Najpomembnejša lubrikanta manipulacije sta neumnost in neznanje

3.7.2019 / 06:08 Komentiraj
Kompromis ni vedno modrost. V konfliktu med strpnostjo in nestrpnostjo, resnico in neresnico je sredina zmaga sovraštva.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ena od stvari, ki mi v okviru službenih obveznosti vzamejo kar precej časa, je prepričevanje politikov in uradnikov o pomembnosti znanja in izobraževanja za normalno delovanje demokracije. Eni se s tem strinjajo, drugi mi bolj odsotno prikimavajo in me trepljajo po ramenih. Ne kličite nas, bomo mi poklicali vas.

Za te druge sem spremenil pristop in argumente postavil na glavo. Ne govorim več o tem, zakaj je izobraževanje pomembno za demokracijo, ampak o razlogih, zakaj so neznanje, neumnost in alternativna dejstva tako priljubljena pri populistih in avtokratih.

Objektivno gledano, biti avtokrat je naporen in samoten poklic. Pravih prijateljev imaš malo, mnogi samo čakajo na priložnost, da ti zasadijo nož v hrbet in te zamenjajo na prestolu.

Takšna osamljenost prinaša tudi povsem praktične zagate pri vodenju države in ohranjanju oblasti, ki jih avtokrati rešujejo na tri načine.

Reševanje praktičnih zagat

Prvi način je korupcija. Denar lahko kupi marsikaj in marsikoga. Težava je v tem, da je kupljena lojalnost hitro pokvarljiva roba. Vedno se namreč najde falot, ki tvojim podpornikom ponudi kak fičnik več.

Slabost tega pristopa je tudi v tem, da je podkupovanje pregrešno draga, kapitalno intenzivna rabota. Med avtokrati pa so redki tisti, ki so se za to življenjsko pot odločili iz altruističnih nagibov in iz želje, da težko nagrabljeni denar delijo z drugimi.

Druga metoda avtoritarnega vzdrževanja oblasti je zastraševanje. Noben spodoben avtokrat ne bo dovolil družbene kritike in drugačnih mnenj. Šlampasta avtoritarnost je obsojena na hiter propad. A tudi zatiranje ima svoje slabosti. Je delovno intenzivno. Če je tvoja usoda odvisna od špicljev, policije in vojske, potem si težko privoščiš, da imaš premalo osebja. Prinaša tudi reputacijsko škodo tistim populističnim avtoritarcem, ki se še niso do konca požvižgali na svoj mednarodni ugled.

Tretje in morda najpomembnejše orodje populizma in avtokracije pa je manipulacija. Njena prednost je v tem, da je koristna že v fazi pohoda na oblast. Čeprav tudi ta zahteva določene investicije — še posebej v medije —, je stvar z razmahom družabnih omrežij postala precej cenejša, učinkovitejša in enostavnejša. Poleg tega bo sposoben populist vedno našel soborca, ki mu bo za zagonske stroške v žep stisnil evro, forint ali rubelj ali dva.

Druga metoda avtoritarnega vzdrževanja oblasti je zastraševanje. Noben spodoben avtokrat ne bo dovolil družbene kritike in drugačnih mnenj. Šlampasta avtoritarnost je obsojena na hiter propad. A tudi zatiranje ima svoje slabosti. Je delovno intenzivno. Če je tvoja usoda odvisna od špicljev, policije in vojske, potem si težko privoščiš, da imaš premalo osebja.

Laž kot vrednota

Najpomembnejši lubrikant manipulacije pa ni denar, ampak neumnost in neznanje. Razmah desnega, neliberalnega, avtokratskega populizma je neločljivo povezan z zavračanjem dejstev, neracionalnostjo in z nekritičnim, slepim, papagajskim ponavljanjem vsakršnih neumnosti in bedarij.

V populističnem krasnem novem svetu so znanstvena dejstva instrument odtujenih izkoriščevalskih elit, ki se jim pošten narod lahko upre samo z junaškim brcanjem v temo. Laž je predstavljena kot vrednota. Ponižani in razžaljeni jo doživljajo kot klic k uporu, populistični manipulanti pa kot učinkovito sredstvo za odvračanje pozornosti, futranje ljudskega besa, ustvarjanje zaslužkov, utrjevanje oblasti in diskvalifikacijo politične konkurence.

Laži pišejo na avtobuse, z njimi v delirij spravljajo množice na stadionih in v športnih dvoranah, povzročajo mednarodne napetosti, razsuvajo demokratične institucije in temelje povojne mednarodne ureditve, utemeljujejo najbolj zavržne in nehumane politike do ranljivih in ogroženih skupin, na koncu pa tudi spodkopavajo poizkuse, da se s skupno, globalno akcijo zaustavi ali vsaj upočasni procese, ki ogrožajo preživetje človeštva.

Na morje v Dekane

To nas pripelje do nedavnega posveta predsednika Republike Slovenije o podnebni strategiji naše države. Seveda je prav, da so na tak posvet povabljeni ne samo strokovnjaki, ampak tudi politiki, ki imajo v rokah škarje in platno in odgovornost za uveljavljanje bodoče slovenske strategije — kakršnakoli pač bo.

Toda glede na predsednikov izbor nekaterih sodelujočih na posvetu se zdi, da bi ta strategija po njegovem mnenju morala biti zasidrana na aritmetični sredini med tistimi, ki zanikajo znanstvena dejstva o grožnji podnebnih sprememb, in tistimi, ki o tem nekaj vedo.

Predsednik v imenu enotnosti za vsako ceno od nas pričakuje, da se zglihamo nekje na polovici med populističnimi nebulozami in znanstvenimi dejstvi. Z malo sreče tako naši otroci in vnuki na morje ne bodo hodili v Kozino, ampak v Dekane.

Kompromis ni vedno znak politične zmernosti, moči ali modrosti. V konfliktu med strpnostjo in nestrpnostjo, liberalno in neliberalno demokracijo, resnico in neresnico je sredina zmaga sovraštva, nesvobode in laži.

Desni populizem in neoliberalizem

Na kratki rok je laž v politiki gotovo učinkovitejša od resnice. Politika, zasidrana v sivi realnosti, je za mnoge volivce manj privlačna kot adrenalinska vožnja po sanjski deželi populističnih obljub.

Še posebej pomembno vlogo pa ima odmik od resnice, dejstev in znanosti v kontekstu podnebnih sprememb. Manipulacija in laž sta v tem primeru orožje v borbi proti naporom, da bi v imenu javnega interesa omejili popolno svobodo neoliberalnega kapitala, ki se mu fučka za podnebne spremembe in ni pripravljen žrtvovati niti dela današnjih dobičkov za varnejšo — ali sploh kakršnokoli — prihodnost generacij, ki prihajajo.

Zavezništvo med desnim populizmom in neoliberalizmom koristi obema. Populizem z obstrukcijo ukrepanja proti grožnji podnebnih sprememb vrača uslugo kapitalu, osvobojenemu družbene odgovornosti, ki je s svojim lomastenjem spravil liberalno demokracijo ob dober glas, pavperiziral precejšen del prebivalstva v razvitih državah in populizmu utrl pot na oblast.

Glihanje na pol

V takšni situaciji se odgovorni politiki ne morejo obnašati kot moja babica, ko smo se vnuki skregali med sabo. Eno je preseganje razlik v uresničevanju z ustavo zaščitenih vrednot in življenjskih interesov državljanov — med katere verjetno lahko štejemo tudi preživetje človeške vrste —, drugo pa kompromitiranje teh vrednot in življenjskih interesov v imenu preseganja razlik.

Kompromis ni vedno znak politične zmernosti, moči ali modrosti. V konfliktu med strpnostjo in nestrpnostjo, liberalno in neliberalno demokracijo, resnico in neresnico je sredina zmaga sovraštva, nesvobode in laži.

Predsednika republike v njegovi vnemi do poslušanja različnih mnenj seveda podpiram. Na enega od posvetov sem bil povabljen tudi sam. Predlagal bi mu samo, da zamenja koncept golega, vrednostno nekritičnega iskanja najnižjih skupnih imenovalcev kot temeljev za življenje v državi, ki je sama sebi namen.

Mislim, da smo lahko in moramo biti ambicioznejši in si dosledneje prizadevati za državo, katere vrednost bodo določale vrednote, na podlagi katerih in zaradi katerih smo se osamosvojili. Glede človekovih pravic, političnih svoboščin, demokracije, spoštovanja človeškega dostojanstva, dostojnega življenja in blagostanja vseh državljanov — da o dolgoročnem preživetju človeške civilizacije sploh ne govorim — se s populisti ni pametno glihati na pol.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na spletni strani Večera v torek, 2. julija 2019, pod naslovom Podnebne ukane. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE