Moj Franc Rozman Stane. Spomenik, ki je izginil in prišel nazaj.
Ko sem pred dnevi zavijal s kolesom s Slovenske na Šubičevo, sem nenadoma opazil … — spomenik Francu Rozmanu Stanetu.
Zavrl sem, da je kar zaškripalo. Ta spomenik je še tukaj? Je to mogoče?
Bil sem šokiran. Mislil sem, da ga ni več. Prisežem. Da so ga že kdo ve kdaj odstranili. Kdo ve kolikokrat sem šel mimo njega, pa ga nisem opazil?
In če ga že nisem opazil, odkod mi sploh ideja, da ga ni več?
To pojasni marsikaj. Za začetek to, da spomeniki — govorim o tako imenovanih komunističnih — v svojem simbolizmu sploh niso tako zelo pomembni, kot mislimo. Očitno niso tako moteči, kot mislijo tisti, ki bi jih radi odstranili iz ideoloških vzrokov, niti tako kulturotvorni, kot mislijo privrženci ohranjanja vrednot, zaradi katerih so sploh tam — ali zaradi katerih so vsaj bili postavljeni.
Dve muhi na mah
Do Franca Rozmana Staneta sicer nisem objektiven. Hodil sem na OŠ Franca Rozmana Staneta v Mariboru. Na šoli je bila ob obletnicah njegove tragične, nesrečne, prezgodnje, a ne nesmiselne smrti — ne vem, ali so to citati, ampak poskušam se vživeti za nazaj — ob preizkušanju minometa po šolskem ozvočenju v razredih komemoracija. Poslušali smo neke pionirske govore ali kaj že in recitacije. Kajuh pa Župančič pa to.
Ker pa je bila 7. novembra (po gregorijanskem koledarju) tudi obletnica začetka oktobrske revolucije, je bilo nekaj govora tudi na to temo. Tako rekoč dve muhi na mah. Zaradi teh slovesnosti je odpadla najmanj ena šolska ura.
Pozneje sem kot gimnazijec v vojašnici Franca Rozmana Staneta — ki so ji prosto po Francu Jožefu vsi rekli Kadetnica — na obrambnem dnevu prvič (in zadnjič) zlezel v tank. Kakšno leto pozneje pa smo imeli tam nabor. Spomnim se, da sem skoraj omedlel od gnusa in sramu, ko mi je vojaški zdravnik na pregledu segel v spodnje hlače, potežkal testise in mi ukazal, naj zakašljam.
Za 2€ več
Očitno pa nisem edini, ki ima soft spot na Franca Rozmana Staneta. In tudi mariborska Kadetnica ni bila edina kasarna, ki je še dolgo, predolgo nosila njegovo ime.
Še leta 2012 je nastal cel cirkus, ko je tedanji obrambni minister Aleš Hojs ljubljansko vojašnico Franca Rozmana Staneta preimenoval v vojašnico Edvarda Peperka. Za protiutež pa je naslednje leto njegov naslednik Roman Jakič preimenoval vojašnico Celje v vojašnico … — Franca Rozmana Staneta.
Ah, saj res. Leta 2011 je ob stoletnici rojstva komandanta Glavnega štaba narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije Banka Slovenije dala v obtok spominski kovanec za dva evra z njegovo podobo — in s peterokrako zvezdo.
Še danes si lahko na numizmatični podstrani BS preberete:
»Komandant Stane, kakor so ga imenovali partizanski borci, je bil izraz idej in upanja slovenskega naroda med narodnoosvobodilnim bojem in velja za enega najsvetlejših likov iz obdobja NOB.”
To zveni tako kot tiste naše šolske komemoracije v začetku 70. let.
Za vse druge, ki bi še radi kaj vedeli o Francu Rozmanu Stanetu, pa je tu spis včeraj omenjenega trusted branda domobranskega, antikomunističnega zgodovinopisja Iva Žajdele v Družini, ki bo vodil romanje po poteh the best of komunističnih zločinov.
[Fotografija: Marko Crnkovič]
Chevaux de Frise
Nazaj k spomeniku na Šubičevi.
Kakorkoli, ta Pirnat-Mušičev spomenik (1975) me je vedno spominjal na nekakšnega španskega jezdeca. No, ne vedno. Do osamosvojitvene vojne sploh nisem vedel, kaj je španski jezdec. (Sem pa vedel, kaj je frizijski konj.)
V vsakem primeru je ta spomenik enako napoti civilistom kot te tehnične ovire vojski.
S temi tračnicami z granitnimi ploščami z reliefom me je vedno malo asociral na Batičevega majestetičnega Kidriča (1963) na mariborskem Trgu — guess koga! — Borisa Kidriča, pri katerem jekleni drogovi prebadajo granitni blok. Kidričeva glava v ogromnem skalnem kvadru se mi je vedno zdela čudno majhna in špičasta.
In če smo že na tem trgu, na severnem robu smo za dan mrtvih prižigali svečke pod spominsko ploščo Slavi Klavora in Slavku Šlandru, ki so ju mučili in ubili gestapovci (ampak nista nič in nikogar izdala). Pripeljali so nas iz šole, ki je na Kersnikovi, ki se tudi dotika trga. Tam smo jeseni klajbali kostanje in videvali Štuklja, ki je tam stanoval, kako šiba vsak dan na Piramido.
Ko sem potem prebral, da je v relief na Šubičevi vklesana »alegorija Zmage«, sem šel prav namenoma še enkrat gledat, vendar nisem nič opazil. Opazil pa sem nekaj, kar bi lahko predstavljalo eksplozijo minometa. Ampak to bi bilo najbrž preveč striparsko.
En dan za ta leve, en dan za ta desne
Ko zdaj razmišljam, se mi zdi čisto mogoče, da so tudi tisti desničarski diverzanti, ki so pred tremi tedni z rdečo barvo premazali in popisali nekaj podobnih spomenikov po Ljubljani, mislili, da tega spomenika Francu Rozmanu Stanetu ni več.
Kako je mogoče, da se sploh nisem zavedal, da je spomenik še tam? Ali ga podzavestno nisem hotel videti, ker mi je bil vedno tako zelo nevšeč? Ali pa to, da sem gledal skozenj ali mimo njega, v resnici pomeni, da je do te mere integriran v mesto, da ga dojemam kot nekaj tako samoumevnega kot ploščo v tlaku ali robnik?
Ta moj spregled in zmota, v kateri sem živel, relativizirata idejo, ki sem jo dobil po tistem kolorističnem napadu na spomenike.
Razmišljal sem, kako bi izpadlo, če bi vse te tako imenovane komunistične spomenike preselili na en kraj, v en park. Poimenovali bi ga lahko Park komunizma. Lahko bi postal velikanska atrakcija, ki bi jo prihajali gledat z vseh koncev sveta in Slovenije. Ne samo turisti, ampak tudi mi domačini.
Vsi bi hodili tja. Eni bi tam medleli od estetskega, zgodovinskega, ideološkega, nostalgičarskega užitka, drugi pa bi meditirali o tem, kaj in kako bi bilo, če bi se zgodovina drugače obrnila. Park komunizma bi morda pripeljal do prave sprave. Če pa ne bi in ne bi šlo, bi pa po potrebi uvedli ločene dneve obiskov. En dan za ta leve, en dan za ta desne.
Saj ne vem, ali se hecam ali mislim resno.