60. Jazz Festival: Bolj star, bolj nor

25.6.2019 / 06:10 Komentiraj
To je zelo ohrabrujoče. Veselim se svojih naslednjih štirideset let na Jazz festivalu. Skupaj z novimi generacijami.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Bolj star, bolj nor? Absolutno. Ampak kdo ali kaj? Jaz ali jazz? Malo tudi jaz, predvsem pa jazz.

Celih 40 let po mojem prvem (19.) Jazz festivalu — in po nekaj letih lastne skepse ter organizatorjevega programskega iskanja identitete prireditve — sem dočakal takega (60.), ki me ne v celoti ne posamično ni mogel pustiti nenavdušenega.

Ali pa sem se morda samo pustil senzibilizirati za to, kar je organizator vedno hotel?

No, največji glasbeni dogodki letošnjega Jazz festivala so bili trije. Na nek način enakovredno veliki, čeprav po povsem različnih kriterijih:

1. Po trajanju koncerta, po številu nastopajočih in po kulturni relevantnosti je bil največji dogodek The Bagatelles Marathon Johna Zorna.

2. Po obiskanosti, po navdušenju publike in po priljubljenosti nastopajočih je bil največji dogodek koncert skupine Snarky Puppy.

3. Po glasbeni fascinantnosti in obenem po prezrtosti pa je bil največji dogodek solistični klavirski koncert La Bête humaine Draga Ivanuše.

Zorniada

Primeren uvod v tako imenovano Zorniado, ki je bila highlight letošnjega Jazza, sta bila dva dokumentarna filma o Johnu Zornu francoskega igralca — in režiserja — Mathieuja Amalrica. Tistega, ki se ga spomnite iz Spielbergovega Münchna kot terenskega informatorja Erica Bane ali Bondove nemesis v Quantum of Solace — ali če ste odrasel Francoz, tudi iz Mojega spolnega življenja ali kako sem se začel prepirati.

Amalric in Zorn sta se spoprijateljila, ko je Zorn na nekem snemanju rabil francosko govorečega igralca in je producent angažiral Amalrica. Amalric je Zorna začel načrtno snemati na koncertih, vajah, snemanjih in sicer in tako je sčasoma nastal prvi dokumentarec in potem še drugi: Zorn (2010–2016) in Zorn (2016–2018).

Prvi je bil predvajan v Kinodvoru v okviru festivala glasbenega filma Naj se rola, drugi pa v Cankarjevem domu v okviru Jazz festivala — oba v režiserjevi prisotnosti.

Še isti in naslednji večer — torej v torek in sredo — je Mathieu Amalric snemal Zorna že naprej: najprej v Gallusovi dvorani, ko je nastopil solo na majestetičnih orglah, potem pa še njegove megalomanske Bagatelles Marathon.

Zorn na svojih koncertih notorično ne dovoljuje fotografiranja in snemanja, tako da lahko samo upamo, da bodo te njegove eskapade vključene v naslednji Amalricov film. (Oba dosedanja se namreč končata s pripisom: »To be continued …«.)

Odlični so bili tudi Eclipse v soboto zvečer v Križankah (Jani Moder, kitara; Igor Matković, trobenta, elektronika; Jani Hace, bas in efekti; Žiga Kožar, bobni; Murat, beatbox, efekti; plus Kristijan Kranjčan, čelo). — [Fotografija: Marko Crnkovič]

Herrrrrmetični Zorrrrrn

Zornovo soliranje na orglah — in z eno roko, občasno, tudi na saksofonu — je bilo v najboljšem primeru zabavno. Pod naslovom The Hermetic Organ smo videli in slišali fanatičnega glasbenika, ki so mu dali v roke igračko. Orjaško igračko. Zorn si seveda ni mogel kaj, da ne bi raziskoval možnosti, ki mu jih večnadstropni instrument ponuja.

Tudi nepoznavalci cerkvene in posvetne orgelske literature od baroka naprej smejo domnevati, da je Zorn iz njih izvabil zvoke, ki jih ta instrument še nikoli ni dal od sebe.

Zaradi višje sile sem prvi del skoraj peturnega Johna Zorna — torej sedem od štirinajstih bendov — naslednji dan zamudil. Toda to, kar sem slišal v drugi polovici, je bilo zame eno najbolj fascinantnih glasbenih doživetij ever. Vsaj v jazzu in morda celo na ljubljanskih Jazz festivalih sploh.

Dobri žuri so že marsikdaj bili in ob tem ogromno dobre glasbe, tudi v smislu resnega jazza, ampak v kompozicijskem in instrumentalnem, virtuoznem smislu in nasploh intelektualno je to bila nedvomno špica.

Tistih drugih sedem bendov (oz. tudi solistov) je v dveh urah odigralo vse, kar je dandanes lahko jazz in kar je nekoč kot the best of že bil. Sploh ne dvomim, da je bil prvi del drugačen — čeprav so nekateri dobili občutek, kot da je Zorn s svojimi bagatelami hotel odgnati manj dojemljivo publiko iz sicer nabito polne Gallusove dvorane.

(Mimogrede, že dolgo nisem opazil toliko Avstrijcev in Italijanov na Jazz festivalu. Vsak dan.)

Med temi, ki sem jih slišal, moram posebej omeniti pianista Johna Medeskija (John Medeski Trio in Nova Quartet) in Briana Marsello (Brian Marsella Trio), noro neverjetnega trobentača Petra Evansa z 10-15-minutnim solom in bend Asmodeus (Marc Ribot, kitara; Trevor Dunn, bas; Kenny Grohowski, bobni), ki mu je za konec zadirigiral John Zorn himself.

Snarky Puppy so mi velikanska uganka. Super bend so, nedvomno — toda odkod ta njihova silna popularnost v Sloveniji? — [Fotografija: Marko Crnkovič]

Kaj bi z Jarrettom, če imamo Ivanušo?

Vzdušje in dogajanje v tako imenovanem Pahorjevem parku pred Cankarjevem domom — pardon: Parku Sveta Evropa med CD, Erjavčevo, Prešernovo in Valvazorjevo — se izboljšuje in je tudi vedno bolj obiskano. Spremljevalnih (brezplačnih) koncertov nisem preveč redno spremljal, vendar je evidentno, da je to dobro v funkciji socializacije jazza in resocializacije Jazz festivala.

Slišal sem tudi nekaj koncertov, ki niso bili nič posebnega: Mammal Hands, Fire! with Mariam Wallentin, Chromatic Vortex, Made to Break, The Rite of Trio. Ampak tudi to mora biti. Nekako je pač treba napolniti pet-, šestdnevni urnik. Tudi količina je pomembna. Skratka, Ivanuša. I’m a fan. Pred dvema letoma sem po njegovem koncertu na Drugi godbi 2016 napisal, da je Ivanuša novi Globokar

Res je, nisem se zmotil — čeprav je letos dokazal, da je tudi novi Keith Jarrett. 

Skoraj uro dolgi Ivanušin solistični nastop La Bête humaine za klavirjem je bil izjemen. Od vrhunske, četudi podivjane virtuoznosti pa do subtilnega prebiranja tipk. Po dvojnem klavirskem koncertu Milka Lazarja in Bojana Goriška (z Lazarjevimi Four Pianos in Prêt-à-porter Variationsleta 2016 v Kinu Šiška in že omenjenem Ivanušinem lastnem Dviganju glasu istega leta nov highlight slovenske resne glasbe. Pa čeprav jazza. Bravo, Drago!

Pa kaj potem, če je — ali če ni — Jarrett po babici Slovenec? Ali celo Prekmurec? Saj imamo vendar Ivanušo!

Dobri žuri so že marsikdaj bili in ob tem ogromno dobre glasbe, tudi v smislu resnega jazza, ampak v kompozicijskem in instrumentalnem, virtuoznem smislu in nasploh intelektualno je to bila nedvomno špica. Zorn in njegova dva ducata in pol glasbenikov med poklonom na koncu skoraj peturnega koncerta. — [Fotografija: Marko Crnkovič]

Križanke: Proti etru/Spet ta prekleti dež

In če že omenjam domače bende, odlični so bili tudi Eclipse v soboto zvečer v Križankah (Jani Moder, kitara; Igor Matković, trobenta, elektronika; Jani Hace, bas in efekti; Žiga Kožar, bobni; Murat, beatbox, efekti; plus Kristijan Kranjčan, čelo).

Omenim naj koncert Big Banda RTV Slovenija s slovenskimi solisti iz New Yorka, ki pa sem ga žal preslišal. Kje so tisti časi, ko smo vihali nos, če je nastopil PORL!

Hja, Križanke. Snarky Puppy. Proti etru/Spet ta dež.

Snarky Puppy so mi velikanska uganka. Super bend so, nedvomno — toda odkod ta njihova silna popularnost v Sloveniji?

Problem s Križankami je seveda v tem, da so že več kot dve leti brez premične strehe, ki jim jo je sesul nepričakovani poznoaprilski sneg, in da bodo baje še najmanj dve leti. To je velika nesreča, v zvezi s katero sem malo za šalo in malo zares napisal, da bi moral Marjan Šarec odstopiti — ali vsaj direktor Ljubljana Festivala Darko Brlek.

Dobro, saj nismo iz sladkorja. V soboto že tako ali tako ni bilo prijetno vreme, seveda je pa še posebej neprijetno stati tri ure na dežju in poslušati muziko. Če ne najdeš ravno strešice, moraš biti kar malo fanatik, da se to greš. Tudi s pelerino ali z dežnikom, ki so jih varnostniki zaman prepovedali vnašati v avditorij.

A kakorkoli: odkod se je vzelo tistih dva ali tri tisoč fanatikov, ki so s pelerinami in dežniki ali z vrečkami na glavah ali brez vsega vztrajali v Križankih do polnoči, ko je fucking pouring rain čudežno in nesramno kot nalašč končno ponehal, ko so Snarkyji ravno igrali prvi bis?!

Tako kot mi užitka ob poslušanju ni mogel pokvariti dež, mi ga ni moglo pokvariti niti dejstvo, da je tista mokra masa morda uživala še bolj od mene. Le zakaj bi mi ga? Žal pač nisem navajen, da bi toliko ljudi — v Ljubljani, v Sloveniji — uživalo v takšni, tako dobri glasbi.

Ker to niso neki poppy jazz hiti, da ne bo pomote. Funky absolutno in ritmično že-že, tipi so hudi profesionalci. Ampak odkod ta všečnost? Je stare jazzovske prdce moje sorte odvrnil dež? Ali so že obupali nad jazzom? Ali morda nad Jazz festivalom? Se jim niti v Križanke ne ljubi več? Zdelo se mi je namreč, da sem med (naj)starejšimi.

No, po vsem sodeč je v Ljubljani zrasla nova generacija ljubiteljev jazza — požrtvovalnih do te mere, da so v stanju tri ure stati na dežju in se v ritmu metati pod oder (kjer je bila edina meter, dva široka streha, čeprav so obenem šli tudi pod kap).

To je zelo ohrabrujoče. Veselim se svojih naslednjih štirideset let na Jazz festivalu. Skupaj z novimi generacijami. Ki jih bo očitno še in še.

Pahorjevemu parku/Parku Sveta Evrope se je nekoč reklo Kidričev park. — [Fotografija: Marko Crnkovič]

Za konec pa še ta katastrofa

Letos nisem nameraval šimfati ničesar. Ne morem pa mimo spletne strani Jazz festivala — ki sicer ni isto kot stran Cankarjevega doma, čeprav so jo očitno tam izumili.

CD je že tako ali tako skregan z internetom, toda s to katastrofo od letošnje spletne strani Jazz festivala so presegli samega sebe. Tehnično, uporabniško, navigacijsko, kaj šele uredniško.

Imam občutek, da skrbnik(i) strani nima(jo) pojma, kaj se v resnici dogaja na Festivalu in kaj je res pomembno in/ali aktualno, medtem ko po drugi strani programsko vodstvo Festivala in njihov PR backup ne uporabljajo interneta. Po mojem gre za klasičen primer informacijskega kratkega stika. Briefing, anybody?

Predvsem pa gre za nevednost, kakšne informacije uporabniki sploh pričakujejo na spletni strani kulturne ustanove in kaj bi jim lahko ponudili, če že sami nič ne iščejo ali bog ne daj celo pritožujejo.

V ponedeljek popoldan, ko to pišem, so s spletne strani izginili že vsi koncerti, ki so že bili — ker so pač zgodovina izpred nekaj dni in ker kaj bi vendar z zgodovino?! Ostali sta samo dve razstavi v okviru Festivala, ki pač še visita.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE