Zakaj? Zato, ker to počnejo vsi!

Zato mi naprej dovolite en disklejmerček.

Sem zmeren uporabnik naprednih tehnologij, foter mulcu pred durmi adolescence in rekreativni ludist/tehnološki nestrpnež. V življenju sem v steno zmetal pol ducata telefonov, s pestjo poglobil dva radia v avtu, med lansko olimpijado pa po stopnicah zalučal še prepameten hi-fi. Tem napol nadzorovanim izbruhom besa — ki jih sicer prištevam med prijetnejše trenutke obstoja —, je obvezno botrovala opevana intuitivnost malih hudičev. Bolj ko sem jih moledoval in prepričeval, naj me vendarle upoštevajo, bolj so me ignorirali.

Tudi zato ta zapis ne bo objektiven.

Zdaj pa k zgodbi, ki jo začenjam pri svojih dvanajstih, trinajstih.

Star papir

Bila je krasna pomlad druge polovice osemdesetih, šli smo se osnovnošolsko zbiralno akcijo starega papirja. Klasika. Fantje, ki ste jih v teh letih šteli toliko, veste, da je bil večerni vlom v kontejner za papir praktično edina možnost, da si se med tisočimi izvodi časopisne periodike s pomočjo žepne baterije dokopal do kakega Starta ali celo Erotike. Do jošk. Za vse torej, ki nismo imeli starejših bratov ali vez v trafikah, je bila to praktično edina možnost, da si kvalitetno dokapitaliziral podposteljno fantovsko čtivo.

Tistega večera je bil izplen dober, se je pa zataknilo pri poskusu tihotapljenja robe v sobo. Vse skupaj mi je izpod trenirke direkt pred ta starim zgrmelo na tla. Panike nobene, brkati som skuliran, sramota nepopisna. Živo se spominjam, kaj mi je smeje rekel: “Sine, nisem nevoščljiv. Jaz sem jo prvič videl v živo.”

Trop fantovskih telet

Sledi pokroviteljski generacijski preskok v slogu stare tečke.

Bilo je lani ali predlani, ob koncu šolskega leta. Pred Namo čez cesto drobenclja skupina minimalistično opravljenih gimnazijk, za njimi pa trop fantovskih telet na hormonskem višku.

Skupni imenovalec te dvodelne skupine so bile slušalke v ušesih in palci na ekranih žepne pameti. Vsakdo je gledal svojega. Dokaj standarden prizor. A pozor! Če mi je bila zatopljenost mladink, ki so imele pred seboj le turobno pročelje stare pošte, še nekako logična, tega nisem mogel razumeti, ko sem opazoval taktično premikanje skupine sošolcev.

V njihovi smeri gibanja se je v vidnem polju vendarle nahajal najstniški in nenazadnje antropološki imperativ. Cvetober brhkih bitij nasprotnega spola! A je ostal neopažen. Katera vsebina/aplikacija ima moč, da tako globoko in grobo poseže v pravila narave, ki poganjajo vrsto milijone let? Hudič je na delu, vam rečem.

Faili in fajti

No, pravzaprav to pišem zato, ker je moj dvanajstletnik oni dan pritežil z idejo, da mu brez pametnega telefona več živeti ni. Ker sem upal, stara tečka, da bo šlo z debato, sem ga vprašal, zakaj se mu zdi reč bolj nujna in uporabna od obstoječe zadeve, ki povsem zgledno opravlja funkcijo, da torej telefonira. Pa mi je v šusu zdrdral, da gre za aplikacije, špile, snemanje, fotografiranje, izmenjavo datotek in mreženje.

Mali ve, kaj hoče, sem si mislil in s frendovskim zasliševanjem v stilu, kaj pa drugi s tem počnejo, bezal tja v smer fantovskih vsebin novega milenija. Gleda in snema se faile pa fajte, prenaša se glasbene spote Sandre Afrike, Ćaleta Saleta in Nives Celzius, igra se špile na mreži in čoha tiste elektronske mačke, ki potem predejo. Poudarek pa je menda na tem, da se vsako jutro še pred poukom vsebine skrbno sinhronizira. Če nimaš na telefonu točno tega, kar imajo drugi, si luzer.

In ker dober detektiv take mulce še nekako obrne, sva kmalu prišla tudi do precej žmohtnih spolnih praks. Če ne veste, kaj je bukkake, lahko poguglate ali vprašate mulca.

Vso svojo empatijo sem moral vključiti, da sem prišel do zaključka, da bi s tako magijo v žepu pri dvanajstih našel vse, kar je bilo v tistem kontejnerju — in še več. Sanjska zadeva torej. A ker mi ni znal odgovoriti na vprašanje, kaj je zares uporabnega, katera aplikacija zaboga, sem mu dal nekaj časa za premislek, naj pride na dan z argumentom, ki me bo prepričal. In je prišel! In to s takim, ki je matiral oba: “Ker ga imajo vsi!” Kaj pa zdaj? Naj prestolonasledniku odrečem tako pomembno socializacijsko orodje? Naj mu prepovem artefakt pripadnosti?

Z veseljem!

Skupni idiotski imenovalec

Najprej zato, ker sem napravo, ki onkraj naše odgovornosti ponuja več, kot lahko dete prebavi, dojel predvsem kot skupni idiotski imenovalec. Šele ko se na mreži sinhroniziraš z vsebinami večine, šele takrat zares pripadaš.

Kakšne so ob današnji ad libidum ponudbi vsebine pri dvanajstih, si lahko mislite.

In drugič, ker mi idiotski starši, ki mulce prezgodaj opremljajo z napravami, za katere se jim še sanja ne, kako jih uporabljati, ne bodo diktirali, kaj je prav in kaj ne. Še posebej, če to počnejo iz enako sprevrženih nagibov, kot kadar na kredit kupujejo svoj pleh in ga potem kompenzirajo s plastičnimi zavesami, slabo hrano in dopustom na kupone. Zakaj? Zato, ker to počnejo vsi!

Pa ne mi zdaj o tem, kako se da z namestitvijo ustrezne aplikacije uspešno prilagoditi primernost uporabe, ker model z Viča to zrihta za deset enot aktualne valute.

No, pa sem stara tečka.