Antisemitizem in svoboda govora: Kaj pa vi skrivate v kredenci?

24.6.2019 / 06:10 Komentiraj
Če izraženo mnenje morda ne dosega praga za kazenski pregon — ki mora ostati visok —, ni in ne more biti alibi za molk.
NAROČI SE PRIJAVI SE

V hiši nasproti naše v Strasbourgu je dolga leta živel prijazen starejši par italijanskega rodu. Sicer se nismo posebej družili, smo se pa vljudno pozdravljali in eni za druge podpisovali priporočena pisma in pakete. Nedavno sta oba umrla, eden kmalu za drugim, kot se dolgoletnim parom pogosto zgodi in spodobi.

Njuni otroci so hišo prodali, pred tem pa organizirali prodajo pohištva in osebnih predmetov. Robe je bilo veliko, zanimivega bolj malo. Vseeno pa sva z ženo našla lepo jugendstil ogledalo, lični nočni lučki in ljubko stekleno šatuljo s kositrnim pokrovom, okrašenim z drobcenimi vrtnicami iz bakelita.

Tik pred odhodom pa sem pogledal še v omaro v jedilnici in tam, med krožniki in priborom, opazil manjši doprsni kip Benita Mussolinija. Očitno je duče prišel na mizo samo za velike praznike, ko se je ob nedeljskem obedu zbrala cela družina, nono pa je po nekaj kozarcih edelzwickerja pripovedoval, kako luštno je bilo, ko je bil še mlad.

Kaj se lahko naučimo o naših nonotov

Moj nono je bil iz Nabrežine pri Trstu. Tudi on je imel opraviti z Mussolinijem, le da ga on ni imel v kredenci, ampak na grbi. Zato je bil sredi 1920. let prisiljen zbežati v Kraljevino SHS. Ustavil se je na Uncu pri Rakeku, kjer je bila takrat meja — danes bi ji lahko rekli Tajanijeva razmejitvena črta, pri Postojni. Tam se mu je zgodilo marsikaj. A to je material za eno od prihodnjih zgodb.

Zgodovina je zanimiva veda, iz nje se lahko naučimo marsičesa, kar bi nam lahko prišlo prav tudi za današnjo rabo.

Naši nonoti so živeli v hecnih časih. A zdi se, kot da se iz njih nismo prav veliko naučili. Pa bi se morali.

Pred dnevi sem se v Luxembourgu udeležil zasedanja Mednarodnega zavezništva za spomin na holokavst, medvladnega združenja, katerega članica je tudi Slovenija. V okviru zasedanja je bil organiziran strokovni posvet o potvarjanju zgodovine.

Šlo je za odziv na vse pogostejše in vse manj prikrite poizkuse manipulacije, prikrivanja in laganja o zgodovinskih dejstvih o holokavstu in obdobju, ki je pripeljalo do tega najhujšega zločina v zgodovini človeštva. Govorili so vzrokih, pa tudi o možnih odgovorih na trende, ki poskušajo relativizirati ali celo zanikati umor več kot šest milijonov Judov in drugih žrtev nacističnega nasilja.

Omenili so nekaj zanimivih raziskav, recimo o povezanosti med potvarjanjem zgodovinskih dejstev o holokavstu in desnim populizmom in celo o korelaciji med različnimi vrstami negacionizma.

Poenostavljeno rečeno: tisti, ki zanikajo ali relativizirajo resnico o holokavstu, so tudi bolj nagnjeni k zanikanju posledic segrevanja okolja, nasprotovanju cepljenja otrok ali k veri, da je Zemlja ploščata — verjetno tudi prepričanju, da kratki stik ne more zakuriti osemsto let starega hrasta.

Korelacija seveda ni popolna, saj imajo ljudje težave z zgodovinskimi in znanstvenimi dejstvi iz različnih nagibov. Mnogo antivakserjev v ZDA prihaja iz vrst ortodoksnih Judov, po drugi strani pa gotovo obstajajo tudi ljudje, ki se sicer cepijo, vendar verjamejo, da Zemlja ni okrogla.

Zgodovinski revizionizem

Med vzroki za vse bolj odkrit in agresiven zgodovinski revizionizem so bili našteti vpliv družabnih omrežij in vse večja družbena in politična toleranca do sovražnega govora. Sodelujoči strokovnjaki so poudarili, da k potvarjanju zgodovine glede holokavsta prispevajo tudi poskusi opravičevanja in čaščenja nacionalističnih kolaborantov, pa tudi izenačevanje nacističnih in komunističnih zločinov.

Nihče seveda ni zanikal zločinov, storjenih v imenu komunizma, ki zaslužijo najostrejšo obsodbo, razumeti pa je bilo, da gre pogosto za poizkuse spreobračanja pozornosti in zmanjševanja odgovornosti za grozodejstva, ki so jih nad Judi in drugimi narodi zagrešili nacisti in njihovi sodelavci.

Vse zgornje ugotovitve so zelo zanimive tudi v slovenskem kontekstu. Nimam sicer empiričnih podatkov glede naraščanja antisemitizma v Sloveniji, a glede na raziskave o povezanosti s skrajno desnim populizmom lahko sklepamo, da glede tega ne moremo biti popolnoma brez skrbi.

Poleg tega imamo še anekdotični primer nesojenega poslanca v Evropskem parlamentu, ki se mu (še) ni uspelo prebiti v prvo ligo evropskih nacionalističnih »domoljubov«. Gospod je pred časom izjavil, da je »nemški narod žrtev židovskega vsiljevanja in kurjenja možganov s tako imenovano holokavstologijo«. 

Kaj gospod skriva v kredenci med zakmašnim porcelanom, si ne upam niti pomisliti.

Ali je šlo za zanikanje ali »samo« za potvarjanje resnice glede holokavsta, je manj pomembno. Izjavo navajam predvsem zato, da nas spomni na nepojmljivo tišino tistih, ki bi takšen izbruh sovraštva v slovenskem političnem in javnem prostoru zaradi svojega položaja in javne funkcije morali obsoditi, pa ga niso.

Ma bravo!

Gre za trdovratno nerazumevanje svobode izražanja v Sloveniji, o katerem je pred dnevi svoje mnenje izrazila tudi Komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti Sveta Evrope. Eno je zaščita te pomembne človekove pravice in politične svoboščine, drugo pa je potuha, legitimizacija ali celo podpora širjenju nestrpnosti in sovraštva.

Pred dnevi si je na tem kognitivnem in etičnem orehu polomil zobe tudi državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, ki je svoje zelo vprašljive izjave iz preteklosti skušal opravičevati z visoko stopnjo zaščite svobode govora pri nas. Pri tem je skorajda s ponosom dodal, da zaradi svojih izjav ni bil kazensko preganjan.

Ma bravo! S svojim širjenjem nestrpnosti je tako rekoč prispeval k obrambi naših pravic in svoboščin.

Družbena ureditev, ki smo si jo v Sloveniji priborili z osamosvojitvijo, ni vrednostno nevtralna. Ni šlo za opredeljevanje levo ali desno, a državo smo utemeljili na načelih liberalne demokracije, ki smo jih zaščitili z ustavo. Naj spomnim: Slovenija je demokratična, pravna in socialna država. Človekovim pravicam in temeljnim svoboščinam smo namenili célo poglavje, uresničujejo se neposredno na podlagi ustave ali ratificiranih mednarodnih sporazumov.

Ta ustavni okvir, ne pa aritmetična sredina med ustavnimi vrednotami in skrajneži ali politični oportunizem bi ljudem na izvoljenih državnih funkcijah moral služiti kot merilo za odločanje, kdaj si lahko privoščijo tišino in kdaj so dolžni povzdigniti svoj glas.

Ali z drugimi besedami: ko gre za javno izražena stališča in ideologije, ki so v nasprotju z ustavno zaščitenimi vrednotami in načeli, ko gre za izjave in dejanja, ki zanikajo temelje naše državne in družbene ureditve, kot so demokracija, človekove pravice in vladavina prava, imajo najvišji predstavniki države dolžnost, da se na njih odzovejo in jih obsodijo.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera, v torek, 18. junija 2019, in na spletni strani v ponedeljek, 17. junija 2019, pod naslovom Duče iz omare. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE