Kaj nas povezuje, kaj nas razdvaja?

O tem, kaj Slovence povezuje in kaj razdvaja, bi lahko govorili do novega leta. Zato je bilo dobro uro in pol dolgo srečanje s tremi slovenskimi panelisti in moderatorjem skorajda prekratko odmerjen čas. Predvsem zato, ker je bilo kljub nekaterim zaskrbljujočim, na trenutke čudnim dejstvom prav zabavno.

Bilo nas je kakih deset Slovencev in okrog 30 tujcev različnih narodnosti. Eden od panelistov — raziskovalec javnega mnenja, ki dobro ve, kaj Slovenci mislimo —, nam je takoj serviral odgovore glede slovenske povezanosti.

Povezuje nas najprej šport, Planica, smučanje, košarka. To lahko sicer hitro pozabimo. Za vse drugo pa je tu … — Hrvaška.

Ko gre za Hrvaško, Slovenci stopimo skupaj. Hrvaška je kriva za marsikaj, kar gre pri nas narobe. Tistih nekaj drugače mislečih, ki bi recimo arbitražo reševali drugače, ne kvari povprečja. Slovenci kot skupina rabijo skupnega, zunanjega sovražnika, da jih drži skupaj.

Tudi prijateljstvo ima svoje meje

Glede Hrvaške smo enotni tudi v nečem drugem: ko je treba na dopust. Na Hrvaško gre na dopust več Slovencev, kot nas gre volit.

Ja, prav ste prebrali. Več Slovencev hodi na Hrvaško na morje, kot jih pride na volišče. Milijon dvesto tisoč Slovencev se poleti sonči na hrvaških plažah, medtem ko se nas ob »odlični« volilni udeležbi na volišča komajda privleče dober milijon. 

Večina je sicer trdila, da gre v primeru slovensko-hrvaškega spora samo za politično zgodbo, v resnici pa med ljudmi na obeh straneh meje vlada prijateljstvo.

Pa vendar smo se strinjali, da tudi to prijateljstvo pogosto traja samo do točke, ko se je treba opredeliti, kdo ima prav glede Ljubljanske banke ali kaj naj naredimo glede arbitraže.

Vsi enaki, vsi povprečni

Naslednji panelist, antropolog, je osvetlil slovensko enotnost skozi nujo, ki jo čutimo, da smo vsi enaki. Da nihče ne štrli iz povprečja. To je naša neizmerna želja. Tudi zato se tako težko poenotimo ob kateremkoli dosežku, ki ga je naredila slovenska roka ali si ga je izmislila domača glava.

Nadpovprečne dosežke neradi kolektivno priznavamo. Najbolj smo enotni, ko gre za naravo. In to zato, ker je nismo naredili mi, pač pa nekaj ali nekdo od tam zgoraj. Ki ni Slovenec.

Panelistka zgodovinarka je potrdila, kar nas večina že ve: da ideološki boj pri nas še traja. Razdvajajo nas vojne. Prva svetovna še najmanj, 2. in osvoboditvena leta 1991 pa še vedno. In to precej.

Barvna koda je pomembna definicija. Ali si (bil) rdeč ali bel. To je ključno, ko se pri nas odpre vprašanje vojne. Tudi sicer smo Slovenci nagnjeni k političnemu predalčkanju. Kot da človeka ne znamo umestiti v ta prostor in čas, dokler ne vemo, katera politična barva ga opredeljuje.

Mladi so drugačni

Zanimivo se je na to odzval raziskovalec.

Ideološko in politično velja Slovenija za bolj levo naravnano družbo. Tudi zato ima desni blok, ki z SDS sicer dosega relativne zmage, težave pri sestavljanju koalicije. Na desni je baza preprosto premajhna.

Na zadnjih volitvah pa so raziskovalci merili politično opredeljenost volilcev v starostni kategoriji od 18 do 29 let. Brez raziskav, na pamet in po analogiji bi človek pričakoval, da se trend leve naravnanosti seli tudi v naslednjo generacijo, saj starši praviloma pustijo močan pečat na zavesti, ravnanju, prepričanju svojih otrok. Tudi političnem.

Toda raziskave tega ne potrjujejo. Volilci, ki so prišli na zadnje volitve in so bili stari med 18 in 29 let, niso zrcalna slika starejše generacije. Gre za dva popolnoma izenačena pola. Mladi konservativni volilci in njihovi socialno-liberalni vrstniki so razdeljeni točno na pol.

Če bodo mladi res začeli v večjem številu uresničevati svojo volilno pravico, lahko torej pričakujemo, da se bo politična krajina v prihodnosti spremenila. Tudi v Evropski uniji, ne samo pri nas.

Kultura jamranja

Gost iz Poljske je naše značajske lastnosti pospremil z razmislekom, da se je v Slovenijo vrnil (v službo) že drugič — in to po trinajstih letih. Presenečen je ugotovil, da imamo na javni agendi še vedno iste teme. Še posebej 2. svetovno vojno.

Pravi, da so na Poljskem s tem opravili, saj so dogajanje tistega časa osvetlili z vseh zornih kotov, si priznali kaj je bilo narobe in se spravili. Zanje ni več skrivnosti, zato gredo lažje naprej. Niso tako kot mi obtičali v preteklosti.

Gostja iz Madžarske pa je povedala, da Slovence — pa tudi Madžare in še koga — povezuje tudi kultura jamranja. Po njenem je to zgodovinska posledica življenja v K.-u.-K , kjer da smo se tega kolektivno priučili. Ni pogovora, v katerem se Slovenci ali Madžari ne bi pritoževali, jamrali in krivili politiko ali kogarkoli že za lastno nesrečo.

Hvala tistemu tam zgoraj

Ko smo gradili državo, smo šli skozi dvojno preobrazbo, je na koncu — kot nekakšno opravičilo — opomnil slovenski gost. Po svoji zadnji, osamosvojitveni vojni smo morali zgraditi lastno državo, ki je prej nismo imeli, izbrati vodstvo, vzpostaviti institucije … Vse na novo.

Poleg tega pa smo morali najti še svojo novo identiteto in se v svetu uveljaviti. To je bila dvakrat večja naloga kot v drugih državah, ki so se osvobajale v 90. letih.

Za konec bom namenoma ostala v statističnem povprečju, ki ga je izpostavil antropolog. Razdvojeni ali povezani? Sploh ni pomembno. Živimo v eni najlepših držav na svetu. Če ne celo v najlepši.

Hvala tistemu tam zgoraj.

Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.