Skomercializirajmo dan državnosti. Tako kot valentinovo in črni petek.

28.6.2019 / 06:10 1 komentar
Šele potem bi se ta praznik res prijel. In šele potem bi imeli pravo domoljubje, ki ne bi bilo samo v domeni zatežencev.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Predsednik Pahor je imel v ponedeljek na proslavi ob dnevu državnosti enega od svojih najnezanimivejših govorov, brez omembe vrednih highlightov — vsebinskih in retoričnih — ali česarkoli v dobrem ali slabem zapomnljivega.

Pa kaj potem? Ali bi si morali vsak (njegov) govor zapomniti? Saj si niti proslave ne zapomnimo.

Sem pa vendarle zastrigel z ušesi, ko je Pahor rekel:

»Nekako je del naše narodne noše, da ne praznujemo svojih praznikov, tudi državnosti ne, preveč vihravo in razposajeno. Morda je tudi prav tako. V tem je morda neka ljudska modrost, da politike, oblasti in države ne gre preveč slaviti, da se ne bi prevzela.«

Te besede — z vsemi temi mordaji, kar jih je ležalo pred presedniško palačo — so me spomnile na nekaj, o čemer sem že nameraval pisati: namreč o specifično slovenskem načinu proslavljanja državnih praznikov.

Pa poglejmo.

Manj je več, gospod predsednik

O predsednikovem stilu in retoriki pa mimogrede samo še tole.

Bolj kot k jedrnatosti Pahor nagiba h gostobesednosti. Lapidarnost, minimalizem in asketski stil so znane odlike pisanja in govorništva, še posebej političnega. Toda ne za Pahorja.

Naš predsednik raje uporabi več besed kot manj. Ker se mu zdi, da bo tako povedal več in zanesljiveje.

Najbrž to pride s teritorijem. Kot da se boji, da bodo njegovi govori prekratki. Kot da mu je Ksenija Bendetti enrat predpisala minimalno dolžino govora. Kot da v izogib nerazumevanju občinstva namenoma doda še fatični balast. Najraje kopiči pomensko nabite besede, ki gordo zvučijo, kot recimo »naš«, »narod« itd. Take. 

Tako sem samo v prvih nekaj odstavkih — ki jih Pahor, če govor beremo, očitno sploh ne loči od stavkov — našel naslednje redundance. Spodaj jih navajam v prečrtanem fontu in z dodatnimi komentarji:

»Predvečer praznika je. Naj bo razpoloženje vsaj za odtenek bolj veselo in bolj vzneseno. Naj nas prevzameta ponos in samozavest. Imamo razlog za to

»Praznujemo svojo državo.«

»Ustanovitev samostojne in neodvisne države, Republike Slovenije, pred 28. leti, je najveličastnejši mejnik v naši narodovi zgodovini.« — [Ali: »… v naši narodovi zgodovini.« Ali eno ali drugo. Saj vsi vemo, da ne misli »njihove« zgodovine in kateri narod misli. Ali če že mora: »v zgodovini našega naroda«.]

»Končno imamo svojo državo. Je branik in gradnik boljše, bolj pravične in varne družbe, ki odraža in razvija naš narodni značaj.« — [Spet ali: »… naš narodni značaj.« Pa tudi brez »svoje« države bi šlo.]

»S samostojno državo in prek nje se enakopravno umeščamo v čudovito združeno Evropo. Skupaj ustvarjamo prihodnost miru in blaginjoe

Kakorkoli. Samo povem.

Narodna noša

Skratka: »Nekako je del naše narodne noše, da ne praznujemo svojih praznikov, tudi državnosti ne, preveč vihravo in razposajeno.«

To je res. Lahko pa bi jih. In kot bom poskušal dokazati v nadaljevanju, bi bilo dobro, če bi jih. Vsaj »razposajeno«, če že ne »vihravo«. Kot sem že nekoč napisal, v Sloveniji praznujemo svojo nedolgo državnost s tremi koledarsko in v zgodovinskih podrobnostih različnimi, vendar po vsebini skoraj enakimi prazniki, ki jih kao loči samo Rosvita Pesek: dan državnosti (25. junij), dan suverenosti (25. oktober) in dan samostojnosti in enotnosti (26. december).

To ni problem samo zato, ker si niti šolarji ne zapomnijo točnih nazivov praznikov. Niti ni problem samo zato, ker si vsak napiflan in slovensko vehementen domoljub jemlje pravico, da neodličnjake obtožuje anacionalne, čustveno samozatrte, globalistične, brezbrižne, celo jugoslovenarske brezbrižnosti. 

Problem je, ker ne moremo spontano, s celim srcem praznovati treh enih in istih praznikov.

Da v Sloveniji praznujemo odcepitev oz. osamosvojitev kar trikrat na leto, je neučinkovito, da ne rečem nasilno forsiranje domoljubja. Ali v najboljšem primeru potuha, da nam država vsaj dva od teh treh praznikov šenkuje kot dela prosta dneva.

Trije skoraj isti prazniki niso problem, ker si niti šolarji ne zapomnijo točnih nazivov. Niti niso problem, ker si vsak napiflan in slovensko vehementen domoljub jemlje pravico, da neodličnjake obtožuje anacionalne, čustveno samozatrte, globalistične, brezbrižne, celo jugoslovenarske brezbrižnosti.

Domovina, bleda mati

Bilo bi veliko bolje — bolj praznično, prijetneje in predvsem bolj domovinsko —, če bi samostojnost in suverenost in/ali odločitev za samostojnost in suverenost in vse, kar je bilo s tem povezano — praznovali samo enkrat. Potem bi se to praznično vzdušje mogoče bolj prijelo. Mogoče bi 25. junij — recimo: ker je takrat največja verjetnost lepega vremena — praznovali celo »razposajeno«, kot posrečeno pravi Pahor.

Toda če bi pri tem hoteli biti razposajeni, bi morali proslavljanje cepiti na lifestyle.

Ali po domače povedano: 25. junij bi moral biti dan spontanega vseljudskega veseljačenja in prevzete prostočasne rutine, ne pa dan oficielnih, zateženih ritualov s salvami z Gradu in praporščaki in obveznim Pahorjevim govorom, pa tudi dan priložnostnega programa TV Slovenija, prilagojenega državljanom s posebnimi potrebami. (Da ne omenjam alternativne proslave SDS in brigadnega generala Krkoviča v Kočevju pod naslovom Domovina, bleda mati.)

Socialni inženiring

Ne, se popravljam! Zaradi mene lahko Pahor in salve in zastave in Krkovič kar ostanejo. Toda to naj bo samo background. V ospredju pa bi moral biti nek vsakdanji lifestyle običaj. Nekako tako, kot Američani za 4. julij kurijo BBQ in se imajo fajn na koncertih. Tudi njihov Thanksgiving je v bistvu — izvorno — domovinski praznik, čeprav je njegov pomen dandanes zabrisan.

Pa Slovenci sploh imamo kaj takega kot Američani roštilje in purane ali bučne pite, kar bi lahko povezali z državnim praznikom — ki ravno prav pade skoraj točno na kresno noč — in elegantno vcepili ljudem, da bi dobili občutek, kot da so si to sami izmislili ali da to delajo pač že od nekdaj?

Seveda imamo. Samo nekdo, nek socialni inženir — pa ne politik, ampak strokovnjak za te zadeve — bi si moral nekaj primernega izmisliti in ljudem servirati tako, kot da je ponarodelo in kot da so si sami to izmislili.

Dan državnosti je treba komercializirati po ameriškem vzoru. Tako kot valentinovo. Ali magari črni petek. Šele potem bi se to res prijelo. In šele potem bi imeli pravo domoljubje, ki ne bi bilo samo v domeni zatežencev, ampak bi si ga upal pokazati tudi vsak normalno razpoložen človek.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE