Steven Pinker: »Intelektualci sovražijo napredek.« [odlomek iz knjige]

16.6.2019 / 06:08 Komentiraj
Razsvetljenstvo zdaj. Zagovor razuma, znanosti, humanizma, napredka. Proti pesimizmu in razpoložljivostni hevristiki.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ali svet res nazaduje? Je napredek še mogoč? Je pred nami res zaton ali celo propad? Podatki kažejo drugače: vse več ljudi živi dlje in bolj kakovostno, zdravo, svobodno in srečno.

Knjiga Razsvetljenstvo zdaj: v zagovor razumu, znanosti, humanizmu in napredku psihologa in kognitivnega znanstvenika Stevena Pinkerja — v slovenskem prevodu pri založbi UMco —, enega od vodilnih svetovnih intelektualcev, nas poskuša spodbuditi k preseganju črnogledih predsodkov o nazadovanju družbe in sveta. 

Nenehne prerokbe skorajšnjega konca negativno vplivajo na naše mišljenje in naš odnos do sveta, pri tem pa zakrivajo napredek človeštva na vseh področjih v zadnjih desetletjih.

Pinker pokaže, kako so življenje, zdravje, blaginja, varnost, mir, znanje, sreča v porastu. Povsod, ne samo na Zahodu. Ta napredek pa seveda ni rezultat neke nadnaravne sile, temveč je dar razsvetljenstva: prepričanja, da lahko njegove vrednote izboljšajo človeštvo tudi v prihodnosti.

Razsvetljenstvo zdaj (4. poglavje: Strah pred napredkom)

Intelektualci sovražijo napredek, tisti med njimi, ki se imajo za »napredne«, pa še toliko bolj. Da smo si na jasnem — ne sovražijo sadov napredka: tako oni kot njihovi bralci raje uporabljajo računalnik kot pero in črnilnik, raje se dajo operirati pod anestezijo kot brez. Le pojem napredka jih moti — torej razsvetljensko prepričanje, da lahko z razumevanjem sveta izboljšamo stanje človeškega bivanja. 

Razvila se je cela zbirka izrazov, s katerimi izkazujejo ta prezir. Kdor misli, da lahko znanje pomaga pri reševanju težav, le »slepo verjame« v »zastarelo praznoverje« in zaupa »lažnim obljubam bajke o neizbežnem napredku«. Navija za »vulgarno ameriško podjetnost«, »Silicijevo dolino« in »gospodarsko zbornico«. »Naivni optimist« je, nekakšna sodobna različica Panglossa, filozofa iz Voltairovega Kandida, ki pravi, da je vse najlepše v »najboljšem svetu izmed možnih svetov.« 

Za profesorja Panglossa bi danes seveda rekli, da je pesimist. Sodobni optimist je prepričan, da je svet lahko veliko, veliko boljši, kot je danes. Voltaire se ni posmehoval upanju razsvetljenstva glede napredka, temveč njegovemu nasprotju, namreč verskemu upravičevanju trpljenja, ki se imenuje teodiceja, po kateri bog ne more drugače, kot da dopušča epidemije in pokole, kajti svet brez njih metafizično ne bi bil mogoč.

Kako bi naj šel svet v franže

Prepričanje, da je svet v boljšem stanju, kot je bil v preteklosti, ter da se lahko še izboljša, že dolgo ni več priljubljeno. Arthur Herman je v knjigi The Idea of Decline in Western History zapisal, da so prerokovalci sodnega dne — na primer Nietzsche, Arthur Schopenhauer, Martin Heidegger, Theodor Adorno, Walter Benjamin, Herbert Marcuse, Jean-Paul Sartre, Frantz Fanon, Michel Foucault, Edward Said, Cornel West in vrsta eko-pesimistov — danes velike zvezde v srenji svobodnih umetnosti. Ob preučevanju stanja med intelektualci ob koncu 20. stoletja je potožil o velikanskem umanjkanju zagovornikov razsvetljenskega humanizma, tistih, ki so prepričani, da lahko težave, ki si jih povzroča človeška družba, ljudje tudi rešijo. Sociolog Robert Nisbet v knjigi History of the Idea of Progress prihaja do istega sklepa:

»Skepticizem glede zahodnjaškega napredka, ki je bil v 19. Stoletju omejen na zelo majhno število intelektualcev, se v zadnjem četrtletju tega stoletja ni razširil le na veliko večino intelektualcev, temveč tudi na milijone drugih ljudi na Zahodu.« 

Torej niso le poklicni intelektualci prepričani, da gre svet v franže, tudi navadni ljudje prihajajo do tega sklepa, ko se lotijo intelektualiziranja. Psihologi že dolgo vedo, da ljudje na svoje življenje praviloma gledajo skozi bolj rožnata očala: menijo, da je zanje manjša verjetnost od povprečne, da bodo utrpeli ločitev, izgubili službo, doživeli nezgodo, zboleli ali da bodo žrtev kriminalnega dejanja. Če pa vprašamo, kaj menijo o družbi, ne o svojem življenju, pa nenadoma vse vidijo bolj črno.

Raziskovalci javnega mnenja temu pravijo »razkorak v optimizmu«. Ko so več kot dve desetletji Evropejce med slabšimi in boljšimi obdobji spraševali, ali menijo, da se jim bo lastno materialno stanje v naslednjem letu izboljšalo ali poslabšalo, jih je večina odgovorila, da jim bo šlo bolje; ko pa so jih povprašali o gospodarskem stanju države, so ji napovedali slabšo prihodnost.

Večina Britancev meni, da so priseljenstvo, najstniška  nosečnost, smeti, nezaposlenost, kriminal, vandalizem in droge v Združenem kraljestvu problematični, le malo pa jih meni, da so problematični v njihovem okolju. Tudi za stanje okolja v večini držav državljani ocenjujejo, da je na ravni države slabše kot v njihovi soseski, na celotnem svetu pa slabše kot v njihovi državi.

Američani so skoraj vsako leto v obdobju od leta 1992 do 2015, ko je število nasilnih kriminalnih dejanj močno upadlo, v anketah izjavljali, da kriminaliteta narašča. Konec leta 2015 je velika večina prebivalcev v enajstih razvitih državah ugotavljala, da gre svetu vse slabše, Američani pa so večji del zadnjih štirideset let trdili, da se njihova domovina giblje v napačno smer.

Je pesimizem pravilna ugotovitev?

Imajo prav? Je pesimizem pravilna ugotovitev? Se stanje sveta resnično nenehno slabša? Ni težko videti, zakaj ljudje tako mislijo: vsak dan nas zasipavajo z vestmi o vojnah, terorizmu, zločinih, onesnaženju, neenakosti, zlorabi drog in zatiranju.

Tega pa ne kričijo le mastni naslovi. Podobno naravnanost zasledimo tudi v mnenjskih prispevkih in poglobljenih člankih ali reportažah. Naslovnice revij nas svarijo pred grozečo anarhijo, epidemijami, gospodarskimi težavami in tolikšnim številom »kriz« (kmetijskih, zdravstvenih, pokojninskih, socialnih, energijskih, proračunskih), da so se morali novinarji zateči k sicer odvečnemu dodatnemu poudarjanju in pišejo že o »resnih krizah«. 

Naj se svet dejansko slabša ali ne, ob interakciji narave novic in narave našega razmišljanja bomo vedno imeli občutek, da se. Vesti nam poročajo o tem, kar se zgodi, in ne o tem, kar se ne. Nikoli ne bomo videli poročevalca, kako v kamero izjavi: »Poročam iz države, v kateri ni izbruhnila vojna,« ali iz mesta, ki ga niso bombardirali, ali o šoli, v kateri ni prišlo do streljanja. Dokler se na svetu sploh dogaja kaj slabega, bo vedno dovolj takšnih dogodkov, s katerimi bo mogoče zapolniti poročila. Še posebej zdaj, ko se zaradi pametnih telefonov večina svetovnega prebivalstva spreminja v poročevalce dnevnih vesti in vojne dopisnike.

Pri tem, kar se zgodi, pa se pozitivno in negativno odvijata po različnih časovnicah. Vesti nikakor niso prvi približek zgodovine. Bolj so podobne sprotnemu športnemu komentarju. Osredotočajo se na posamične dogodke, praviloma na tiste, ki so se zgodili od zadnje izdaje (v preteklosti je bilo to od preteklega dne, danes pa je že od pred nekaj sekundami). Kaj slabega se lahko hitro zgodi, dobro pa se ne vzpostavi v enem dnevu in ob tem dolgotrajnejšem razvoju nima čvrstega stika z novičarskim tempom.

Raziskovalec miru John Galtung je izpostavil misel, da bi časnik, ki bi izšel le vsakih petdeset let, ne popisal petdeset let tračev in političnih škandalov. Poročal bi o izjemnih globalnih spremembah, na primer o podaljšanju pričakovane življenjske dobe.

»Razpoložljivostna hevristika«

Narava dnevnih vesti zlahka popači naš pogled na svet zaradi umske posebnosti, ki sta jo psihologa Amos Tversky in Daniel Kahneman imenovala »razpoložljivostna hevristika«: verjetnost dogodka ali pogostnost določene vrste stvari ocenjujemo glede na to, kako zlahka se spomnimo kakega takšnega primera.

Pri mnogih vidikih življenja to pravilo lepo deluje. Pogosti dogodki se nam močneje zapišejo v spomin, zato jasnejši spomin na kaj praviloma nakazuje pogostejši dogodek: kar precej se lahko zanesete na prepričanje, da je v mestih več golobov kot kobilarjev, pa čeprav se pri tem opirate le na spomin, ne pa na znanstveno štetje.

Ko pa se določen spomin na vrhu našega umskega seznama znajde iz kakega drugega razloga, ne iz pogostnosti — ali zato, ker je še svež, ali pa je slikovit, grozljiv, edinstven ali vznemirljiv —, pretiravamo z oceno njegove verjetnosti. 

Katerih angleških besed je več? Tistih, ki se začnejo s črko K, ali tistih, pri katerih je črka K na tretjem mestu? Večina vprašanih odgovori, da je več prvih. Dejansko je trikrat več besed, pri katerih je K na tretjem mestu, vendar si v spomin hitreje prikličemo besede z začetnim glasom.

Zaradi napak v zvezi z razpoložljivostjo pogosto prihaja do neumnih sklepov. Študentje prvega letnika medicine v vsakem izpuščaju vidijo eksotično bolezen, počitnikarji ne gredo v morje, ker so prebrali vest o napadu morskega psa ali pa so celo samo gledali film Žrelo. Letalske nesreče vedno pridejo v poročila, avtomobilske pa ne, čeprav v njih v celoti umre veliko več ljudi. Ne preseneča, da se mnogi bojijo letenja, skoraj nikogar pa ni strah vožnje z avtom. Tornade (ki povzročijo smrt okoli petdeset Američanov na leto) večina ocenjuje kot pogostejši vzrok smrti od astme (zaradi katere vsako leto umre štiri tisoč Američanov), verjetno zato, ker so bolj vznemirljivi na televiziji.

Moramo preštevati

Ni težko videti, kako lahko razpoložljivostna hevristika ob novinarski politiki objavljanja čim bolj krvavih vesti privede do mračnega pogleda na stanje sveta. Raziskovalci medijev, ki sledijo vsem vrstam novinarskih prispevkov ali urednikom predložijo seznam vseh možnih člankov, da vidijo, katere bodo izbrali in kako objavili, potrjujejo, da imajo negativni prispevki prednost pred pozitivnimi. Po tej formuli ni težko sestaviti najgrozljivejših in najbolj negativnih vesti na naslovnici. To je odličen »dokaz«, da civilizacija še nikoli prej ni bila v tako hudi zagati. 

Tudi posledice negativnih vesti so negativne. Kdor redno sledi novicam, ni nujno bolje informiran, ker verjetneje postaja vse bolj pristranski. Bolj ga skrbi zaradi kriminala, celo tedaj, ko se stopnja kriminalnih dejanj niža. Lahko se zgodi, da povsem zgubi stik s stvarnostjo: v anketi leta 2016 so ugotovili, da večina Američanov natančno sledi vestem o Islamski državi, kar 77 odstotkov pa jih je menilo, da Islamska država, ki deluje znotraj Sirije in Iraka, resno ogroža obstoj in preživetje Združenih držav.

Ne preseneča, da potrošniki negativnih vesti postanejo malodušni. Z nedavno raziskavo so ugotovili, da slabo dojemajo tveganje, da jih zajema občutek tesnobnosti, da postajajo neobčutljivi, v nekaterih primerih pa se celo začnejo izogibati vsakršnim vestem. Postanejo fatalistični in izjavljajo sledeče: »Zakaj naj bi sploh volil? Saj nič ne pomaga,« ali pa  »Lahko bi prispeval kaj denarja, vendar bo že naslednji teden spet kje kdo stradal.«

Kako lahko ob tem, ko vidimo, kako novinarske navade in naše kognitivne pristranskosti v nas vzbujajo vse najslabše, sploh ocenimo dejansko stanje sveta? Moramo preštevati. Koliko je žrtev nasilja v primerjavi s številom vseh ljudi? Koliko je bolnih, koliko lačnih, koliko revnih, koliko zatiranih, koliko nepismenih in koliko nesrečnih? Se ta števila večajo ali manjšajo?

Kvantitativna obravnava je sicer videti suhoparna in neživljenjska, a vendar je moralno razsvetljena, saj vsako življenje obravnava kot enakovredno, namesto da bi dajala prednost tistim, ki so nam blizu ali najbolj vidni. Ob tem se lahko nadejamo tudi možnosti, da ugotovimo, kaj povzroča trpljenje, in torej tudi najdemo ukrepe, s katerimi ga lahko omilimo.


Steven Pinker: Razsvetljenstvo zdaj: v zagovor razumu, znanosti, humanizmu in napredku. Naslov izvirnika: Enlightenment Now: The Case for Reason, Science, Humanism, and Progress. Prevod: Samo Kuščer. Založba UMco, Ljubljana, 2019. ISBN: 978-961-7050-33-2, 842 strani; cena: 28,90€. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE