Politika vremena v antropocenu: Kdo je kriv za globalno segrevanje?

12.7.2019 / 06:08 Komentiraj
Naša soseda, ki ji je toča uničila pridelek, je naenkrat v posebnem odnosu s celoto človeštva. Vreme je politična stvar.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Prejšnji teden sem se grel na Obali, ta teden pa me je doma, v Velikih Laščah, zasula toča. Sonce kot sonce, toča kot toča? Ne bi rekel. Sonce in toča kot produkta antropocena, posebna kolekcija. Poletje 2019!

To poletje nas z neba ne greje žgoče sonce, temveč vse bolj krivda. Tudi sonce, seveda — toda pri moji veri, da se njegova barva zaradi naše vedno večje ozaveščenosti o tem, kaj se dogaja, ravno to poletje spreminja!

Sonce izgublja avro naravnega in si nadeva človeški obraz. Itak, da ni vse zlato, kar se sveti. Tudi ni čisto zlató vsako pripisovanje vzroka določeni posledici. Že vsaj od Noeta in njegove mavrice naprej nas želja, da bi razumeli, namreč sili, da vidimo vzročne povezave tudi tam, kjer jih ni.

Pa vendar pravijo, da je globalno segrevanje vsaj za petkrat povečalo možnost za razvoj vročinskega vala, kakršnemu smo bili priča konec junija. Kar je dovolj za vzneseno pisanje, ki sledi.

Bog je dvignil roke

Vreme in z njim narava nista več »nekaj drugega«, neobvladljivega, kar ima svoje skrivnostne razloge. Vreme postaja (stranski) produkt človekovega delovanja. Ne moremo več reči: »Uh, kako je vroče! Ampak je že tako!«

Tudi ko pada toča — ki je naši sosedi ta ponedeljek vzela vse veselje z vrtom za to leto —, ne moremo več reči: »Ah, ja, Bog nas nima rad!«

Ne. Naša soseda in njena solata sta naenkrat v posebnem odnosu s celoto človeštva. Še posebej z njenimi najvplivnejšimi posamezniki. Vreme je postalo politična stvar.

Jeza na Boga, ki je bila zaradi posebne narave svojega naslovnika družbeno »varna«, se je spremenila v družbeno nevarno, subverzivno jezo. Novi naslovnik te jeze je namreč človek.

Kar naenkrat smo lahko zaradi vremena slabe volje. Ker kaj nam je svojčas pomagala slaba volja proti vsemogočnosti Boga/Narave? Danes je drugače. Nismo več nemočni opazovalci božje veličine in strašljivosti. Na plažah se ne predajamo več sončnim žarkom iz vesolja, temveč nekakšni novi mešanici vplivov narave in človeka. Bolj v smislu: »G20, lahko za stopinjo hladneje, prosim?«

Izgubili smo priročnega krivca, ki nas je znal vedno potolažiti že s tem, da je po definiciji nedolžen, pa vendar vselej kriv. Zdaj imamo za svoje frustracije krivca iz mesa in krvi.

Kakšne barve je modro nebo?

Ne gre samo za to, da vreme ni več od človeka neodvisna spremenljivka. Gre tudi za to, da nebo ni več modro na enak način. Tako kot tudi sonce ne žge več tako kot včasih. Oba, nebo in sonce, sta danes obarvana z etičnimi vprašanji človeškega delovanja.

Pojmi kot krivda, solidarnost, nacionalizem, kozmopolitizem, človeški ὕβρις itd. so tako ali drugače pripeti na nebeški svod, ki ne pripada več neizpodbitni pravičnosti Boga, ki »veleva soncu svojemu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, in daje dež pravičnim in nepravičnim« (Mt 5, 45).

Obnebje je zdaj v barvah desnih in levih političnih strank — predvsem desnih: modro, pač! — in se iz platna, pripravnega za pisanje poezije, spreminja v zrcalo političnih (ne)odločitev.

Pojmi kot krivda, solidarnost, nacionalizem, kozmopolitizem, človeški ​ὕβρις itd. so tako ali drugače pripeti na nebeški svod, ki ne pripada več neizpodbitni pravičnosti Boga, ki »veleva soncu svojemu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, in daje dež pravičnim in nepravičnim« (Mt 5, 45).

Poetika antropocena

Najbrž je čas, da literarnim teoretikom in pesnikom prepustimo platno za ustvarjanje nove poetike, poetike antropocena. Ubadajo se naj z vprašanji, kje naj zdaj najdemo tega »drugega«, to »nečloveško«, »naravno«? Kje je zdaj prostor amoralnega, če ne več v soncu in na nebu, v morju in zvezdah in v silah narave, niti v živalih ne? Celo obnašanje živali je zaradi vremenskih vplivov delno pod vplivom človeka.

Ob ujmah ne bomo več mogli stoično reči, da vse sprejemamo, in s tem izraziti duhovno zrelost. No, rekli bomo že lahko, ampak to bo nekaj med slabo šalo in čisto pravo farso. Ne bomo več sprejemali neizbežnega.

Vsak naš odnos do vremena bo v nekem smislu politično dejanje. Na porokah ne bomo več mogli reči: »Dežuje! To pomeni blagoslov!« ali pa: »Sonce je! Kakšno lepo darilo Narave!« Če bomo to rekli, bomo svoje sposobnosti pozabljanja, kontradiktornega razmišljanja in domišljije morali naviti prav do konca.

Vsak naš odnos do vremena bo v nekem smislu politično dejanje. Na porokah ne bomo več mogli reči: »Dežuje! To pomeni blagoslov!« ali pa: »Sonce je! Kakšno lepo darilo Narave!« Če bomo to rekli, bomo svoje sposobnosti pozabljanja, kontradiktornega razmišljanja in domišljije morali naviti prav do konca.​

Nesreča v nesreči

Nesreča v nesreči pa je v tem, da bo tudi v primeru, če nam uspe zajeziti naš vpliv na podnebne spremembe, to še vedno sad človekovega delovanja. Morda smo nevede že nepovratno prestopili točko, na kateri je poetika narave še imela svojo moč. Točko, kjer smo lahko zaklicali: »Narava!» Ker kot rečeno, tudi če vremenske cikle spet »utirimo«, bo to še vedno naš dosežek. Tako kot človekove pravice ali klasična glasba.

Obmolknili bodo še zadnji ostanki numinoznega, neobvladljivega, svetega. Poetika oblakov, dežja, svežine neba po dežju, meglic, sončnih zahodov in vzhodov, jasnega nočnega neba in pogleda na zvezde — vse to ireverzibilno tone v naročje človekovega obvladovanja.

Morda pa se samo uresničuje originalna utopija novoveških utemeljiteljev znanosti, da bi obvladali vse? Pred antropocenom se je v takšnih in drugačnih vremenskih skrajnostih kazala strašna in grozna, pa vendar nerazložljiva in zato posvečena moč narave oz. boga.

Ali ni danes ravno obratno? Mar nismo prisiljeni v vremenskih skrajnostih videti etično in moralno bedo človeka, njegovo nečimrnost, lakomnost in zagledanost vase?

Dogodek

Kako mrki razmisleki! Morda pa moramo na vse skupaj dojeti kot dolgo pričakovani dogodek v mestu Gogi, češ, končno se je nekaj zgodilo? Ko narava, žalibog, izgulja svoje stotisočletne čine, bi z Nietzschejem lahko rekli, da se pred nami razteza nekaj popolnoma novega, neka jutranja zarja, kakršne svet še ni videl in ki kliče pogumne, da vanjo zaplujejo?

Prav imate. V časih, ko celo modro nebo spreminja barvo, nam neke vrste duhovna revolucija ne uide.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu Bla Bla Blaž v sredo, 10. julija 2019, pod naslovom Politika in poetika antropocena: Kakšne barve je modro nebo?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE