Beseda je konj. Osedlaj jo in si zlomi vrat.

24.6.2019 / 06:08 Komentiraj
Kaj pa nam ostane od jezika, če bomo metafore razumevali dobesedno? Ali se nam potem še sploh splača govoriti in pisati?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Brutalni napad na mariborsko sodnico je ponovno aktualiziral polemiko, ali besede ubijajo ali ne. Pod površino načelnega, larpurlartističnega prepira o navidez nedolžnem slovenskem frazeologemu gre seveda za debato o sovražnem govoru in o svobodi govora.

Privrženci prispodobe trdijo, da besede delujejo in učinkujejo. Da nekaj povzročajo. Da imajo posledice. Tudi neprijetne, negativne, celo nevarne posledice. Še posebej, če so mišljene in izgovorjene resno in če jih jemljemo resno.

Oporečniki pa odgovarjajo, da so besede nekaj abstraktnega, kar nima direktne ali vsaj ne dokazljive zveze s posledicami. Da so besede tako rekoč kar nekaj. Ali rečeno z neko drugo frazo: da beseda ni konj.

Jezikoslovno, komunikološko, filozofsko, hermenevtično gledano je zadeva precej komplicirana. Trditi, da besede ubijajo, je slikovita, pretirana, hiperbolična metafora, ki na dobesednem nivoju seveda ne drži.

Toda zakaj bi metafore razumevali dobesedno?

Nezaupnica jeziku

Spodbijanje metafor pod pretvezo — ali če hočete z argumentom —, da so pretirane, je nesmiselno in nedopustno, ker s tem spodkopavamo temeljno naravo jezika samega. Saj vemo, kaj pomeni, da besede ubijajo. Če je nekdo prepričan, da to ne drži, naj ovrže vsebino same povedi, ne pa da se spravlja na jezik.

Osebno sem sicer bolj privržen temu, da ljudje ne bi smeli govoriti vsega, kar se jim zljubi. Še več! Mislim celo, da ne bi smeli imeti pravice, da govorijo vse, kar se jim zljubi.

A neglede na to, kaj si sam o tem mislim, vidim v tem prepiru za besedino senco na strani oporečnikov zaskrbljujočo nezaupnico jeziku samemu.

Trditi, da besede ne ubijajo, ni samo argumentiranje absolutne svobode govora in dopustnosti tako imenovanega sovražnega govora, temveč je tudi izraz skepse do jezika — izgovorjenega ali še bolj pisanega — kot orodja človekovega sporazumevanja.

Če rečemo, da besede ne ubijajo, s tem v bistvu rečemo, da je jezik irelevanten, ker nima učinka in posledic. Tako kot napad na sodnico ni posledica vztrajnega in glasnega ponavljanja, da je slovenski sodni aparat v resnici »krivosodje« — kar na dobesednem, nemetaforičnem nivoju morda (ampak res samo morda) celo drži —, bi po tej logiki moralo držati tudi to, da prijazne, pametne, spodbudne, konstruktivne, resnične itd. besede nimajo nobenih pozitivnih posledic.

V prepiru za besedino senco vidim zaskrbljujočo nezaupnico jeziku samemu. Trditi, da besede ne ubijajo, ni samo argumentiranje absolutne svobode govora in dopustnosti tako imenovanega sovražnega govora, temveč je tudi izraz skepse do jezika — izgovorjenega ali še bolj pisanega — kot orodja človekovega sporazumevanja.

Demokracija je jezik

Seveda ni presenetljivo — kar je pač človeško, karkoli že to pač pomeni —, da v polemikah o posledicah jezika vedno obravnavamo samo neprijazne, zoprne, zlovešče, napadalne, arogantne, če hočete sovražne besede.

Z uporabo prijaznih in pozitivnh besed, ki imajo prijazne in pozitivne posledice, pa nikoli ne polemiziramo. Normalno. Le zakaj pa bi. A ravno to dokazuje vprašljivost oz. neuporabnost argumenta, da besede ne ubijajo. Če bi to držalo, bi moralo tudi držati, da besede ne naredijo nič dobrega.

Kaj nam potem še sploh ostane od jezika? Ali se nam še splača govoriti in pisati? 

Nataša Pirc Musar je nekoč napisala — ko so Janiju Božiču odvzeli akreditacijo, ker je z balkona DZ fotografiral mesidž, ki ga je dobila tedanja premierka, in ga objavil, nakar ga je Bratuškova še tožila —, da je »beseda […] kot kamen: tja, kamor pade, udari in pusti sled«.

Ko sem potem z njo polemiziral, sem napisal:

»Beseda ni samo trda in težka kot kamen. Lahko je tudi lahka kot pero ali pametna kot orangutan. Lahko je ostra kot britev ali mehka kot plišast medvedek. Lahko je svetla kot genialna ideja ali gnusna kot kup dreka. Lahko je nežna kot poljub ali pekoča kot sramota. Lahko je odkritosrčna kot otrokova beseda ali škodoželjna kot Boštjan M. Turk. Lahko je zmešana kot črna gradnja ali zabavna kot moja kolumna.«

Resnična svoboda govora ni v tem, da govorimo vse, kar se nam ljubi. Resnična svoboda govora je v tem, da smemo — če znamo: kar je, roko na srce, sicer vprašanje in problem — uporabljati metafore. Če si bomo to pustili vzeti, potem bo pa res konec tega našega veselja.

Ker demokracija ni v bistvu nič drugega kot jezik. Komunikacija. In če tega ne bomo obvladali in predvsem, če niti v jezik in komunikacijo ne bomo verjeli, potem je vse skupaj brez veze.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 23. junija 2019, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE