Rožnati trikotnik: Današnja homofobija ni repriza, ampak kontinuiteta

17.7.2019 / 06:08 Komentiraj
Družba ščiti pravice posameznikov, manjšin pred samovoljo večine, ne pa omogoča, legitimira nasilje večine nad manjšino.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ko so vojaki 322. divizije sovjetske Rdeče armade 27. januarja 1945 osvobodili Auschwitz, je bilo v njem okrog sedem tisoč večinoma bolnih, shiranih ali umirajočih internirancev.

Med njimi je bil tudi 33-letni Karl Gorath, zdravniški strežnik iz Bad Zwischenhahna blizu Bremna. Karl je v taboriščih preživel vrsto let, potem ko so ga leta 1937 aretirali agentje Centralnega urada Tretjega rajha za boj proti homoseksualnosti in abortusu, ki je deloval v sklopu drugega izvršilnega oddelka Gestapa.

Kombinacija pristojnosti v tem oddelku Hitlerjeve tajne policije je zanimiva. Gestapo je vsaj v enem oziru goreče zagovarjal pravico do življenja. Toda Karla niso preganjali zato, ker bi se ukvarjal z umetno prekinitvijo nosečnosti, ampak zato, ker ga je ovadil »ljubosumni ljubimec«.

Na internacijo je bil obsojen na podlagi zloglasnega 175. člena kazenskega zakonika, ki je inkriminiral homoseksualnost. Člen je bil sicer v veljavi že od leta 1872, nacisti so samo radikalno povečali predvidene kazni.

»Die Arschficker«

Po tem členu je bilo v nekaj desetletjih aretiranih skoraj 100.000 moških, ne samo v Nemčiji, ampak tudi v nekaterih pripojenih delih Tretjega rajha. Okrog 50.000 jih je bilo obsojenih. Nekje med pet in 15.000 jih je končalo v koncentracijskih taboriščih.

Precej zapornikov iz Alzacije je končalo v zloglasnem taborišču Struthof Natzweiler v bližini Strasbourga, kjer je bil zaprt tudi Boris Pahor. Z njim je bil v Struthofu tudi Alzačan Pierre Seel, ki so ga nacisti aretirali takoj, ko so okupirali ta del Francije. Seel v svojem pričevanju opisuje neverjetno bestialnost esesovcev, ki so se izživljali nad taboriščniki, zaprtimi po 175. členu. Pulili so jim nohte, silili v medsebojne spolne akte in jih posiljevali z lesenimi palicami. Pierrovega ljubimca, komaj 18-letnega Jo, so stražarji pred njegovimi očmi slekli do golega, mu na glavo poveznili pločevinasto vedro in nanj nahujskali nemške ovčarje, ki so ga raztrgali na kose.

Karl Gorath je konec vojne doživel v Auschwitzu, kamor je bil kazensko premeščen zaradi pomoči poljskim taboriščnikom. Karlova leta v nacističnih taboriščih so bila polna trpljenja in nepopisne okrutnosti, a je vsaj preživel. 

Preživel je tudi Kurt von Ruffin oziroma Kurtis von Reidffin, predvojni nemški filmski igralec in operni pevec, ki je v taborišču na zaporniški uniformi nosil veliko črko A. Ta je pred uvedbo rožnatega trikotnika kot standardizirane označbe za homoseksualce v taboriščih pomenila okrajšavo za »Arschficker« ali »ritojebec«. 

Gre za žaljivko, ki je preživela nacizem in se vse pogosteje in vse bolj odkrito uporablja na družabnih omrežjih in v javnem govoru nekaterih drugače mislečih posameznikov in javnih oseb.

»Že spet ti!«

Vsi niso imeli toliko moči, trme ali sreče, da so preživeli kot Karl, Pierre in Kurt. Od skupnega števila zaprtih homoseksualcev jih je v taboriščih umrlo okrog 60%. Gre za najvišjo stopnjo smrtnosti v kategorijah zapornikov, ki jim za razliko od Judov in nekaterih drugih skupin sicer ni bilo namenjeno popolno iztrebljenje, ampak samo »prevzgoja«.

Tudi prepričanje, da je homoseksualnost bolezen ali izrojenost, ki jo je mogoče ozdraviti ali odpraviti, je preživelo nacizem in ima še danes precej privržencev. Tudi pri nas.

Natančnejših številk o interniranih homoseksualcih ne poznamo. Predvsem zato, ker mnogi preživeli niso želeli govoriti o razlogih, zakaj so bili obsojeni in internirani. In to z razlogom. Mnogi med njimi so bili po osvoboditvi iz taborišč ponovno zaprti — po istem členu kazenskega zakonika.

Zavezniki in povojna nemška oblast, v kateri je zlasti v policiji in sodstvu kar mrgolelo »bivših« nacistov, so vztrajali, da do konca odslužijo kazni, na katere so jih obsodila nacistična sodišča. Ko je Karl Gorath leta 1947 ponovno prišel na sodišče, ga je tam pričakal isti sodnik kot pred vojno. »Že spet ti!« mu je zabrusil in ga poslal nazaj v zapor.

Homoseksualci so bili tudi edina kategorija žrtev, ki ni prejela nikakršnih odškodnin za čas in trpljenje v peklu nacističnih taborišč. V očeh uradnih oblasti in javnega mnenja so »ritojebci« dobili bolj ali manj tisto, kar so si zaslužili.

175. člen je bil iz nemškega kazenskega zakonika odpravljen šele leta 1994. Okrog 50.000 homoseksualnih žrtev nacističnega preganjanja je čakalo na amnestijo do leta 2002. V imenu nemške vlade se jim je opravičila kanclerka Angela Merkel.

Spomenik homoseksualnim žrtvam 175. člena nemškega Strafgesetza. Na robu berlinskega parka Tiergarten — čez cesto od spomenika umorjenim Judom Evrope — so ga postavili leta 2008. — [Fotografija: Marko Crnkovič]

Nestrpnost in predsodki

Postavljanje naraščajoče nestrpnosti do LGBT populacije v zgodovinski kontekst nacističnih zločinov je občutljiva zadeva, vendar je to treba storiti. Današnja homofobija ni repriza, ampak kontinuiteta.

Seveda ne gre za to, da bi z naciji zmerjali vsakogar, ki homoseksualcem še danes odreka enakopravnost in določene pravice, ali vse, ki se v družbi homoseksualcev počutijo nelagodno ali jim je neprijetno že ob misli, da obstajajo tudi homoseksualci.

Prav pa je, da se ljudje, ki si jemljejo pravico, da kratijo pravice drugim, soočijo z resnico o krivicah in trpljenju, ki jih je v moderni zgodovini Evrope prinesla politična eksploatacija predsodkov in sovraštva do homoseksualcev.

Razlogi za predsodke so lahko različni — od družinske vzgoje ali ideološke zaslepljenosti pa do verske indoktrinacije ali nesproščenega odnosa do lastne seksualnosti. Odpraviti jih ne bo mogoče čez noč. Potrebni so dialog, poslušanje, pojasnjevanje, svetovanje. Za spremembo globoko zadrtih predsodkov sta potrebna potrpežljivost in čas, vendar ne enega ne drugega ne moremo zahtevati na račun pravic in spoštovanja dostojanstva vseh.

Civilizirana, demokratična družba, ki spoštuje človekove pravice in svoboščine, temelji na zaščiti pravic posameznikov in manjšin pred samovoljo večine, ne pa na olajševanju in legitimizaciji večinskega nasilja nad manjšino.

Poznavanje zgodovinskega konteksta je pomembno tudi zato, ker se ponovno širijo poizkusi političnega podpihovanja in izkoriščanja predsodkov in sovraštva do LGBT populacije.

Ponavljam, da ne želim vsevprek in vsakogar zmerjati z nacistom. Toda to ne pomeni, da si ne smemo zatiskati oči pred dejstvom, da pri doseganju političnih ciljev in interesov nekateri pritiskajo na gumbe globoko vsajenih predsodkov in mržnje, ki so v preteklosti povzročili že toliko trpljenja in zla.

Ljudje, ki si jemljejo pravico, da kratijo pravice drugim, se morajo soočiti z resnico o krivicah in trpljenju, ki jih je v moderni zgodovini Evrope prinesla politična eksploatacija predsodkov in sovraštva do homoseksualcev.

Parada ponosa je pomembno sporočilo

Nestrpnost do LGBT populacije v nekateri delih Evrope danes ponovno narašča. Pravice homoseksualcev so skupaj z enakopravnostjo in reproduktivnimi pravicami žensk — in seveda z migranti — del populističnega tria grešnih kozlov. S sovraštvom do njih si nekateri politiki želijo pridobiti ali utrditi oblast.

Prva parada ponosa v Mariboru in že tradicionalna v Ljubljani zato v tej luči pošiljata pomembno in dragoceno sporočilo. Z zavzemanjem za pravice in človeško dostojanstvo LGBT oseb ščitimo tudi lastne pravice in lastno človeško dostojanstvo.

Gre tudi za priznavanje zgodovinskih zaslug prvim LGBT organizacijam v Sloveniji, ki so v zgodnjih 80. letih širile prostor politične in osebne svobode vsem Slovencem — neglede na spolno usmerjenost — in bile zato izpostavljene besu in poniževanju iz drugih delov bivše skupne države. Za samostojno Slovenijo kot demokratično, civilizirano, humanistično evropsko državo je Magnus, ki je deloval v okviru ljubljanskega Škuca, naredil bistveno več kot mnogi tisti, ki homoseksualce danes v imenu domoljubja in družinskih vrednot zmerjajo s pedri.

Tisti, ki jih je parada ponosa v Mariboru ali Ljubljani zmotila in razjezila in ki so prepričani, da so strpni, ker jih homoseksualnost ne moti, »dokler to delajo doma« — pa tudi tisti, ki imajo polna usta žaljivk o pedrih in ritojebcih —, naj za trenutek pomislijo na Karla, Kurta in Pierra. Naj pomislijo na Jo in na nemške ovčarje, preden naslednjič odprejo usta. Pomislijo naj, da je rdeča barva v mavrici tudi barva prelite krvi.

Morda se bodo nekateri med njimi zamislili nad dejstvom, da se homoseksualci — kljub trpljenju in krivicam, ki so jih doživeli v preteklosti in jih ponekod še doživljajo — ne odzivajo z jezo in željo po maščevanju, ampak s parado ponosa, ljubezni, strpnosti in spoštovanja do vseh.

Za to je treba veliko humanizma, dostojanstva, načelnosti in poguma. Najmanj, kar lahko pričakujemo od večine, je to, da v svojem odnosu do manjšine sledijo njenemu zgledu. Zaradi vseh nas in tudi zato, da ne bo nikoli več že spet.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v ponedeljek, 15. julija 2019, pod naslovom V današnjem sovraštvu ne gre za reprizo, ampak za kontinuiteto. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE