Človekova duša in občutek za lépo v socializmu. Primer Kidričevega kipa.

Poglejmo na spomenike drugače, seveda v luči nedavnega grafitiranja šestih spomenikov v Ljubljani.

Pripominjam, da za opis tega nekulturnega dejanja ne uporabljam izrazov kot vandalizem in skrunitev, ker se mi ne zdita primerna. Se opravičujem za picajzlanje.

Obenem prosim za razumevanje, da se osredotočam samo na najbolj ikonično grozni kip Borisa Kidriča, ki so mu neznani storilci pobarvali noge do kolen s krvavo rdečo barvo.

Kip Borisa Kidriča je daleč najbolj odbijajoča skulptura. Ne samo v Ljubljani, ampak tudi v daljni okolici. Mislim, da sem nekoč v Makarski videl kip Tuđmana, ki je še bolj oduren (čeprav tudi bolj smešen).

Spomenik revoluciji s Kardeljevo skupino lučaj od Kidriča je vsaj dovolj abstrakten, da ne moti. Recimo.

Kaj je hotel povedati Zdenko Kalin

Kaj je pripravilo kiparja Zdenka Kalina — ki ga sicer lahko cenimo po Dečku s piščalko v Tivoliju in pred RTV in po figurah na frizu Državnega zbora —, da je izdelal štirimetrski kip razkoračenega moškega z rokama, oprtima v boke, ki neprijazno bolšči predse in z osorno odprtimi usti daje vtis, da nekomu nekaj ukazuje?

Celo tista nadnaravno predimenzionirana replika Augustinčićevega zaskrbljenega Tita v šinjelu v Velenju je v primerjavi s Kalinovim Kidričem skorajda mojstrovina.

Je avtor hotel narediti oblásti všečen, grandiozen kip, simbol socialističnega veličastja, pa to ni bilo v njegovi umetniški naravi in se mu je zato ponesrečil? 

Morda. Ali pa je naročniku subverzivno podtaknil kip z zoprnimi asociacijami in morda za vse čase obsodil mimoidoče someščane na odvračanje pogleda od bronastega človeka, ki jih kdo ve zakaj nadira?

Tudi to je možno.

Nekulturno je samo mazanje

Zame so ti pomisleki dovolj trden argument, da ne bi imel nič proti, če bi Kidričev kip že zdavnaj odstranili. Ker je grd, nelep, bizaren. Zakaj bi to morali gledati? Naj se tudi zgodovina gentrificira, zakaj bi se samo mestne četrti?

Spomeniki in kulturna obeležja iz komunističnega, socialističnega obdobja me sicer ne motijo. Nasprotno. Večina mi jih je všeč, ker pričajo o izostrenem, predvsem pa splošno razširjenem, res javnem občutku za lépo, kakršnega danes ne premoremo več.

Kidričev kip ni tak — torej tudi ni potrebe, da je tam.

Toda tako kot bi jaz odžagal Kidriča iz svojih, estetskih nagibov, bi ga pa kdo drug iz svojih, političnih. Zakaj pa ne?

Odstranjevanje spomenikov — namreč diskretno, selektivno, nekampanjsko odstranjevanje — sámo po sebi ni nekulturna urbanistična politika, kulturna politika, politika. Nekulturno je samo mazanje spomenikov.

Spomeniki so namenjeni vsem, torej morajo biti vsem sprejemljivi. Ali vsaj ne smejo nikogar iritirati. Če jih, nimajo smisla.

Karizmatična figura

A kakorkoli, Boris Kidrič je moral biti karizmatična figura. Josip Vidmar v Obrazih (1979) opisuje obisk v začetku leta 1940, ko sta pri njem nepričakovano pozvonila Kidrič in Ziherl. »Čas je bil že poln napetosti, velika vojska je že gorela na Poljskem in v evropskem prostoru so se kopičile energije, ki so postajale iz dneva v dan bolj grozeče.«

Kidrič, s katerim sta se od prej poznala samo navidez, je Vidmarja naravnost vprašal, ali bi sodeloval s Partijo. Ta je odgovoril pritrdilno in se spustil v tako rekoč intelektualno ekspertizo tedanje sociale in človekove usode, kot da bi se kot kakšen današnji volilec Levice pravkar napiflal Benjamina in Adorna. (Kar skoraj dvomim.) Desetletja pozneje, ko je to pisal, je lahko v retrospektivi dodal, da je »komunizem […] izraz vseh bistvenih interesov delovnega človeštva, tudi najžlahtnejših«.

Vidmar zaključuje to pasažo:

»Tako nekako sem mu govoril, morda le še za spoznanje bolj zmedeno, ker na razgovor nisem bil pripravljen; Kidrič pa me je pozorno poslušal, upiral vame svoje čudovite oči in mi po malem prikimaval.«

»Ko sem končal, je vzkliknil skoraj navdušeno in mi dejal skoraj iz razpoloženja, v kakršnem je rad pretiraval: ›Tako bi mi lahko odgovoril Stalin‹ — kar sem sprejel z uvidevnim nasmehom.«

V intervjuju za srbsko Dugo pa je Vidmar leta 1989 rekel:

»Da Kardelj nije umro, verujem da bi on, na veoma jednostavan način, nasledio Tita. A dok je živeo Kidrič, mislio sam da će on postati Titov naslednik. Jer, Kidrič je bio masovik, a Kardelj ne. Kidrič je bio sugestivna ličnost, što Kardelj, opet, nije bio.« 

Zamimivo, kajneda, da je edini Titov kip v Ljubljani tisti fake na Jelinčičevem vrtu, sicer pa nobenega javnega? Kidrič pa tako gromozanskega že skoraj šestdeset let …

Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 7. julija 2019, pod naslovom Kipar ni mogel prikazati čudovitih oči Borisa Kidriča. Verzija na Fokuspokusu je editirana.