Aleksandar Hemon: “Pronek se je igral s frnikulami.« [odlomek iz knjige]

28.7.2019 / 06:08 Komentiraj
Že po prvencu Vprašanje Bruna so Hemona primerjali z Vladimirjem Nabokovom, Josephom Conradom. Zdaj tudi v slovenščini.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Vprašanje Bruna je zbirka kratke proze, ki v osebi protagonista Proneka povzema biografijo avtorja. Med njegovo štipendijo v ZDA izbruhne vojna v Bosni, prijatelji in sorodniki so ujeti v obleganem Sarajevu, junak pa ugotavlja, kaj se dogaja.

Razseljenost, osamljenost, občutek krivde porajajo suh humor in svež pogled na novo domovino in mladost v bivši Jugoslaviji. Vohun Sorge in pomočniki, družinski izlet na plažo, harmonika in atentat na nadvojvodo Ferdinanda, razlika med romansko solato in ledenko, vse je povod za vrtoglav narativni vrtiljak.

Aleksandra Hemona (1964, Sarajevo) slovenski bralci poznajo že po dveh prevedenih romanih — Nowhere Man in Projekt Lazar — in po zbirki esejev Knjiga mojih življenj.

Njegov prvenec Vprašanje Bruna (2000) mu je prinesel plaz slavilnih kritik, ki so ga primerjale z Nabokovom ali Conradom. Sledili so prevodi v mnoge jezike in uvrstitev na lestvicah najbolje prodajanih knjig. Še danes za eno Hemonovih ključnih del. Založba Goga.

Aleksandar Hemon: Vprašanje Bruna

Najprej je začel ogromen vršiček prsne bradavice na palici utripati in piskati, nato se je zavrtel prazen tekoči trak. Izza črne zavese so začeli padati oglati kovčki in nabasane potovalke, zdrsnili — huuuu — po toboganu, kjer jih je potegnilo v neskončno obračanje tekočega traku. Pronekovi nerazpoznavni sopotniki so se zgrnili ob trak, kot bi bili bakterije na dnu želodca, z oralnega oddelka pa ravno prihaja hrana, ki jo bo treba prebaviti. Pronekova potovalka se je izgubila. Buljil je v prazni tekoči trak, ki se je nesmiselno vrtel, dokler se ni ustavil in zableščal v izstopajoči tišini. Pronek je imel le torbo s knjigami in katalogi iz brezcarinske prodajalne, pa še kos tri dni starega bureka, ki ga je ustvarila njegova mama, da bi ga prehranil na poti, in ki je zdaj — v to smo lahko prepričani — gojil vse sorte nevarnih balkanskih mikroorganizmov v svojem drobovju.

Za rahlim, dolgim, črnim trakom je stal moški s Pronekovim imenom (napačno napisanim »Pronak«), ki mu je sledil vprašaj. Mož ga je držal tik nad medenico, spodnji rob mu je rahlo rezal v dlani, da se je Proneku zdelo, da so mu vzeli ime in ga dali temu človeku, ki je bil očitno pošten, delaven, discipliniran posameznik. Mož je negotovo stresel Pronekovo mlahavo roko, kot bi se bal, da mu bo kdo vzel napis.

Mož je Proneku izrekel dobrodošlico in ga povprašal po poti z narejenim — a vsekakor vljudnim — zanimanjem.

»Kot pot Marlowa h Kurtzu je bilo,« je rekel Pronek.

»Uau!« je rekel mož, ki vsekakor ni vedel, o čem govori Pronek — zaradi česar ga ne gre obsojati. Mož je imel kratke temne lase, ki so mu brez reda bežali s čela, in pepelnate zaplate za ušesi. Prijazno je pomagal Proneku pri poizvedbi glede prtljage, a brez haska.

Zunaj je neumorno snežilo, kot bi Bog v gnevu paral pernice v nebesih. Mož je vozil skozi slepeče bel labirint meteža. Kazal je objekte in stavbe, ki so se pojavljali iz vrtinčastega snega kot igrače na vzmet: gigantski zobotrebec, osvetljen od spodaj, kot bi klečeči verniki molili svetilke proti vrhu; vrstozgradb, za katere se je Pronek odločil, da jih bo v prihodnjih pogovorih s komerkoli, ki bi ga zanimali njegovi vtisi iz ZDA, opisal kot grajene v neonacističnem, neoklasicističnem, neonafrfuljenem slogu (kar po našem mnenju ni povsem upravičeno).

»In to je Bela hiša,« je rekel mož, zmagoslavno.

»Vedno sem spraševal,« je rekel Pronek, napačno, »zakaj ji ime Bela hiša? Moraš biti bel, da lahko živiš tam?«

Moškemu se to ni zdelo zabavno, rekel je: »Ne, zato, ker je zgrajena iz belega marmorja.«

Pronek je imel vrat trd kot še nikoli, na tej točki je bil praktično okamenel, zato je celo telo obrnil proti možu in levico položil na naslonjalo za glavo za njegovim tilnikom, iz katerega so brezsramno poganjali šopi neukrotljivih las. Mož je s pogledom ošvrknil Pronekovo roko, kot bi se bal, da ga bo morda zadavila.

»So jo gradili s pomočjo sužnjev?«

»Ne vem, po mojem ne.«

Možu je bilo ime Simon.

Koncept straniščne školjke

Peljala sta se v tišini, nevihta je ponehavala. Ko sta prišla do hotela, so listnate snežinke poletavale kot metulji, kot bi si privoščile odmor po napornem delavniku. Simon je pohvalil Pronekovo angleščino in ga — ker je vzpostavil vez, domnevno — obvestil, da so zmagali Redskinsi. »Komaj vem pravila,« je odvrnil Pronek. »Krasna igra je to,« je rekel Simon in ga nato povabil k sebi domov v Falls Orchard v Virginiji, da bi spoznal njegovo ženo, Gretchen, in njune štiri hčerke. Pronek je rade volje sprejel povabilo, čeprav mu je bilo povsem jasno, da ne bo Simona nikoli več videl.

Hotel je bil Quality Inn.

Pronek si je sobo v Quality Innu zapomnil — vse do danes — s strašljivo natančnostjo: v njej je bila zakonska postelja z zelenim pregrinjalom, z očmi blazinami je strmela v strop; temna televizija je potrpežljivo gledala posteljo kot pes, ki čaka priboljšek; asketski stol, lesena naslonjala za roke je vabeče razpiral proti nevpadljivi pisalni mizi; zasenčena svetilka, ki je plaho metala svetlobo na površino mize; težka, matronska, marelična zavesa, za katero je stalo veliko okno z velikodušnim pogledom na neskončen zid. Kopalnica je bila brezmadežno čista, brisače so bile zložene druga vrh druge, spominjale so na snežno kocko. Pronek je znova in znova potegoval vodo v bleščečem stranišču in osuplo opazoval (njegov koncept straniščne školjke je bil povsem drugačen od našega), kako je vodo na dnu zagnano posrkalo, a se je nato vedno dvignila, s tekočo samozaverovanostjo, do prvotnega nivoja. Dna banje sta se držali dve gumijasti stopinji in iz stene je štrlela ročka. Pronek je tako previdno odprl vodo, stopil na gumijasti stopinji, ki sta se natanko prilegali njegovim stopalom, se prijel za ročko, a se ni nič zgodilo.

Ne moremo z gotovostjo trditi, kaj je pričakoval, da se bo zgodilo. Opral je svoje bledo modro spodnje perilo in iztrošen ovratnik že kar nespodobne flanelaste srajce ter nato oboje razprostrl čez stol. Vrgel se je na posteljo, ki je rutinsko zaškripala, in gol obležal, brez uspeha se je trudil izračunati časovno razliko med Washingtonom in Sarajevom (šest ur), dokler ni zaspal.

Ko se je zbudil, ni vedel, ne kje je ne kdo je, potem pa je zagledal svoje spodnje perilo, kako širi bledo modra krila čez stol in nudi jasen dokaz o njegovem obstoju pred tem trenutkom. Vstal je, osvobodil okno izpod okovov zavese in videl, da je dan, saj je po zidu priplezalo nekaj zmedene svetlobe, ki je čakala pred oknom, da jo bo kdo spustil noter in bo lahko smuknila v temne kote. Poetična jutranja postavitev ga je spravila v dobro voljo, dokler ni ugotovil, da je njegovo spodnje perilo še vlažno.

Sobarico je preslišal, ker je sušil spodnjice s fenom, ki ga je našel v toku, kot skrit revolver, ob ogledalu. Pogumno je vkorakala noter in ga zalotila s spodnjicami v trdno sklenjeni levi roki in fenom, zarinjenim vanje, kot bi jih mučil, da bi priznale. Na tej točki moramo omeniti, da je bil povsem nag, poleg tega je opletal z običajno jutranjo erekcijo. Pronek in sobarica — vitka mladenka s papirnato tiaro na glavi — sta se ujela v trenutek nemočne zadrege, potem pa je Pronek počasi zaprl vrata. Obsedel je na straniščni školjki, z mislimi pri svoji izgubljeni prtljagi, ki je zmrzovala nekje gori na nebu, naložena skupaj z vso drugo, povsem tujo in neznano prtljago v globokem trebuhu letala, na poti proč, proč od njega. Ko si je nazadnje le nataknil spodnjice, ki so se očitno predale, in zbral dovolj korajže za soočenje s sobarico, te ni bilo več. Njegova postelja je bila postlana in na blazini je ležal rdeč bonbon v obliki srca. Pronek si je predstavljal strastno afero s sobarico, ki je bila pravzaprav hči newyorškega milijonarja, trudila se je za neodvisno, dostojanstveno življenje in svojo slikarsko kariero. Lahko si je predstavljal, kako se skupaj z njo seli nazaj v New York; živel bi v razpadajočem, a domačnem stanovanju v Greenwich Villageu in jo podpiral, ljubil bi jo v počasnem ritmu saksofona, poljubljal bi ji elegantne dlani in nežna lica, zamazana z živimi barvami.

Neki drugi Simon

Simon ga je čakal na recepciji, le da ni bil Simon, temveč nekdo drug, podoben Simonu, z izjemo debelih očal in mlahavega maščobnega obroča, ki mu je počival na bokih in medenici. Umirjeno je obvestil Proneka, da upa, da je Pronek dobro spal, ter da se je Pronekova prtljaga našla v Pensacoli na Floridi. Peljala sta se mimo istih spomenikov in zgradb, pred katerimi so zdaj žuželčji stroji plužili kupe snega. Ustavila sta se (Pronek in Simon št. 2) pred velikim dvorcem, ki se je skrival za marmornato belo vrsto stebrov, spominjali so na gromozanske zaporniške rešetke. Na trati, prekriti s smetanasto stepenim snegom, je bil znak orla, ki je razprostiral svoja mogočna krila in se mrščil proč od hiše, kot bi ga njeni prebivalci razkurili. Prišla sta v veliko avlo, kjer je uniformiran paznik stal pod barvito sliko nesproščeno nasmejanega Georgea Busha.

»Oj, George!« je rekel Pronekov spremljevalec.

»Oj, dohtar!« je rekel paznik, ki je stal z razkrečenimi nogami in dlanmi, avtoritativno zarinjenimi pod pazduhe. Dohtar je izginil v pisarniški labirint za Georgeevim hrbtom. George je Proneku ukazal, naj počaka v veži, katere stene so bile ovešene s slikami zadrtih mož z rahlo nabreklimi lici, kot bi imeli ustne votline polne dima, ki ga ne upajo izdihniti. Isti razjarjeni orel se je, kot je opazil Pronek, raztezal po tleh, strop pa je bil tako visok, da »se je oko zaman trudilo seči do najbolj oddaljenih kotov«, če citiramo enega naših velikih pisateljev. Napis, nameščen na majavo leseno stojalo, je sporočal: »PRIKRITO OROŽJE PREPOVEDANO«.

Hladno je bilo, zato je Pronek sedel v naslanjač z rokami globoko v žepih, pod pogled moškega z našobljenimi ustnicami in obrvmi v obliki galeba v daljavi. Pronek se je igral s frnikulami, ki so v čezoceanskem premoru še vedno ležale na dnu žepov plašča, vrtel jih je drugo okrog druge. Potem je — na naše presenečenje — izza Georgeevega hrbta pridrvel moški s predse iztegnjeno desnico ter pristno narejenim nasmeškom. Medtem ko je Pronek vlačil svojo roko na plano, je rekel: »Dobrodošli!« in frnikule, nazadnje osvobojene nitastih okovov, so poskočile iz žepa ter se začele odbijati druga od druge, klenkati v nenadni svobodi. Še kar je slišal odmeve pobeglih frnikul iz oddaljenih kotov, ko je mož vprašal Proneka: »Kako vam je torej všeč naše glavno mesto?«

»Ne vem,« je v zadregi odvrnil Pronek. »Sem šele prišel.«

»Super vam bo!« je vzkliknil moški. »Krasno je.«


Aleksandar Hemon: Vprašanje Bruna. Naslov izvirnika: The Question of Bruno. Prevedla: Irena Duša Draž. Založba Goga, Novo mesto, 2019. ISBN: 978-961-277-216-1, 230 strani, 24,90€. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE