»Šus v glavo«: mitologije in/ali degré zéro svobode govora

18.7.2019 / 06:10 1 komentar
Politično korektni so tako dolgo težili, da je politično nekorektnim dopizdilo in so začeli uporabljati uličarski jezik.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Kaj je huje? Če nek migrant, ki je ilegalno prestopil mejo, napade taksista, ki ga ni hotel peljati (ker ni imel za plačilo) in potem z olfo grozi policistoma, ki ga obvladata s strelom v nogo? Ali to, če potem poslanec reče, da bi temu migrantu on sam dal »šus v glavo«, ne pa v nogo?

Vprašanje ni nepomembno. Vsaj ne s stališča javne, tako imenovane nacionalne varnosti. Še bolj pomembno pa je s stališča polemiziranja s sovražnim govorom. 

Bolj kot sovražni govor sam mi gre na živce to, da ga goreče namišljeni, četudi nagonsko iskreni nasprotniki ne znajo ne definirati ne detektirati — kaj šele z njim polemizirati.

Recimo: da bi ga okaral, zna predsednik DZ na te besede poslanca SNS poreči samo to, da »ostro zavrača vsakršno pozivanje poslancev in prebivalcev […] k nasilju«.

No, to. Saj. Če rečeš, da bi nekomu dal kar »šus v glavo«, to ni pozivanje k nasilju. Zato si pa dezinhibiranci to upajo reči. Ker jim ugovori ne pridejo do živega.

Nizkopogovorno, vulgarno, uličarsko

Navidez je seveda hvalevredno, da se ob takih ekscesih oglasi tudi varuh človekovih pravic: »nakazovanje možnega nasilnega ukrepanja […] ne sme biti dopustno za nikogar«.

Pa tudi to ni res. Izraz »šus v glavo« je nizkopogovorna, vulgarna, uličarska metafora za odločno delanje reda. To ni »neposredno nagovarjanje k nekemu dejanju«, kot je rekel Jani Möderndorfer (SMC). To ne pomeni, da bo 37.182 volilcev SNS — vsaj ti in toliko, recimo — vzelo puško ali pištolo v roke in začelo lastnoročno šicati migrante.

Ali kot je edina pametna med vsemi rekla Tatjana Bobnar, generalna direktorica Policije: da »abstraktna nevarnost ni dovolj« in da bi za ukrepanje proti poslancu morala biti izpolnjena pogoja »konkretne nevarnosti« in »objektivne verjetnosti kršitve javnega reda« — in dodala, da sta policista »vrhunsko« upravila svoje delo.

Eksces

Ponavljam: rêči v Državnem zboru, kot poslanec, da bi bilo treba tega konkretnega migranta ustreliti v glavo in ne v nogo, je vsekakor politični in kulturni eksces. Eksces, ker je postalo normalno, da tudi ljudje na odgovornih in eminentnih pozicijah, funkcijah, lokacijah govorijo na istem nivoju kot nabildani in potetovirani vunbacitelji z neandertalskimi čeli pred nočnimi klubi.

Eksces, ker lahko dotični poslanec sam ali njegov partijski šef kadarkoli rečeta, da je hotel reči samo to, da je treba bolj trdo prijeti ilegalce. In še zlagala se ne bi. Kot se tudi ni zlagal prijatelj iz sosednje stranke, ki ga je vzel v bran z izjavo, da je so bile besede izrečene »v afektu« oz. »v zanosu«.

Eksces je to, da so fraze kot »šus v glavo« postale legitimen del javnega govora. Eksces je, da so politično korektni, ki se bolj vljudno izražajo, tako dolgo težili s politično korektnostjo, da je politično nekorektnim — na vseh  pozicijah, funkcijah, lokacijah — dopizdilo do te mere, da so začeli uporabljati uličarski, nizkopogovorni, vulgarni jezik.

Tako pa se izražajo zato, ker nimajo ne časa ne intelektualnih kapacitet, da bi na begunsko ali migrantsko problematiko opozarjali argumentirano. Sintagme kot »šus v glavo« so namreč učinkovito sredstvo za pritegovanje pozornosti vsega sitega občinstva, ki tudi nima časa in intelektualnih kapacitet, da bi prisluhnilo bolj pametnim besedam in morda celo lepše vzgojenim ljudem, ne pa takim primitivcem.

Rêči v Državnem zboru, da bi bilo treba tega konkretnega migranta ustreliti v glavo in ne v nogo, je politični in kulturni eksces. Eksces, ker je postalo normalno, da tudi ljudje na odgovornih in eminentnih pozicijah, funkcijah, lokacijah govorijo na istem nivoju kot nabildani in potetovirani vunbacitelji z neandertalskimi čeli pred nočnimi klubi.

Degré zéro

Desničarjem je nekako uspelo vsiliti družbi prepričanje, da je svoboda govora — vključno z izrekanjem nesramnosti, neumnosti, vulgarnosti — za demokracijo bistveno, celo usodno vprašanje. In da so nespretna, čeprav fanatična prizadevanja zagovornikov politične korektnosti samo kronski dokaz za splošno družbeno rekomunizacijo s 133. členom jugoslovanskega KZ vred, predvsem pa za ponovno uvajanje represije.

Desničarska debata je v tem smislu dokazovanje, če že ne opravičevanje tega, da sme kdorkoli kjerkoli reči karkoli. Tudi poslanec, tudi v parlamentu.

Po drugi strani pa so svarila dobromislečih pred razpihovanjem nestrpnosti in ščuvanjem k nasilju ali celo pozivanje k ukrepanju samo voda na mlin privržencev absolutne, absolutistične svobode govora.

Tako imenovani sovražni govor interpretirajo popolnoma zmotno: ta agresivna, arogantna govorica, ki se je žalibog tako razpasla, je — prosto po Barthesu — polna mitologij in metafor, torej fantazem, prividov, predsodkov in strahov, oni jo pa ravno obratno berejo na dobesednem nivoju, kot degré zéro jezika. Čeprav gre v resnici samo za pomanjkanje politične in jezikovne kulture in za preobilje vsega, kar se dotični control friki čutijo poklicane povedati.

Roland Barthes (1915–80): Degré zéro de l’écriture (1957).

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE