Ne okus, temveč koncept: Urbani kič in slovenska finančna nesamostojnost

26.6.2019 / 06:10 Komentiraj
Odkod ideja, da bi dobra proslava morala biti sodobna, všečna, poljudna, zabavna, a hkrati resnobna, tehtna in globoka?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Letošnji dan državnosti si bomo zapomnili po dvojem: po proslavi, ki je bila vzorčni primer urbanega kiča, in po tem, da smo z letošnjim dnevom državnosti dobili slovensko državo brez lastne finančne, ekonomske samostojnosti. To bo imelo za Slovenijo resne posledice. 

Če se ustavimo najprej pri proslavi. Ta je s svojo neokusnostjo presegla podobne izdelke, ki jim gledamo že vrsto let in ob katerih se sprašujemo, ali se bo iz ponesrečenih proslav morda kdo vendarle kaj naučil. Letošnja nam je postregla z nedvoumnim odgovorom: da se ne bo nihče naučil nič.

Evrovizijsko dno

Kombinacija scenografije in različnih efektov je dajala vtis, da gledamo Evrovizijo. Nastopajoče so nosile obleke v barvah slovenske zastave — kako globoka in originalna ideja! —, skrojene v nekakšnih sodobnih različicah tega, kar si nekateri predstavljajo kot starogrška in/ali starorimska oblačila (torej nekaj vzvišenega).

Vsemu temu pa je bilo dodano posiljeno resnobno govoričenje o resnih temah — predvsem o znanosti —, povedano s pretresljivo poglobljenostjo. Nakar še smešna glasba, zlasti na koncu s slabo verzijo Čez tisoč let, ko naju več ne bo.

Ko človek misli, da je ob slovenskih proslavah doživel že vse, te znova presenetijo. S slovenskimi proslavami je tako kot z neumnostmi na slovenskih univerzah. Te je neka moja dolgoletna sodelavka komentirala s stavkom: »Ko že misliš, da smo dosegli dno, si vedno znova presenečen, da je stvar lahko še slabša.«

Ja, res je: slovenske proslave nas vedno znova prepričujejo, da se je mogoče pogrezniti še globje. Dna še nismo dosegli. Letošnji proslavi ob dnevu državnosti je to gotovo uspelo.

Tudi Šarcu se bo posvetilo prepozno. Ki očitno ne dojame, da s tem, ko gre v odkriti konflikt z interesi velike večine slovenskih državljanov, razkriva to, kar kot politik je. Ni namreč levosredinski politik. Ampak je popolni pragmatik. Ki naredi to, kar se mu — vsaj kratkoročno — zdi najbolj pametno. Četudi je to popolna desna politika.​

Bedno

Ne vem, komu je prišlo na misel, da bi dobra proslava morala biti sodobna, všečna, poljudna, zabavna, a hkrati resnobna, tehtna in globoka. Sploh ni jasno, kako bi se vse to lahko povezalo v produkt, ki bi imel rep in glavo. Sploh pa ne v prepričljivega.

In čeprav se o okusih ne razpravlja — kar dokazujejo napovedovalke v Dnevnikih TVS —, pri državnih proslavah ne gre za okus. Ampak za koncept javnega dogodka. Ki ima svoje zakonitosti. Temeljna zakonitost javnih prireditev — če parafraziram Malinowskega, ko je pisal o obredih, ki spremljajo smrt — povezati posameznike v socialno celoto.

Če vsebujejo patetičnost, je ne vsebujejo zato, da bi se nastopajoči z njo smešili, ampak zato, da pri publiki vzbudijo identifikacijo s socialno celoto. Ob dnevu državnosti pomeni to identifikacijo s slovensko državo.

Patetičnost na letošnji proslavi pa je dosegla obraten cilj: smešenje nastopajočih. S slovensko državo se ni mogel identificirati nihče. Tako kot identifikacije s slovensko državo ni skozi delovanje nastopajočih vzbudil noben izmed drugih elementov proslave. Stvar je bila bedna. In je zato pri gledalcih zbudila prej odpor in distanciranje od slovenske države. Kot pa enačenje z njo. Kar pomeni, da cilj proslave ni bil dosežen. Prelevil se je celo v lastno nasprotje: v neidentifikacijo s slovensko državo.

Proslava ob dnevu državnosti je torej proizvedla učinek, ki je bil povsem nasproten od planiranega. Za kar bi moral nekdo odgovarjati.

Kombinacija scenografije in različnih efektov je dajala vtis, da gledamo Evrovizijo. Nastopajoče so nosile obleke v barvah slovenske zastave — kako globoka in originalna ideja! —, skrojene v nekakšnih sodobnih različicah tega, kar si nekateri predstavljajo kot starogrška in/ali starorimska oblačila (torej nekaj vzvišenega).

Popolna desna politika

A to je samo en del letošnjega dneva državnosti. Drugega, bistveno bolj pomembnega, pa predstavlja dejstvo, da smo v letošnji dan državnosti vstopili kot država brez lastne banke. Kot država brez lastne bančne in finančne hrbtenice.

Morda je res, kot pravijo nekateri: da je to vseeno, da bodo privatni lastniki bolje vodili banko kot država. Itd. Itd. Da se torej ne bo nič spremenilo.

Morda trenutno res ne. A ker trenutno ugodno gospodarsko stanje ne bo trajalo večno — ker se že kar nekaj časa odkrito govori o novi krizi —, se bo dejanska razsežnost napake, storjene s tem, da je prodaja Abanke Slovenijo spremenila v državo brez lastne državne banke, pokazala šele ob naslednji krizi. Ko bodo privatne banke — v skladu z logiko racionalnega delovanja privatnih lastnikov — zavarovale svoje interese. Svoj denar. In svoje koristi. Za katere se bo takrat pokazalo, da so vse kaj drugega kot slovenske državne koristi. In interesi.

Če ne prej, bodo sprivatizirane slovenske banke takrat začele odkrito delovati proti slovenski državi. In proti slovenskim interesom. Takrat bo vsem — tudi Šarcu — jasno, zakaj je bilo narobe, da smo prodali vse slovenske banke. In postali država brez lastne sistemske banke. A takrat bo že prepozno.

Tudi Šarcu se bo posvetilo prepozno. Ki očitno ne dojame, da s tem, ko gre v odkriti konflikt z interesi velike večine slovenskih državljanov, razkriva to, kar kot politik je. Ni namreč levosredinski politik. Ampak je popolni pragmatik. Ki naredi to, kar se mu — vsaj kratkoročno — zdi najbolj pametno. Četudi je to popolna desna politika.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE