko bli samo otroci. Nobenga niso mel za genija, vsi smo bli sam uni, k se nas ni dal zvlečt domov, ker je blo druženje tok fajn. Pol pa vse mame na balkonih: »Tereza, večerja, takoj domov!« »Mami, a lahk sam še mal?« Ene so ble tud take: »Pridi kosilat!«

Maja Vojvoda

Mislim, da se bo vsak iz moje generacije strinjal, da smo imeli najboljše otroštvo ever. Sam enkrat je bla panika, da nismo smeli par dni pred blok. In to ni bla nobena teorija zarote al kej izmišljenega na netu, ampak čista realnost.

Leta 1986 sem bila stara 10 let in smo živeli za Bežigradom. Ve Crnkovič točno kje, ker je tud on živel neki časa v našem bloku, ko je bil še mlad. Vem pa sam zato, ker mi je fotr enkrat rekel, da on piše za Teleks (al neki) in sem si jaz to ful zapomnila. In pol sva se v liftu videvala, ko sem bla jaz še otrok, vozila psa okol in un vljuden »’dan« zdrdrala vsakič.

Urednik se tega seveda ne spomni, ipak je tok starejši od mene. In evo, tok let kasnej popravlja vejice za mano.

Kokrkol, leta 86 je bla panika, ker je izginila punčka Maja Vojvoda. Čist bliz nas kle za Bežigradom. Tam nekje pri Astri se je izgubila vsaka sled za njo. Igrala se je pred blokom in izginila. Fucked up scena. Ful čuden primer. In seveda, ko so naše mame pomislile, da mi otroci sami hodimo — ja, včasih so otroci sami hodili naokol — do bežigrajske knjižnice, mim vojašnice Ljube Šercerja, direkt do Astre še mal kasete gledat, so valda naredile paniko.

Sej je bla res štala. Maje Vojvode niso nikoli najdli. Nikoli se ni izvedelo, kaj se je zgodilo z njo. Oče jo je iskal do svoje smrti. Vedno rečem, da po mojem ni težjega, k preživet svojga otroka, ampak da pa kr izgine in ne veš zakaj in kam in maštaš vse žive možne scenarije, to se ti mora pa zmešat.

Kaj pa Maddie? Sta jo ubila starša al so jo ugrabli? Pa Amanda Knox? Je ubila uno Angležinjo al ne? Mogoče pa Charles Manson ni v resnici nikol nobenga ubil? Je Hitler nardil samomor al je spizdil v tople kraje? And so on and so on. To se ti res lahk zmeša.

Najboljš, da si grem pogledat dokumentarec Houston, we have a problem. Ker oni so mel sam enga, jaz jih mam pa milijon.