Brezplačno je ničvredno. Če ne plačamo, ne cenimo.

14.7.2019 / 06:10 1 komentar
Tako kot še mnogo drugih načeloma dobrih zamisli smo tudi to idejo brezplačnega dostopa do kulture prignali do absurda.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Poletje je čas glasbenih festivalov in koncertov. Vsak dan kje nastopajo glasbene skupine ali posamezniki. Razpoloženo ljudstvo, z mislimi že pri lahkotnih vsebinah počitniškega brezdelja, je navdušeno. Pohajkovanje po festivalih ni samo kultura in zabava, temveč tudi priložnost za druženje in srečanja s somišljeniki ter pripadniki istih glasbenih generacij ali žanrov. 

Večina festivalov in koncertov je plačljivih, nekaj pa jih še vztraja pri brezplačni vstopnini. Ti imajo za seboj bodisi močne komercialne sponzorje ali pa so za njihovo organizacijo namenjena javna sredstva. Največkrat gre za denar občinskih proračunov, ki s festivali krepijo poletni utrip svojih krajev.

Toda če je nekaj zastonj, tega ne znamo primerno ceniti. To sem slišala neštetokrat — in temu sem se ponavadi nejeverno posmehovala. Vendar je res. Razmišljanje, da je treba kulturo približati množicam brezplačno, ustvarja publiko, ki do nje nima odgovornega odnosa.

Trip to Las Vegas

Stala sem pred odrom in neznansko uživala v … — resda ne klasični, temveč zabavnoglasbeni predstavi Trip to Las Vegas. Brezplačni koncert za vse. Tina Gorenjak je kot lahkotna in spogledljiva las-vegaška zajčica spretno koketirala z občinstvom v svetleči obleki z razporkom od gležnjev pa skoraj do vratu, za njo pa trije moški vokali, ki bi lahko stali na kateremkoli domačem ali tujem odru. 

Tega tria še nisem slišala peti skupaj, čeprav so s tem šovom napolnili že nekaj dvoran. Uroš Perič, Oto Pestner, Omar Naber. Na repertoarju pa so bile najlepše uspešnice od 60. naprej — same nepozabne pesmi Franka Sinatre, Raya Charlesa, Louisa Armstronga, Deana Martina, Elvisa Presleya in drugih deklet ter fantov, ki jim je kruh dajal tudi Las Vegas.

Tega tria še nisem slišala peti skupaj, čeprav so s tem šovom napolnili že nekaj dvoran. Uroš Perič, Oto Pestner, Omar Naber. Na repertoarju so bile najlepše in nepozabne pesmi Franka Sinatre, Raya Charlesa, Louisa Armstronga, Deana Martina, Elvisa Presleya … — [Fotografija: Damjan Končar/Agencija GIG]

Zastonjkarska publika

Ogledala pa sem si tudi zastonjkarsko publiko in prišla do zaključka, da brezplačnih festivalov res ne smemo več imeti. Ker si jih ne zaslužimo.

Nezainteresirani publiki se po končanem komadu ne ljubi niti zaploskati, čeprav bi morali biti nastopajoči deležni huronskega navdušenja. Iz občinstva sta veli vzvišenost in aroganca. Čutila sem to sprevrženo razmišljanje, da je koncert zanje samoumevno letno darilo, zato se lahko obnašajo, kot se jim pač zljubi. Lahko ga ignorirajo, lahko klepetajo, lahko prihajajo in odhajajo, lahko tudi ne ploskajo. Kot se slučajno počutijo.

Kako nizkoten odnos do umetnikov, ki na odru dajejo od sebe vse, da bi se publika počutila kar najbolj prijetno!

Če vstopnico plačamo, s tem nedvoumno izrazimo željo, da bi doživeli nastop, ki smo ga izbrali. V tem primeru smo bolj odgovorni do lastne odločitve in nenazadnje tudi do denarja, ki smo ga v to investirali. Če plačamo vstopnico, smo bolj angažirana publika, kot pa če nam jo nekdo pošlje po pošti oz. nas čaka na blagajni.

Nakup karte je zavestna odločitev in prvi nujni korak, ki nam dá pravico, da vstopimo na prizorišče. S tem postanemo aktiven in zavzet gledalec od prvega trenutka dalje.

Do absurda

Dokaz, da brezplačne karte ustvarjajo nezainteresirano, neresno, neodgovorno publiko, ki se do klasične kulture ali kateregakoli drugega sodobnega razvedrilnega dogodka obnaša vzvišeno, so tudi prazni sedeži v sicer razprodanih dvoranah.

Pokrovitelji, ki jim organizatorji v zahvalo za sredstva za dogodek podarijo določeno število kart, te običajno podarijo svojim najuglednejšim partnerjem. To je VIP kategorija državljanov. Praviloma gre za najboljše sedeže v prvih vrstah ali na častnih mestih.

Toda ti sedeži pogosto ostanejo prazni. Obdarovanci s kartami ne premorejo niti toliko kulture, da bi gostitelju sporočili, da ne morejo priti, ker so odsotni, zasedeni, karkoli. Se pa tudi zgodi, da gostitelj pričakuje goste, ki potrdijo udeležbo, potem pa se na tistih sedežih znajdejo čisto drugi ljudje. Mogoče otroci, nečaki, prijatelji … — predvsem pa takšni, ki tja sploh ne sodijo.

Brezplačen dostop do kulture iz Slovencev očitno ne bo naredil kulturnega naroda, kar je sicer plemenit namen brezplačnosti. Tako kot še mnogo drugih dobrih zamisli smo tudi to idejo pripeljali do absurda, da ogled predstave, ki je nismo plačali, nazadnje razvrednoti njeno vrednost, družbeno vlogo in pomen.  Tako kot smo tudi brezplačne medije — pa pustimo ob strani politične — pred leti vzvišeno izločili s trga.


Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE