Zadeti: Droga, doping in hormonski preparati v nacizmu [odlomek]

23.6.2019 / 06:08 1 komentar
Uradno ni pil Hitler niti kave. Toda vsa ta vojaška, ideološka mašinerija brez vse te kemije ne bi mogla funkcionirati.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Knjiga Popolna omama: Droge v tretjem rajhu (Mladinska knjiga) gleda nacistom dobesedno pod kožo in v žile. V njih ni bilo ničesar arijsko čistega, zato pa obilo kemije. Ko je Nemčija leta 1940 napadla Francijo, so bili vojaki pod vplivom 35 milijonov odmerkov pervitina. Tudi domnevni abstinent Hitler je bil odvisen od eukodala. Od svojega osebnega zdravnika Thea Morella je vsak dan dobival injekcije z dopinškimi sredstvi in hormonskimi preparati, pa tudi s trdo drogo. Samo tako je lahko kot diktator vzdrževal svojo norost do konca. 

Norman Ohler (1970) je nemški novinar in pisatelj. Njegov prvenec Quotenmaschine je leta 1995 izšel kot prvi roman na spletu v zgodovini. Napisal je še dva romana, Mitte in Stadt des Goldes, in nekaj filmskih scenarijev, med drugim za Palermo Shooting Wima Wendersa. Za Popolno omamo je pet let raziskoval v arhivih v Nemčiji in ZDA, preučil množico izvirnih dokumentov, govoril s pričami, vojaškimi zgodovinarji in zdravniki.

​Slavni zdravnik s Kurfürstendamma

»JUD« so neko noč leta 1933 nakracali na tablo ambulante na Bayreuther Straße v berlinskem okrožju Charlottenburg. Ime zdravnika, specialista za kožne in spolne bolezni, naslednje jutro ni bilo več berljivo, samo še njegov ordinacijski čas: »Delavniki 11–1 in 5–7, razen ob sobotah popoldne«. Obilni, gologlavi dr. Theodor Morell se je na ta napad odzval klavrno in značilno: nemudoma se je pridružil NSDAP, da bi se izognil nadaljnjim tovrstnim sovražnostim. Morell namreč ni bil Jud; SA ga je zavoljo njegove temne polti napačno osumil.

Potem ko se je registriral kot član stranke, so se za Morellovo ambulanto začeli zlati časi. Povečal jo je in se preselil v lepe prostore v hiši iz začetkov nemškega cesarstva na vogalu Kurfürstendamma in Fasanenstraße. Kdor je sodeloval, je imel koristi – to je bila lekcija, ki je Morell ni pozabil vse do konca.

Za politiko se debeli Hessenčan ni niti najmanj zanimal. Njegovo bivanje je osmišljalo zadoščenje, ki ga je čutil takrat, ko se je bolnik po pregledu počutil bolje, mu pridno plačal in se čim prej spet vrnil. Da si je to zagotovil, je Morell z leti razvil strategije, ki so mu v nasprotju z drugimi zdravniki na Kurfürstendammu, s katerimi se je pulil za premožne stranke, prinesle prednosti. In res je njegova lična zasebna ambulanta že kmalu veljala za eno najdonosnejših v zahodnem delu mesta. Opremljena je bila z najmodernejšim visokofrekvenčnim rentgenom, aparatom za diatermijo, štiricelično kopeljo, aparati za obsevanje, kar si je sprva priskrbel s premoženjem žene Hanni. Tako so si pri Morellu, nekdanjem ladijskem zdravniku v tropih, sčasoma kljuko podajali slavni in bogati prebivalci glavnega mesta rajha. To so bili boksar Max Schmeling, življenjska sopotnica igralca in pevca Hansa Albersa, pa igralka Marianne Hoppe, razni grofje in veleposlaniki, uspešni športniki, veljaki v gospodarstvu, znanstvene korifeje, politiki in polovica filmska sveta: vse je romalo k Morellu, ki se je specializiral za metode zdravljenja novega tipa ali – kot so trdili posmehljivi jeziki – za zdravljenje neobstoječih bolezni.

Na področju vitaminov pa je ta vase zaverovani ter prebrisani trendovski zdravnik res veljal za pionirja. Takrat se je le malo vedelo o teh nevidnih pomočnikih, ki jih telo ne more proizvajati sámo, jih pa za določene presnovne procese nujno potrebuje. Zato vitaminski dodatki, če se vbrizgajo naravnost v žilo, delajo skoraj čudeže, sploh ob podhranjenosti. Ravno to je bila Morellova strategija, s katero je podpiral in ohranjal paciente; če vitamini kdaj niso zadostovali, je mešanici za vbrizganje urno dodal kakšno spodbudo za krvni obtok, pri moških morda nekaj testosterona z anabolnim učinkom za izgradnjo mišic in potenco, pri gospeh izvleček volčje češnje kot energijski dodatek in hipnotično lep pogled. Če ga je obiskala melanholična gledališka igralka, da bi ji pomagal premagati tremo pred premiero v Admiralski palači, Morell ni okleval, temveč je z močno poraščenimi rokami brž segel po igli. Veljal je za mojstra vbrizgavanja; govorilo se je celo, da njegovih vbodov ni mogoče čutiti – čeprav so bili takratni pripomočki dokaj veliki. 

O njegovem uspehu se je razvedelo daleč naokoli. Tako je spomladi 1936 v njegovi ordinaciji zazvonil telefon, čeprav je svoji sestri izrecno prepovedal, da ga moti med pregledi. Ampak to ni bil običajen klic. Klicali so iz »Rjave hiše«, sedeža stranke v Münchnu: neki Schaub, ki se je predstavil kot Hitlerjev pribočnik, mu je povedal, da je Heinrich Hoffmann, uradni fotograf stranke, zbolel za delikatno boleznijo. Stranka želi, da zadevo prevzame Morell kot slaven in po svoji molčečnosti znan specialist za spolne bolezni. Zaradi diskretnosti se v tem primeru niso obračali na kakšnega münchenskega zdravnika: firer osebno je ponj poslal letalo, ki ga že čaka na letališču Gatow, je usodno dodal Schaub.

Četudi je Morell na smrt sovražil presenečenja, takega povabila ni mogel zavrniti. Ko je prispel v München, se je na državne stroške nastanil v imenitnem hotelu Regina-Palast, ozdravil Hoffmannovo vnetje ledvičnega meha, ki je bilo posledica gonoreje, njegov vplivni pacient pa ga je v zahvalo že kmalu povabil v Benetke. Po vrnitvi v München sta Hoffmannova v imenitni četrti Bogenhausen pripravila večerjo. Postregli so špagete z muškatnim oreščkom, paradižnikovo omako in zeleno solato – najljubšo jed Adolfa Hitlerja, ki je bil pri Hoffmannovih reden gost. S fotografom je tesno sodeloval že od dvajsetih let, ko je ta s svojimi fotografijami bistveno prispeval h kultu firerja in vzponu nacionalsocializma. Hoffmann je imel avtorske pravice za pomembne diktatorjeve fotografije, izdal je številne slikovne monografije z naslovi Hitler, kot ga nihče ne pozna ali Narod časti firerja, ki so izhajale v milijonskih nakladah. Poleg tega je moža povezal še en, bolj oseben razlog: Hitlerjeva ljubica Eva Braun je nekoč delala kot Hoffmannova asistentka in v njegovi münchenski fotografski trgovini se je par leta 1929 tudi spoznal.

Hitler, ki je od Hoffmana slišal veliko dobrega o prijaznem Morellu, se je pred večerjo zahvalil za ozdravitev svojega dolgoletnega tovariša in obžaloval, da doktorja ni spoznal že prej, saj bi bil tako njegov šofer Julius Schreck, ki je nekaj mesecev prej umrl zaradi meningitisa, morda še živ. Morell se je na poklon odzval živčno in med večerjo komaj kaj rekel. Izdatno znoječi se zdravnik z zalitim obrazom in debelimi okroglimi očali na gomoljastem nosu je vedel, da v višjih krogih ne velja za družbeno sprejemljivega. Odobravanje in priznanje je lahko dosegel edino s svojimi injekcijami, zato je zastrigel z ušesi, ko je Hitler med večerjo mimogrede potožil o hudih težavah z želodcem in črevesjem, ki da ga mučijo že leta. Morell je pri priči omenil nenavadno kuro, ki bi lahko bila uspešna.

Hitler ga je dolgo motril, nato pa zdravnika in njegovo soprogo povabil na nadaljnja posvetovanja na Berghof, svoje gorsko bivališče v Obersalzbergu pri Berchtesgadnu v Bavarskih Alpah. Tam je diktator nekaj dni pozneje v zasebnem pogovoru Morellu odkrito priznal, da je njegovo zdravje tako načeto, da komaj še lahko dela. Tako daleč naj bi ga pripeljale napačne terapije njegovih dotedanjih zdravnikov, ki se niso domislili ničesar drugega, kot da so mu naročali stradanje. Kadar je na programu obilnejši obrok, kar je precej pogosto, ga takoj začne strašno napenjati, po nogah dobi srbeče vnetje, da si jih mora obvezovati, in zato ne more nositi škornjev. Morellu se je takoj zazdelo, da pozna vzrok Hitlerjevih tegob; diagnosticiral mu je abnormalno črevesno floro, ki povzroča nepravilne prebavne procese. Priporočal je pripravek Mutaflor, ki ga je razvil njegov prijatelj Alfred Nißle, zdravnik in bakteriolog iz Freiburga: bakterijske seve iz črevesne flore nekega podoficirja, ki je vojno na Balkanu v nasprotju s številnimi soborci prestal brez črevesnih težav. Bakterije so žive shranjene v kapsulah, naselijo se v črevesje, nato pa izrinejo druge, po možnosti tiste rodove, ki povzročajo težave. 

Ta dejansko učinkovit koncept je Hitlerja, pri katerem je očitno celo pri procesih v njegovem telesu potekal boj za »življenjski prostor«, takoj prepričal. Morellu je vzneseno obljubil, da mu bo, če ga Mutaflor res ozdravi, podaril hišo, in debelega zdravnika imenoval za svojega osebnega zdravnika. Ko je ta o svojem novem položaju poročal ženi, ni bila navdušena. Pripomnila je, da jima tega ob uspešni ambulanti na Kurfürstendammu ni bilo treba. Verjetno je že tudi slutila, da bo moža v prihodnje videla le še redko. Med Hitlerjem in njegovim osebnim zdravnikom se je namreč spletel zelo neobičajen odnos.

Injekcijski koktajl za pacienta A

Diktator se je bal dotikov drugih ljudi in dosledno ni dovoljeval, da bi ga zdravniki pregledali ter ugotovili vzroke njegovih težav. Nikoli ni mogel zaupati specialistu, ki je o njem vedel več kot on sam. Stari dobri domači zdravnik Morell pa mu je s svojim dobrodušno-zaupnim pristopom že od začetka vlival občutek varnosti. Morell se v Hitlerja nikakor ni nameraval poglabljati, da bi odkril kakšne skrite vzroke njegovih zdravstvenih težav. Zadostoval mu je vbod z iglo, nadomestil je resno zdravniško ukrepanje. Kadar je moral biti šef rajha pri močeh in je zahteval takojšnje prenehanje tegob, Morell tako kot pri igralki iz Metropola ni okleval, temveč je pripravil Merckovo 20-odstotno raztopino glukoze ali vitaminsko injekcijo. Takojšnja odprava simptomov, se je glasil moto, ki ni blagodejno deloval le na berlinske boeme, temveč tudi na »pacienta A«, kot ga je Morell imenoval v svojih zapiskih.

Hitler je bil nad naglim izboljšanjem svojega počutja navdušen — večinoma je nastopilo že takrat, ko je imel iglo še v žili. Utemeljitev njegovega osebnega zdravnika ga je prepričala: ker je pri firerju s tako raznolikimi nalogami poraba energije tako visoka, ne more čakati, kdaj bo snov, zaužita s tableto, skozi (že tako obremenjeni) prebavni trakt prišla v kri. Hitler je razumel: »Morell mi bo danes dal še eno veliko injekcijo joda, injekcijo za srce in za jetra ter injekcijo kalcija in vitaminov. Da je treba zdravilo vbrizgati v žile, se je naučil v tropih.« 

Zelo zaposleni vladar je bil nenehno v strahu, da ne bo mogel delati, da mu ne bo uspelo vsega opraviti ali da zaradi bolezni ne bo mogel nastopiti. Ker je bil prepričan, da ni nikogar, ki bi prevzel njegove naloge, so imele od leta 1937 Morellove neobičajne metode zdravljenja vse pomembnejšo vlogo. Vse pogosteje je prejemal več injekcij dnevno. Hitler se je na pogosto vbrizgavanje in skrivnostne, domnevno učinkovite snovi v žilah navadil. Vsakokrat se je takoj počutil bolje. Tenka igla iz legiranega jekla, ki je predrla kožo in poskrbela za »takojšnje okrevanje«, je ustrezala njegovi naravi: njegov položaj je zahteval stalno umsko svežino, vitalnost, neomajno odločnost.

Že kmalu se novi osebni zdravnik ni smel ganiti od svojega pacienta in bojazni Hanni Morell so se uresničile: njen mož za svojo berlinsko ambulanto ni imel več časa, zato je moral na Kurfürstendammu zaposliti nadomestnega zdravnika. Enkrat pozneje je, nihajoč med ponosom in fatalizmom, trdil, da je bil edini človek, ki je od leta 1936 Hitlerja videl vsak dan ali vsaj vsak drugi dan. Rajhskancler si je zdaj pred vsakim govorom privoščil »injekcijo za moč«, da je deloval brezhibno. Prehladi, ki bi ga lahko ovirali pri javnem nastopanju, so bili z intravenoznim dodajanjem vitaminov vnaprej izključeni. Da bi pri »nemškem pozdravu« lahko roko držal v zrak čim dlje, je Hitler delal raztezne vaje, poleg tega pa telo oskrboval z glukozo in vitamini. V žilo vbrizgana glukoza je že po dvajsetih sekundah izzvala val energije v možganih, zahvaljujoč kombinaciji vitaminov pa je firer lahko tudi v najhladnejših dneh paradiral pred svojimi četami ali narodom v tenki uniformi, ne da bi pokazal kakršnokoli telesno šibkost. Ko je leta 1938 pred nekim govorom v Innsbrucku nenadoma postal hripav, je Morell to nevšečnost nemudoma odpravil z injekcijo.

Tudi črevesne tegobe so se sprva izboljšale in tako je osebni zdravnik dobil obljubljeno hišo – na razkošnem berlinskem otoku Schwanenwerder, kjer je bil neposreden sosed propagandnega ministra Goebbelsa. Vendar elegantna vila na Inselstraße 24–26 ni bila darilo v celoti: Morellova sta morala posestvo, obdano z ročno izdelano železno ograjo, kupiti sama za 338.000 rajhsmark, čeprav sta od Hitlerja prejela brezobrestno posojilo v višini več kot 200.000 RM, ki so ga pozneje obračunali kot honorar za zdravljenje.

Novi dom pa slavnemu zdravniku, ki se je tako povzpel v družbeno elito, ni prinesel samo prednosti: moral je zaposliti gospodinjske pomočnice in vrtnarja, zato so njegovi stalni stroški poskočili, čeprav ob tem ni zaslužil več. Toda poti nazaj ni bilo. Preveč je užival tako v novem življenjskem slogu kot tudi v neposredni bližini moči. Tudi Hitler se je na zdravnika več kot navadil in je s kritikami na račun zajetnega možakarja, ki se je v firerjevi bližini, za katero je divjal hud boj, marsikomu zdel neokusen, na kratko opravil: Morell ni tu zato, da bi ga vohali, ampak da njega ohranja zdravega. Da mu je pridal kanček resnosti, je nekdanjega modnega zdravnika leta 1938 brez habilitacije imenoval za profesorja.


Norman Ohler: Popolna omama. Droge v tretjem rajhu. Naslov izvirnika: Der totale Rausch: Drogen im Dritten Reich (KiWi, 2017). Prevedla Neža Božič. Mladinska knjiga, 2019. ISBN: 978-961-01-5510-2, 338 strani, 27,99€. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE