Kako se Slovenci pustimo nategniti od Matjaža Roglja do Melanie Trump

15.7.2019 / 06:10 Komentiraj
Še posebej, če gre za tako imenovane velike, uspešne, pozornost vzbujajoče sinove in hčere naše domovine. Primer kipa.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Kip Melanie Trump, ki ga je domač ljubiteljski umetnik v narekovajih na travniku ob Savi tam nekje pri Sevnici iz drevesnega debla izrezbaril z motorno žago, ni nikomur všeč. Niti tistim, ki o tridimenzionalni likovni umetnosti nimajo niti najmanjšega pojma.

In le kako bi tudi bil. Antropomorfni kos lesa s šapasto roko in mizarsko tumpastim obrazom, pobarvan s svetlo modro barvo obleke Ralpha Laurena, ki jo je ameriška prva dama nosila na predsedniški inavguraciji svojega soproga, je tako pristno diletantski in nepodoben čemur- ali komurkoli — še najmanj pa domnevni potretiranki —, da je stud ali vsaj smeh nagonska reakcija vsakogar, ki ga vidi. 

Videla pa ga je vsa Slovenija. Ker Melania. Ker naše gore list. In ker nas je s tem ptičjim strašilom — ali s Smrketo, kot jo je ljudski glas duhovito poimenoval — nekdo dobro nategnil.

Kontekst, koncept kipa

Kontekst kipa je sicer zelo originalen. Ne gre za samoiniciativno čaščenje najznamenitejše in socialno najvišje rangirane Slovenke, ki bi si ga zamislil nekdo iz njenega Posavja za tri minute slave ali vsaj pozornosti.

Ne. Ta kip je nastal po naročilu. Ideja pa ni bila žagarjeva, temveč od pravega, profesionalnega, resnega, globokega, konceptualnega umetnika. Ameriški avtor Brad Downey, ki trenutno razstavlja v Galeriji Vžigalica nasproti Križank, si je v bistvu naredil reklamo.

Melanijin kip je dislociran del razstave z naslovom Ta eho. Downeyjev projekt sestavljajo še rekonstrukcija Reaganovega govorniškega pulta v Beli hiši — zakaj ravno Reaganovega? —, zbirka cenzuriranih plakatov in revij iz Združenih arabskih emiratov, Turčije in Irana, video o nastanku kipa in model Tatlinovega stolpa na podvozju bagra pred vhodom. (Gre za avantgardni, konstruktivistični, nikoli realizirani osnutek spomenika Tretji internacionali iz leta 1919, ki bi moral biti visok 400 metrov.)

Brad Downey v tem smislu spominja na mojstra medijskih potegavščin Joeyja Skaggsa. Verjetno se še kdo spominja, kako je leta 2001 s pomočjo Mišota Alkalaja z Jožefa Štefana nategnil vso Slovenijo z zgodbo o domnevnem računalniškem geniju (in goljufu) Matjažu Roglju — ne da bi v resnici sploh imel s tem kaj opraviti.

»Navidez«, »vendar« …

V katalogu oz. na spletni strani Vžigalice piše: »Formalno je razstava sestavljena iz na videz nepovezanih umetniških stvaritev, vendar …«

Naj to prevedem: da je sestavljena iz »navidez nepovezanih« elementov, je implicitno avtorjevo priznanje, da nima ne repa ne glave; »vendar« pa pomeni, da razstave ne smete gledati kot to, kar vidite, ampak to, kar je umetnik hotel povedati — česar pa ne morete razumeti, ne da bi vam on sam povedal. In mu seveda verjeti na besedo.

Brad Downey v tem smislu spominja na mojstra medijskih potegavščin — ki se je sicer tudi deklariral kot konceptualni umetnik — Joeyja Skaggsa. Verjetno se še kdo spominja, kako je leta 2001 s pomočjo Mišota Alkalaja z Jožefa Štefana nategnil vso Slovenijo z zgodbo o domnevnem računalniškem geniju (in goljufu) Matjažu Roglju — ne da bi v resnici sploh imel s tem kaj opraviti.

Tako je tudi Melanijin kip v bistvu zamišljen kot medijska provokacija. Takole namreč še pišejo v Vžigalici:

»Izdelek, [ki je] nastal v naivni ljudski maniri, je oglaševan kot Melanijin prvi javni spomenik in je v medijih sprožil val senzacionalizma domala brez preverjanja okoliščin in kritike na račun domače, obrtne izdelave kipa.«

Narod, ki se rad gleda v ogledalu

Ni kaj, konceptualisti so zelo prefrigani. Podobo na ogled postavijo in pričakujejo, da bomo upoštevali kontekst, ki ga ne samo ne poznamo in ne moremo poznati, ker je namenoma prikrit — pa zanima nas tudi ne, če smo že pri tem —, potem pa se pritožujejo in zaključijo, da je sta prav naša ignoranca in nezanimanje za bistvo, ki je kao očem skrito, tisto, na kar so hoteli opozoriti.

Dejstvo je, da se znajo Slovenci vedno odlično osmešiti. Še posebej, če gre za tako imenovane velike, uspešne, pozornost vzbujajoče sinove in hčere naše domovine. V takih primerih si še preradi privoščijo pozornost, ki si je ne sami ne dotični ne zaslužijo — pa naj gre za navdušenje ali pa za zgroženost.

V tem Downeyjevem primeru pa ne gre za to, da bi zaradi rojakinje v Beli hiši kupili nepomemben kos lesa kot umetnino. Gre za to, da smo kupili koncept umetnika, katerega edini cilj je bil, da nastavi hegemonično in kolonizatorsko ogledalo narodu, ki se rad gleda v ogledalu — pa če je podoba še tako realistična in/ali popačena.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 14. julija 2019, pod naslovom Od Matjaža Roglja do Melanie Trump. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

Avtor Melanijinega kipa oz. lesni delavec Maxi, ki je kip izdelal po naročilu amrriškega umetnika Brada Downeyja. Prizor iz videa, ki je ogled v Galeriji Vžigalica v okviru razstave. — [Fotografija: Marko Crnkovič]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE