Pisoar Marcela Duchampa: »Zakaj, my young man, zakaj?« [odlomek]
V romanu Izvirnik obravnava Jiři Kočica pisoar Marcela Duchampa (pod naslovom Fontana, s podpisom »R. Mutt«) iz leta 1917, eno najbolj slavnih umetnin 20. stoletja in prvo delo ready-made umetnosti. Fontana je bila z razstave umaknjena po burnih razpravah, ali je to sploh še umetnost. Doktorant umetnostne zgodovine K. raziskuje, ali je bila to resnično Duchampova ideja — ali pa je v ozadju nastanka umetniških avantgard kaj drugega.
Akademski kipar, esejist in pesnik Jiři Kočica (1966) je imel okoli šestdeset razstav, dogodkov in dejanj. Članke, recenzije in strokovna besedila, ki obravnavajo kiparstvo kot etično dejanje, je objavljal v Razgledih, AB, Apokalipsi, Ampaku in M’zinu) in treh knjigah. Tekst z naslovom 95 tez o umetnosti je razstavljal na vhodnih vratih galerij v New Yorku, na Dunaju, v Mariboru in Ljubljani. Stalne postavitve njegovih večjih kiparskih del so na Pohorju, v novem delu Kemijskega inštituta in v Celici v Ljubljani.
Dela kot profesor na Srednji šoli za aranžerstvo, z ženo in tremi otroki živi v Ljubljani.
Jiři Kočica: Izvirnik
Janez Bolčina, 4.6.1995, Ljubljana
Pogledal je skozi kukalo v vratih in zunaj je stal mlad moški. Najprej je pomislil, da mu hočejo spet prodati kakšne neumnosti. Ali pa je hitra pošta? Sinu je rekel, naj mu pošlje tiste dokumente po pošti, vendar to še ne bi moglo biti, ali pač …
»Samo trenutek!« je Janez rekel bolj na glas, da bi ga tisti zunaj slišal. Nataknil si je očala. Še enkrat je pogledal, saj ni bil več tako zaupljive narave kot v svoji mladosti. No, potem ga je spoznal. To je tisti fant, ki ga je včeraj tako neverjetno spominjal na njegovega sina. V kavarni … tisti, ki so ga zanimali Duchamp, Mutt, ameriški dnevi … Je pa hiter, je pomislil Bolčina in odklenil.
»Dobro jutro, se opravičujem, če sem vas slučajno zbudil. Upam, da niste jezni, ker sem se oglasil kar danes …« je odprto spregovoril fant. »Tudi predstavil se vam še nisem,« je ponudil roko K. in že po kakšni minuti uvodnih besed sta kuhala kavo in razpravljala. K. je razlagal o svoji doktorski nalogi, o tem, kako ga zanima umetnost, kako razmišlja o vpisu na umetniško akademijo, ter o vseh drugih stvareh, ki so povezane med sabo, ki postavljajo mejnike v umetnostni zgodovini in ki jo povezujejo z močjo, kakor mu je povedal profesor … Bolčina je v glavnem poslušal. Počutil se je prijetno. Morda celo preveč prijetno, saj je skoraj pozabil, kako blagodejno vpliva pogovor na njegovo dušo, posebej ko pod besedami intuitivno zaznava odprtost, poštenost, skoraj otroško predanost odnosu, pogovoru. Tega res že dolgo ni okusil, vsaj od takrat, ko sta bila sin in hči še otroka in seveda od trenutkov z ženo, dokler se niso razšli.
»To, kar se dogaja danes z umetnostjo, je res čudno skrpucalo,« je rekel Bolčina. »Vse, čemur danes pravijo postmodernizem in sodobna umetnost, je bilo dodobra dorečeno že z ready-madi, kakor jim je rekel Duchamp, in z njegovimi kasnejšimi akcijami, vsekakor pa tudi z nekaterimi konceptualisti. Če se lahko tako izrazim …« je Janez pustil besede odprte, ni se mogel odločiti, ali naj stvari odpira čisto neposredno, z vsemi detajli, ali naj bo bolj zadržan. »Mislite, da je Duchamp že takoj v začetku stoletja premislil bistvene stvari, okoli katerih se umetnost vrti še danes? Da je našel formule, ki jih uporablja še današnja umetnost?« je zanimalo K.-ja.
Janez že dolgo ni govoril in zdelo se mu je, da bo vse pomešal med sabo, da niti začeti ne more, saj je imel občutek, da ne bo mogel ostati tiho o Duchampu, o tistih dogodkih, da ne bo mogel govoriti konsistentno. Toda ko je K. dokončal stavek, je iz njega kar privrelo: »Zanimivo je, da ste rekli formule in ne forme. Namreč v umetnosti je forma tista, ki sooblikuje formulo, tisto, o čemer pa razpravljava, so v glavnem res bolj formule, ki so zamenjale forme … Namreč prav to me tudi najbolj moti, ko gledam današnje stvaritve, no, seveda ne vseh. Moti me, da so formule in nanje obešene forme tako zelo enostavne in hkrati tako obupno prozorne. Globine izkušnje vsakega posameznika se zvedejo zgolj na površne dogodke, površne politične ocene, v katerih se zrcalijo večinoma le poceni politične floskule ali celo zgolj šok — kot učinkovit manever, ki se v nedogled ponavlja že dolgo časa …« je bil Janez zdaj bolj natančen, a hkrati je videl, da je bil njegov strah pred govorjenjem popolnoma odveč. Občutil je tisti davni užitek, o katerem je celo nekaj malega napisal v svojih zapiskih, občutil je, kako pogovor ureja misli in se kot hrana vgrajuje v življenjsko pomembne miselne strukture. Kako dobesedno oživlja, kot veter in kot ozelenelo listje napaja z življenjem zimsko vejevje nemega jezika.
Grozljivost prepričanih
Bil je hvaležen K.-ju, da se je odzval njegovemu povabilu, hkrati pa je bil hvaležen samemu sebi, da se ni predal strahovom in zadržkom, ki so ga zadnjih skoraj trideset let držali v nenehni osamljenosti, v krču melanholije … Preveč čudnih dogodkov je doživel, preveč senčnih ljudi je bilo in pravzaprav je tudi zdaj ta njegova odprtost temeljila le na nekem nepreverjenem intuitivnem impulzu. Vsi tisti senčni ljudje, ki so zadnjih trideset let ali še več tako ali drugače vdirali v njegovo življenje, v družino, ki so mu skoraj popolnoma spodkopali zaupanje v svoje potenciale in v soljudi, so bili še zdaj prisotni kot strahovi, čeravno so se po odcepitvi Slovenije stvari začele spreminjati na bolje. Grozljivost prepričanih, ki ne puščajo odprtih vrat za možnost drugačnosti, ki imajo zmeraj iste miselne vzorce in ki jih vsak drug način, vsak drug argument ogroža v njihovi načeti samozadostnosti, v njihovi načeti uravnovešenosti, se ne da meriti z ničimer. Slaba vest, ki določa vse ostale parametre, ki nadzira vsak detajl in uničuje vsako znamenje, v katerem bi se lahko pokazali sledovi zločina. Ta pogovor pa je dišal po svežem, po novem v njegovem skoraj dokončanem življenju: kolikor je odstiral svoje spomine na ameriške dneve, toliko je dopuščal odprtost, ki jo je lahko meril le z odprtostjo do svojih mladostnih dni lastnega očetovstva in tistih pogovorov z Richardom …
»Ne razumem … kako mislite. Poceni politika, kaj mislite s tem? A slovensko situacijo? In tudi tega ne razumem natančno, zakaj ste omenili šok,« je njegova občutja prebudil K.
Janez je odgovoril nemudoma: »Večina intelektualcev po svetu, posebej pa še v vzhodnih državah, kjer so jim vcepljali določen model mišljenja že od malih nog, ima levičarske utopične ideje o tem, kako je treba svet spreminjati in ga izboljševati, to imajo za nekaj zelo naprednega, za izboljšavo, ki bo kljub vsemu, kar se je zgodilo z vzhodnim blokom, še naprej ostala kot možnost za spreminjanje sveta. Gre za utopijo, s katero se ohranjajo iluzije o možni pravični distribuciji dobrin, pameti, nadarjenosti in podobno. Gre za iluzije, ki se pripenjajo na marsikaj in vsepovsod kar dobro uspevajo, dokler se z njimi dobro manipulira. Poglejte le komuniste — Lenina, Stalina. Poglejte …« se je Bolčina za hip ustavil, saj se ni mogel čisto takoj odločiti za vpeljavo Tita v to druščino: »… na primer … govorico, ki jo danes uporablja večina fundamentalističnih verskih vodij. Kako uporabljajo marksistično izrazoslovje v povezavi z verskimi izhodišči, ste opazili? Gre namreč za isto bazo, ki jo je že Freud dobro prepoznaval v psihologiji množic, za tisti jezik, v katerem se hitro vzpostavijo elementarne skupne točke — uperjenost proti sovragom, skrajne poenostavitve, idealni modeli v prihodnosti ali v nebesih ter nujnost žrtve. Nujnost žrtvovanja in tudi samožrtvovanja pred idealnim jazom. In fascinacije: s smrtjo, fascinacije s figurami, ki jih kot v Besih Dostojevskega najdejo in postavljajo v prvi plan, vpletejo v zločine, da bodo vsi drugi, vsi povprečni, vsi nesrečni, ena sama velika družina … Združena v strahu in užitku drug pred drugim in drug z drugim …«
Janez je čutil, da ga je skoraj preveč zaneslo. Zdelo se mu je, da je K. kot otrok, ki ga prehitro sooča z veliko temačno sliko dvajsetega stoletja. In da ga bo ta slika kar pokopala, nedolžnega mladeniča.
»Mislite, da je ta jezik zelo vpleten v to, kar se dogaja v sodobni umetnosti?« se je začudil K.
»Seveda. Šokantnost, intelektualna nezahtevnost, baročna telesna bolečina pri performansu in temačnost ali po drugi strani skrajna lahkotnost, ›neznosna lahnost‹, skorajda igračkanje, svet, v katerem ni nobene, prav zares nobene resnice …« je odvrnil Bolčina.
»Aja — ta šokantnost, že prej ste jo omenili. Zakaj vas to moti, saj je bil vendar skoraj vsak premik v umetnosti skozi zgodovino šokanten?« je spraševal K., ves začuden nad takimi pogledi.
Bolčina je čutil neko zavezo, neko novo čustvo ga je spreletelo. Kot bi se moral izpovedati ali bolje rečeno spovedati temu mlademu človeku. V hipu se je spomnil Formanovega filma Amadeus, v katerem se stari Salieri spove mlademu doktorju, a je v hipu pozabil na film, ko je vdihnil in začel:
»Šok je način sporočanja. Je način utrjevanja spomina in je oblika sporočila, v kateri se neki dogodek, še preden ga začnemo gledati z vsebinske plati, razleze prek meja svoje dejanske vrednosti. Kot kričanje najstnikov ali kot pokanje petard. Veliko hrupa za prazen nič. Toda hkrati je šok tudi način, ki nam veliko pove o tistem, ki ga skuša na vsak način uporabiti … Poglejte vse totalitarne režime … Poglejte reklame. Kako se trudijo biti šokantne, kako skušajo s šokom urejati razmerja in vzpostavljati način dojemanja. Šok postaja taka … ekonomska kategorija, v kateri se ureja ekonomija užitka in z njo potem vzorci, zelo podobni vzorcem pri zasvojenosti. Šok in vzporedno anestezija …«
»Anestezija?« je zdaj bil še bolj presenečen K., ki mu je bil Bolčinov tok misli tuj, saj ni bil navajen takega načina govorjenja, hkrati pa se je počutil v teh pomenskih okvirih domače. Ni se spomnil ničesar, kar bi mu bolj odpiralo oči in mu hkrati vedno znova pripravljalo nove izzive za razmišljanje.
»Anestezija, seveda. Le pomislite na to, kako ljudje po prvem šoku postanejo nezainteresirani za vse take stvari, ki segajo malo globlje …« je rekel Janez.
K., ki je bil vajen načina razmišljanja svojih profesorjev in ki je prebiral knjige, ki so jih prevajali v Sloveniji, je vprašal: »Ali mislite na to, kako ljudje ne pridejo dlje od vsakodnevnih zadovoljevanj površnih užitkov, kot so sprehajanje po trgovskem centru, gledanje površnih in neumnih oddaj na televiziji, zmanjševanje vseh naporov, pri katerih bi morali natančneje premisliti svoj odnos do stvari in najbolj od vsega … neka neobčutljivost za sočloveka, za njegovo počutje, za njegove probleme, neobčutljivost za naravo, za male premike in neznatne dogodke. Celo neobčutljivost zase. A mislite na to, kako imajo ljudje oprane možgane z željo po premoči, z željami, ki jih oblikujejo filmi, reklame, plakati? Ko se oblikuje taka površna civilizacija, kjer se po medijih sprehajajo le zdravi močni mladi ljudje in kjer se vse drugo potiska v nezavedno?«
Janez je pogledal skozi okno in se za hip zamislil nad svojimi bodočimi dnevi … Pomislil je na svoj grob in na to, kako ga ne bo nihče imel časa obiskovati. In hkrati je mislil na to, kar je ta mlada duša skušala razvozlati, ne da bi imela kakšno resno življenjsko izkušnjo …
»Veste, da sem res že razmišljal o tej anesteziji,« je nadaljeval K. »In sicer, ko gledamo vsa ta vojna poročila iz Bosne, vsakdan teh ljudi in pokole … No, sem že pomislil, da je bil to v začetni fazi šok in da je zdaj, po toliko ponovitvah že nastal anestetičen učinek, ki se mi je gabil …« je Janezovi tezi o šoku in anesteziji dodal še en primer K.
Janeza je ta odgovor odvrnil od misli na smrt in ga vrnil v območje umetnosti: »Ja, veste, to so stvari, ki jih je na neki ravni pričakoval že Nietzsche, vsekakor pa se je s tem ukvarjal Duchamp. Vsaj teoretično. V nekem intervjuju je neposredno govoril o tem, kako je pri iskanju ready-madov skušal izključiti vse svoje estetske kriterije in okus … Kako je v bistvu skušal dosegati anestezijo.«
»Prav zdaj berem študijo o Duchampovi Fontani in prav to zadevo omenja Duchamp v enem izmed intervjujev. Zdi se mi, kot bi bili to najbolj ključni trenutki za sodobne premike v umetnosti, a ne?« je K. v vprašujoči obliki zaključil stavek.
Bolčina je z istim šarmom in istim žarom nadaljeval: »O tem ne dvomim, saj gre za precej znano reč — kar se tiče intervjuja. Tudi to, kako je vplival na sodobne tokove v umetnosti, je jasno, saj sem vam že rekel, da se po njem skoraj nič ni premaknilo. Vsaj ne tam, kjer se najbolj vidi in kamor vsi najbolj gledajo. A treba se je vprašati, zakaj, my young man, why?«
Jiři Kočica: Izvirnik. Mladinska knjiga, 2019. ISBN: 978-961-01-5512-6, 249 strani, 27,99€. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.
