Primer Daniele Ružič: Ko formalni sektor neha delovati

19.6.2019 / 06:10 2 komentarja
Napad na sodnico je normalizacija ekstremnih oblik nasilja do stopnje, ki je bila zunaj zahodnih družb nepredstavljiva.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Moje napovedi so se žal uresničile. Dobili smo primer Ružič. Nedopustni napad na sodnico, ki po brutalnosti in poškodbah, ki jih je v napadu utrpela žrtev, spominja na primere, ki jih v TV serijah razrešujejo kriminalisti. 

Da ne bo pomote: seveda nisem napovedala, da se bo ta napad zgodil sodnici Danieli Ružič. Trdila sem nekaj drugega: da se bodo taki napadi začeli dogajati. Ker se je naša družbena stvarnost spremenila tako, da se je to moralo zgoditi. Ali bolje: začeti dogajati. Ker se bo še dogajalo. Žal.

Vzrokov za to je več. A zdi se, da sta ključni dve skupini razlogov. Prva je nedelovanje formalnega sektorja. Druga pa normalizacija nasilja v družbi nasploh in v socializaciji otrok še posebej.

Copy-paste

Nedelovanje formalnega sektorja je splošna značilnost postsocialističnih družb. Slovenija ni nobena izjema. Razlog je v tranzitološki logiki uvajanja družbenih sprememb.

S »tranzitologijo« antropologi označujemo tista razumevanja sprememb v postsocialističnih družbah, ki temeljijo na predpostavki o hitri in učinkoviti pretvorbi socialistične družbe v kapitalistično.

Antropologi postsocializma očitamo tranzitologiji med drugim tudi teleološkost, saj temelji na napačni predpostavki, da so obstoječe zahodne kapitalistične družbe prihodnost postsocialističnih družb.

Zavračamo tudi idejo tranzicije, ki je napovedovala hiter in neboleč premik iz socialističnega totalitarizma v liberalno demokracijo in od planske ekonomije k trgu.

Do teh sprememb ni prišlo. Zgodilo se je nekaj drugega: po copy-paste logiki so bile v postsocialistične družbe uvožene institucije in rešitve iz zahodnih družb. Socialistične institucije in rešitve so ukinjali, namesto njih pa so mehanično vpeljevali zahodne. Te pa seveda niso bile usklajene z zgodovinsko vzpostavljenimi socialnimi in kulturnimi tirnicami konkretne postsocialistične družbe.

Če vzamemo primer s področja prava: v postsocialistični Albaniji so se zaradi nedelovanja pravnega sistema ljudje vrnili h krvni osveti. Z utemeljitvijo, da družba potrebuje delujoč pravni sistem. Ker je bil socialistični prepovedan, postsocialistični pa ni deloval, so ljudje začeli na neformalni ravni prakticirati sistem, ki deluje. Čeprav ni zakonit.

Uvajanje uvoženih rešitev

Uvožene rešitve zaradi te neusklajenosti v praksi praviloma niso reševale problemov, ki bi jih morale. Zato so jih ljudje reševali po neformalni poti.

Če vzamemo primer s področja prava: v postsocialistični Albaniji so se zaradi nedelovanja pravnega sistema ljudje vrnili h krvni osveti. Z utemeljitvijo, da družba potrebuje delujoč pravni sistem. Ker je bil socialistični prepovedan, postsocialistični pa ni deloval, so ljudje začeli na neformalni ravni prakticirati sistem, ki deluje. Čeprav ni zakonit.

Napačno uvajanje zahodnih rešitev je torej v postsocialističnih družbah pripeljalo do krepitve neformalnega sektorja. S tem pa pogosto tudi do naraščanja nezakonitosti. V neformalnem sektorju ljudje velikokrat razrešujejo svoje probleme na načine, ki niso zakoniti. Delujejo pa. Zakonita sfera pa ne deluje.

To logiko poznajo v vseh sferah družbenega življenja v vseh postsocialističnih družbah. Tudi v Sloveniji. V gospodarstvu, bankah in zdravstvu smo se na njo že navadili. Bo pa postala bolj opazna tudi v drugih sferah. In opazno jo bodo naredili nasilni ekscesi, kakršen je primer Daniele Ružič. Tega bo še več. Žal.

Virtualna in družbena resničnost

Nasilni ekscesi se ne bodo množili samo zaradi uvajanja zahodnih institucij, ki v postsocializmu ne delujejo. Ampak tudi zato, ker smo normalizirali ekstremne oblike nasilja do stopnje, ki je bila zunaj zahodnih družb prej nepredstavljiva. 

Televizija, filmi in virtualna realnost so nas zasuli s takimi količinami in vrstami nasilja, s katerimi ljudje v normalnem družbenem življenju ne moremo priti v stik. Takega nasilja si v normalnem vsakodnevnem življenju ne moremo niti predstavljati, kaj šele izkusiti. Zdaj pa jih v virtualni realnosti ljudje izkušajo dnevno.

To vodi v normalizacijo nasilja. Najprej v virtualni resničnosti. Nato pa tudi v družbeni resničnosti. Iz virtualne resničnosti se prenašajo v družbeno resničnost. Ta praviloma delajo posamezniki, ki so skrajne oblike nasilja v virtualni resničnosti že normalizirali in ki to resničnost enačijo z družbeno resničnostjo.

Zato se jim ne zdi problematično, da oblike in vrste nasilja, ki so jih prakticirali v virtualni resničnosti, prakticirajo tudi v družbeni. Skrajne oblike nasilja za njih postanejo normalno vedenje tudi v družbeni resničnosti. Kako se tak prenos v socializaciji otrok zgodi, je odlično pokazano v filmu Gusa Van Santa Slon.      

Povedano pomeni, da niti v primeru Ružič niti v drugih podobnih primerih, ki smo jim že in jim še bomo priča, ni dovolj razmišljati samo v individualnih kontekstih. Dokler bomo razmišljali samo v teh kontekstih, dejanskih vzrokov za nasilne ekscese ne bomo niti naslovili, kaj šele rešili.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE