Prekleti jaz: Individualistični, potrošniški, nečimrni pursuit of happiness

19.7.2019 / 06:08 Komentiraj
Komu res pripadamo? Družini? Narodu? Zahodu? Evropi? Človeštvu? Župniji? Frendicam z joge? Stranki? Družbenemu razredu?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Vedno znova me pretrese nečimrnost mojega pogleda na svet. In, for that matter, najbrž tudi vašega.

Ozkost našega pogleda je neskončna. Pa ne zaradi naše morebitne osebne moralne izprijenosti ali kaj takega. Ampak zaradi duha časa. Zaradi religije sodobnosti. Zaradi zmagoslavja doktrine sreče.

Duh časa je — skupaj z družbenim sistemom — izredno naklonjen nečimrnosti. Nečimrnosti v obeh pomenih, ki jih omenja SSKJ. Nečimrn človek kot ta, ki si prizadeva vzbuditi občudovanje in pozornost, in nečimrno kot ničvredno in ničevo.

Danes kar mislimo, da smo pomembni. In ne samo to. To celo verjamemo! Verjamemo, da smo pomembni, zaradi česar se nam naše skrbi zdijo … — pomembne.

Ena glavnih skrbi sodobnega časa je skrb za lastno srečo. »Kako sem?« je vprašanje sine qua non milenijske izkušnje. »Sem srečen? Koliko sem srečen? Sem že kaj bolj srečen?«

To vprašanje je tako temeljno, da se ga sploh več ne zavedamo.

Preambula k ustavi potrošniških družb

Umetnost samorefleksije smo prignali do skrajnosti. Če je bilo na neki točki še smiselno razvijati sposobnost refleksije lastnega počutja kot orodje za razvoj čustvene inteligence, je prevladujoča oblika samorefleksije danes patološka, narcisoidna, atomizirajoča in moralno plehka.

Potrošniška družba spodbuja nečimrnost, ker temelji na ozaveščanju posameznika o njegovih potrebah in željah. Ste že videli kdaj reklamo, ki bi govorila, da vaše želje niso preveč pomembne? Ne, reklame praviloma govorijo: »Privoščite si!«, »Spoštujte se!«, »Poskrbite zase!«

In ne, to niso neki banalni napisi, ki jih nihče ne jemlje resno. Ne, ti slogani so de facto preambula k ustavi naše zahodne družbe. To so vrednostno in ideološko najvplivnejši slogani, njihova vsebina pa je poudarjanje skrbi zase pred skrbjo za drugega.

Ali ni mogoče tu postaviti že pike?

Potrošniška družba temelji na veri v pomembnost posameznikovih želja. »Kako sem?« je vprašanje, ki po pomembnosti zasenči vprašanje »Kako smo?« oz. »Kako je moja skupina?«

Disclaimer: Ne pravim, da kapitalizem ni najboljši način za odpravo revščine na svetu in za ustvarjanje tehnološkega in materialnega napredka. O tem sploh nič ne pravim. Pravim le, da nas ideološki predpogoji potrošništva prav mogoče duhovno siromašijo.

Ta prekleti jaz!

Kdo je tvoj »mi«?

Človek je skupinsko bitje, vendar sploh ne vemo, v kateri skupini smo! (Ali ni tudi tu že mogoče postaviti pike?) Katera je naša pomembna skupina? Lokalni gasilci? Družina? Narod? Zahodna civilizacija? Evropa? Človeštvo? Župnija? Frendice z joge? Stranka? Družbeni razred? Ideološki tabor?

Mi smo kar »jaz«. Ne, saj razumem: dostojanstvo, ki smo ga na Zahodu pripisali »jazu«, torej posamezniku, naj bi bil nek jaki civilizacijski dosežek. In najbrž tudi je. Najbrž. Ampak o temnih plateh te medalje ni ne duha ne sluha. Posameznik ni nič, če ni del skupine.

»Vsak se rodi kot najprej človek in šele nato mu pripišemo neko ozko in utesnjujočo identiteto, naj bo to spolna, nacionalna, religijska ali kaka druga.«

Ne, najprej si član družine oziroma najožje skupnosti! Človek postaneš, šele ko … — bog ve kdaj. Recimo takrat, ko nekdo reče: »Vsi smo predvsem ljudje«. S to trditvijo se ljudje tipično zahodno — da ne rečem tipično kapitalistično — spremenijo v posameznike z nekimi individualnimi interesi.

Kakšno duhovno in kulturno osiromašenje!

Mi nismo predvsem ljudje. Mi smo predvsem pripadniki naših pomembnih skupin. Na neki točki smo najbrž tudi ljudje, ampak rodimo se kot pripadniki svoje skupine.

Pomislimo samo, koliko nepotrebnih skrbi in tesnobe bi si prihranili, če bi nas prvenstveno skrbelo za našo skupino, ne pa za komaj opazne odtenke našega lastnega počutja in za mikroskopske popravke naše skrbno izdelane identitete.

Prej kot »jaz« obstaja nek »mi«. Če ga ni, ostanem sam s svojimi interesi in z željo, da bi bil srečen. Da, tudi kot član različnih skupin. Vse to bi bilo popolnoma okej, če ne bi bilo tako nečimrno, tako zadušljivo, tako duhovno borno in tako osamljeno.

Problem z liberalizmom je prav v tem, da posameznika spodbuja k prepoznavanju lastnih, od skupinskega članstva neodvisnih interesov in k njihovemu zasledovanju. Liberalizem pravi: »Ti si predvsem posameznik. Ti si predvsem človek.«

Hvala, ne. Če nisem del točno določene skupine, nisem nič.

Mi smo kar »jaz«. Ne, saj razumem: dostojanstvo, ki smo ga na Zahodu pripisali »jazu«, torej posamezniku, naj bi bil nek jaki civilizacijski dosežek. In najbrž tudi je. Najbrž.

Reakcionarnost priimkov

Ljudje smo postali posamezniki šele z razvojem kapitalizma ter z razvojem koncepta ljudstva in posledično države. Kot posamezniki z individualno specifičnimi interesi obstajamo kvečjemu nekaj sto let. Izvzemši plemstvo in duhovščino nas je pred tem prvenstveno opredeljevala naša skupinska identiteta. Naši interesi so bili interesi naše skupine. Pa če je šlo za našo vas, za našo rodbino, za naš ceh ali za kaj podobnega.

Priimki so učbeniški primer relikta skupinske identitete. Jaz sem Blaž Podobnik. To pomeni, da sem kot Blaž posameznik, kot Podobnik pa obenem predstavnik moje skupine, družine, rodu.

Priimki nam danes delujejo kar malce predmoderno, reakcionarno, ker vnaprej opredeljujejo posameznikovo identiteto. Ta bi morala biti po liberalni doktrini v celoti na razpolago posamezniku, da si jo sam izriše.

Meni pa so priimki top. Ker nam ponujajo odlično orodje za preseganje osredotočenosti nase kot posameznika. Priimki nam pravijo: »Tvoja prva skrb je skrb za dobrobit tvoje družine, rodu.«

Tu prikimavam Bernardu Brščiču, ki opozarja na umetelnost kozmopolitske moralke, ki briše hierarhije moralnih obveznosti do soljudi.

S tem nas priimki vsaj za silo postavljajo v okolje, ki smo ga kot homo sapiens sapiens vajeni: preden si človek, si del družine, klana ali rodu. In v tej skupini si (bolj ali manj) brezpogojno sprejet in spoštovan.

Za dobra stara vremena

Jasno mi je, da ne moremo v preteklost. Toda še danes srečujem ljudi, ki svoj jaz presenetljivo uspešno postavljajo na stran in namesto njega postavljajo na prvo mesto — pa ne iz slinastega altruizma, temveč iz neprevprašane dolžnosti — eno od skupin. Naj bo to zakonska zveza in družina, narod, župnija ali kaj podobnega.

Kot po pravilu so ti ljudje konservativnejši. Saj drugače najbrž ne more biti. (Gorečih aktivističnih skupin ne morem šteti zraven, ker jih združuje cilj, ki je izven obstoja skupine.)

Ampak takšni posamezniki so prej izjeme kot pravilo. Imperativu osebne sreče se sodobni Zahodnjak le stežka zoperstavi. Prav res: če se je vernik še lahko pajdašil s hudičem — sicer za ceno večnih muk, pa vendar —, je posamezniku v liberalnem diskurzu svoboda precej bolj skopo odmerjena.

Imperativu osebne sreče je praktično nemogoče uiti. Pomislite samo na »podpodnega« ali »podtalnega« človeka iz Dostojevskijevih Zapiskov iz podpodja [v starih prevodih Zapiskov iz podpodja, op. ur.].

Itak je tudi mene ujela ta pošast, ta duh časa, ta pursuit of happiness. Danes se z nostalgijo spominjam dnevov, ko sem kot pobožen srednješolec, izčrpan od večdnevnega dela z mladimi na duhovnih vajah, s sodelavci zapel: »Non nobis, Domine, non nobis, sed nomini tuo da gloriam.« (»Ne nam, Gospod, ne nam, temveč svojemu imenu daj slavo.«)

Občutek imam, da sem bil takrat, ko sem čutil močno pripadnost določeni skupini — sveti katoliški Cerkvi —, najbolj plemenit in najmanj nečimrn človek.

Dà, to nas dela dobre. To, da smo predani člani skupine. Svobodomiselnost, odprtost in sprejemanje različnosti gor ali dol!


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu Bla Bla Blaž v sredo, 17. julija 2019, pod naslovom Mi smo mi, vi pa ne. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

Fjodor Mihajlovič Dostojevski (1821–1881).

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE