FaceApp ali problem nepravične lepote v pravičn(išk)em svetu

26.7.2019 / 06:10 2 komentarja
Ali ni zanimivo, da o nečem tako dramatičnem, kot je možnost videti svoj postarani obraz, govorimo kot o kratkočasju?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Nikoli si nisem mislil, da bom lastno starost dočakal mlad! No, šalo na stran. Odzivi na aplikacijo FaceApp, ki predrugači obraze tako, da postanejo lepši, starejši, kakršnikoli že, so dovolj zanimivi, da lahko služijo kot spodbuda za vsaj srednje resno razpravo o problemu naše upodobljenosti, lepote in (ne)privlačnosti.

Dejstvo, da se dajemo v javnost s svojimi obrazi, se danes že sama po sebi zdi v nekem smislu reakcionarna ostalina predmodernosti. Vsaj s stališča mainstream predstav o tem, kaj pomeni biti človek. Loterija privlačnosti ali neprivlačnosti naših obrazov nasprotuje liberalni obljubi o enakosti in z njo povezani pravičnosti. 

Ampak pojdimo po vrsti.

Brezbrižnost do podob

Na Zahodu vlada brezbrižnost do sveta podob — češ, podobe so samo podobe. Nič otipljivega in zato nič resničnega. Ne morejo nam povzročati fizične bolečine, zato jih lahko z bogovi, angeli, hudički vred mirno pripišemo neobstoječemu ali vsaj ne čisto zares obstoječemu svetu.

Carl Gustav Jung se obrača v grobu!

Duševna, psihična resničnost ni nič manj resnična od denimo fizične resničnosti, je prepričljivo pojasnjeval Jung. Razen tega, da bi ta modrost lahko služila kot odličen reklamni slogan za proizvajalca računalniških igric, gre tudi za prepotrebno dramilo naši na imanenco in otipljive stvari mahnjeni civilizaciji.

Ali ni zanimivo, da je edina skrb, na katero opozarjajo v zvezi s FaceAppom, skrb za varstvo osebnih podatkov? Nič pa ni slišati o nevarnosti, da bomo z uporabo te aplikacije prehiteli čas! Ali o nevarnosti, da bo z uporabo te aplikacije za vedno zaznamovan naš pogled na obraze prijateljev in voditeljev? »Ah, saj gre samo za podobe,« bomo odmahnili z roko.

Prehitevanje časa?!

Mar ni zanimivo, da o nečem tako dramatičnem, kot je možnost videti svoj postarani lastni obraz, govorimo kot o zabavi, o kratkočasju?

Mar ni to, da uzreš svoj postarani obraz, nekaj več kot samo nepomembno razvedrilo? Mar ne bi morali novinarski uredniki te aplikacije namesto v rubriko »zanimivosti« uvrstiti v rubriko »umetnost«? Mar ne gre za spogledovanje z večnimi, duhovnimi vprašanji minevanja, staranja in umrljivosti?

In mar ni nadalje zanimivo, da je edina skrb, na katero opozarjajo v zvezi s FaceAppom, skrb za varstvo osebnih podatkov? Nič pa ni slišati o nevarnosti, da bomo z uporabo te aplikacije prehiteli čas! Ali o nevarnosti, da bo z uporabo te aplikacije za vedno zaznamovan naš pogled na obraze naših prijateljev in političnih voditeljev? »Ah, saj gre samo za podobe,« odmahnemo z roko in se zdimo sami sebi strašno odrasli.

Politični problem lepote

Podobe obraza, ki je bodisi bolj bodisi manj privlačen, so kljub vsemu občutljivo področje. Vsi bi namreč radi bili privlačni. Tu pa se zalomi.

Lepota je ostalina surove nepravičnosti narave. Relikt iz časov evolucijskega razvoja, ki mu je bila glavna briga rod, ne pa posameznik. Nam pa je danes mar predvsem za posameznika in za njegovo izkušnjo življenja. 

»Posameznik je cel svet,« pravimo. (To mora biti kakšen liberalno-budistični izrek.)

Raven privlačnosti je evolucijsko razvit jezik, v katerem poteka komunikacija o zdravju in možnosti preživetja potencialnega zaroda. Bolj ko je raznolika raven privlačnosti, bolj razumljiv in učinkovit je jezik.

Vse lepo in prav, če ne bi človeštvo doseglo že tako velikega tehnološkega in družbenega napredka, da nas za preživetje zaroda skrbi bolj malo. Če sploh. Skrbi nas predvsem za dobrobit posameznika. Vsakega človeka posebej, torej.

V takšnih okoliščinah pa se to, kar je prej služilo kot učinkovito orodje za preživetje — namreč ta jezik neenake privlačnosti —, spremeni v šibo in bič božji. Neenako razdeljena lepota postane vir družbene krivičnosti, neenakih možnosti in nesreče.

Iluzija lastništva nad privlačnostjo

Tudi zaradi neozaveščenosti o tem razvoju danes pogosto prihaja do žalibog zlorab te neenakosti v sebične namene. Ko denimo neko rahlo nadpovprečno lepo dekle objavi selfi in zraven dopiše »na morju«, tu seveda ne gre samo za to, da je ona na morju. Polemično branje sporočila se glasi nekako takole:

»Objavila sem fotko, iz katere je jasno razvidno, da sem nadpovprečno lepa. Za to lepoto nimam zaslug, bom pa kljub temu v življenju zaradi nje na boljšem. Objavljam torej to fotko in se delam, da z vprašanjem krivičnosti sveta nimam nič.« 

Gre za kresanje različnih konceptov posameznika. Naše telo je v skladu s zahodnjaško, kartezijansko ločitvijo duha in telesa samo nekakšen nosilec (duha). Posameznikovo bistvo se kaže v njegovem delovanju, v njegovi ustvarjalnosti, v njegovi estetski in etični sposobnosti, ki sta neodvisni od telesa. Tako vsaj trdi vladajoča kriva vera.

Po drugi strani pa se na socialnih omrežjih kažemo kot telesa. »Glej, to sem jaz!« govorijo fotografije naših obrazov — dane v sodobni svet, kjer posameznika dojemamo predvsem kot um, kot nekakšno potencialnost njegove ustvarjalnosti. 

Nekonsistenstno, milo rečeno. Res. Če ne upoštevam, da sem fotografij lepih deklet vedno vesel, moram reči, da me te objave obenem tudi pogosto ujezijo. Jezi me to sprenevedanje, češ: »To sem jaz.« Ne, to nisi ti. Vsaj ne v smislu, v katerem običajno dojemamo posameznika.

Predvsem pa: če si to res ti, ali se ti ne zdi, da je Bog zelo krivično delil lepoto? In da s takimi objavami samo prilivaš olje na ogenj tej vnebovpijoči krivici?

»Objavila sem fotko, iz katere je jasno razvidno, da sem nadpovprečno lepa. Za to lepoto nimam zaslug, bom pa kljub temu v življenju zaradi nje na boljšem. Objavljam torej to fotko in se delam, da z vprašanjem krivičnosti sveta nimam nič.«

Subverzivnost notranje lepote

Kam v to zgodbo spada v zadnjih dneh razvpiti fenomen? FaceApp je rešitev nerešljive krivice, saj pod zelo ugodnimi pogoji omogoča, da večina ljudi postane nadpovprečno lepa. Seveda samo v virtualnem svetu, ampak to navsezadnje ni tako malo.

Toda to so samo površinski poskusi reševanja zgoraj opisanega problema lepote. Globinski gredo bolj v globino — lahko tudi dobesedno — s skalpelom in injekcijami, ali pa v prenesenem pomenu s subverzivnim prevpraševanjem vrednot.

Primer slednjega je katoliški mesečnik Ognjišče, ki je s svojimi naslovnicami vedno igral vlogo upornika proti vizualnim standardom. Bil je in je še vedno tako rekoč svetilnik. Na naslovnicah Ognjišča so skoraj izključno mladi in nasmejani obrazi, ki zaradi svojega vizualnega izgleda najbrž ne bi prišli na naslovnice. Na naslovnice pridemo mi, običajno privlačni, srednje privlačni in manj privlačni ljudje.

Meni je šlo to dolgo malo na živce, ker se mi je zdelo, kot da načrtno iščejo nekoga, ki ne bo poželjiv na prvo žogo — poželjivosti pa si, kot pove že beseda sama, želimo. Zdaj mi je jasno. Gre za kontrakulturo. Ognjišče je agent subverzivnih družbenih sprememb, pa naj si levičarske organizacije za to titulo še tako močno prizadevajo. Gre za boj za notranjo lepoto.

Čeprav se to sliši patetično — in v resnici še nisem slišal bolj obrabljene fraze! —, je vredno vztrajnega ponavljanja. Šele ko bomo dovolj ovrednotili notranjo, moralno lepoto, se bomo lahko sproščeno veselili ekscesov neenake privlačnosti, ki jo med ljudi pošilja nepravična pravičnost narave.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu Bla Bla Blaž v četrtek, 28. marca 2019, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

Selfi Blaža Podobnika nekoč v prihodnosti. — [Fotografija: Blaž Podobnik]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE