Čestitamo za dan državnosti: Osovraženost SDS je argument za sovražnost SDS

Še nedavno se je zdelo, da plakatne afere v Sloveniji izbruhnejo vsakih 30 let. Zdaj pa smo že po enem mesecu dobili naslednjo.

Da ne bo pomote: plakat, s katerim SDS čestita državljanom za dan državnosti, ni škandalozen. Daleč od tega. Mislim, da bi lahko tudi njihovi nevolilci vsaj potihem cenili to gesto. Redko se namreč dogaja, da ta stranka prijazno nagovarja vse državljane, torej tudi njih.

Škandalozno je kvečjemu to, da je desničarski pogon iz preprostega dejstva, da plakat ni bil vsem všeč, naredil politično in patriotsko žaloigro s histeričnimi didaskalijami. Da je tehtne, četudi ne zelo bistvene pomisleke v zvezi s plakatom denunciral malodane kot veleizdajo.

Mi se mamo »radi«

Plakat SDS prikazuje 28 let staro reportažno fotografijo vojaka JLA, ki se z dvignjenimi rokami predaja. Levo polovico plakata prekriva napis »25. JUNIJ | DAN DRŽAVNOSTI | ČESTITAMO | SDS«, čez desni spodnji vogal pa je ovit trak s slovensko zastavo.

Plakata niti ne bi opazili ali se obenj vsaj ne bi spotikali, če Franci Kek ne bi odgovoril neki napol anonimni srbski uporabnici Twitterja, zgroženi nad proslavljanjem slovenske samostojnosti s »hapšenjem dece od 18-19 godina«. 

Pripomnila je, da »država, kojoj je zločin (ubistvo tri vojnika JNA) na prelazu Holmec najvažnija bitka u istoriji […], drugo [nema] ni šta da [slavi]«.

Domnevna Jasmina Đoković iz Kragujevca, na Twitterju v cirilici podpisana kot »Bože, Đokovićka«, morda sploh ni Srbkinja, ampak kak butast slovenski provokator.

Kakorkoli: čez dan, dva, ko sta ji naredili reklamo Nova24TV.si in Demokracija, se ji posrečila pripomba, da »lakše dospeš u slovenačke medije, nego u domaće«.

No, Franci Kek ji je v izogib posploševanju — češ, nismo vsi Slovenci taki, kaj šele naša država —, pojasnil, da »to radi stranka SDS«. Pazite: »radi«. V neslovenščini. Kaj takega!

Pozneje je še dodal, da »fotografija ni ravno zadetek«.

Potem pa so planili nanj, kot da je steklim psom pomahal s sočnim zrezkom.

Domnevna jugonostalgična rekomunizacija

Dejstvo je, da so nekateri deklarirani in dušebrižniško tolerantni, v resnici pa pravičniško popadljivi levičarji tako alergični na SDS, da bi ubogim desničarjem človek skoraj moral dati prav, ko delajo tak cirkus okrog domnevne jugonostalgične rekomunizacije.

Tako je recimo Arjan Pregl v zvezi s plakatom pripomnil: »NOVO DNO[.] Po mojem bi moral biti njihov nov [sic!] slogan: SDS, željni krvi.«

Bram Stoker meets Megadeth!

Večina pripomb na plakat SDS je bila sicer tako rekoč komunikološka in je letela na izbor vizualije: bilo da bi bolj bodrilno in današnjem času primerno, če bi praznično čestitko državljanom opremili s fotografijo zmagovalca, ne pa poraženca.

Morda res. Toda čeprav se imam za latentnega dizajnerja, se mi glede na preprosto poanto plakata — in še manj za razumevanje godlje, ki je zaradi njega nastala — to vendarle ne zdi bistveno.

Dizajn je kot pomembna, a postranska podrobnost žalibog nekaj, česar Slovenci pri vizualnih sporočilih ne opazijo. Vsaj ne na cesti v poplavi reklam. Ali če že opazijo, povprečnih naslovnikov to v najboljšem primeru ne moti.

Res je, da je SDS za plakat izbrala kar nekaj. Samo da so našli asociacijo na osamosvojitev — in da ni ravno fotka Kučana pred častno četo 26. junija 1991.

Foto Hanzi

Glede na amaterizem plakata SDS je možno sklepati, da se je dizajner — namreč tip za računalnikom z Adobejevim softverom — za izbor predajajočega se vojaka JLA odločil samostojno, ker mu je bila kar ena fotka pač pri roki in se mu ni dal naprezati glede podtonov..

Možno je pa tudi domnevati, da je bila izbrana bolj premišljeno oz. nikakor ne naključno — in tudi ne brez odobritve višjih strankarskih nivojev.

Po zaslugi še enega deklariranega in dušebrižniško tolerantnega, v resnici pa pravičniško popadljivega levičarja uporabniki Twitterja namreč vemo, da je SDS snela fotografijo za plakat od RTV Slovenija — in to ob dolžnem spoštovanju moralnih in/ali materialnih avtorskih pravico tudi vidno označila na spodnjem robu.

Ta je dobra.

Stranka, katere predsednik se je že večkrat javno hvalil, da iz principa ne plačuje RTV prispevka, ker da je dotična nacionalka režimsko sranje, si »izposodi« fotografijo taiste televizije?

Ali prav slišimo? To da je naredila stranka, katere predsednik je zmerjal novinarki taiste televizije s prostitutkama in bil za to pravnomočno obsojen na plačilo denarne kazni?

Stranka, katere predsednik ima pod duhovno ali duševno, če že ne direktno kontrolo konkurenčno televizijo, ki bi nacionalko utopila v žlici vode, sune fotko »Hanzi TV« in jo celo s pravim imenom podpiše na plakat?!

Ta je res močna!

Morda sem si pravkar izmislil za lase privlečeno teorijo zarote. Ampak če ni res, se vsaj dobro sliši.

Je pa res, da je bolj verjetna varianta, da so izbrali to fotko zato, ker se klen in zavéden rojak, ki gleda ta plakat, po njihovi logiki zlahka identificira s slovenskim teritorialcem, ki je pravkar uhapsil prestrašenega gušterja.

Osovraženost je argument za sovražnost

Toda če gre za SDS, potem nas moti ali lahko moti vse. SDS okrog sebe hote in nehote projicira avreolo sovražnosti in osovraženosti.

Sovražnost in osovraženost sta njen zavestni PR in imidž — kot vtis, ki ga želijo narediti na državljane (ne samo svoje volilce) —, obenem pa tudi percepcija okolice, na katero ne morejo vplivati (in se proti njej tudi zaman borijo).

SDS je deloma radikalna stranka, deloma pa tudi čisto navaden, da ne rečem normalen desnosredinski mainstream. Da je že dolgo, predolgo v opoziciji, jo seveda sili v militantnost.

Toda splošni učinek njihovih posplošujočih, vsevprek targetiranih sovražnosti je tak, da so v očeh (nevolilcev) osovraženi celo v primerih, ko se kažejo državotvorne ali vsaj politično benigne ali v tem duhu delujejo. Ker saj ne, da ne bi znali — samo nočejo. Ker se jim ne splača. Splača se ravno nasprotno.

Nova plakatna afera (v narekovajih) je v tem smislu zgovorna. Benigno praznično sporočilo se je zaradi osovraženega imidža SDS — z dodatkom nepomembnega krcljaja od zunaj — sprevrglo v predimenzionirano kritiko, kritika sama pa na njihovi strani v za lase privlečene očitke narodnega odpadništva in apatriotizma. 

To je SDS. Njihova osovraženost je njihov argument za sovražnost. In tako naprej. V spirali.