Veste kaj? Dobili ste piškotke, zdaj pa bodite kar tiho!
Nadaljevanje in konec teksta Izkoristite enkratno ponudbo! Sofinanciramo desnico že za 41.997,62€! (13.6.).
Letošnji nedolgi, toda pestri seznam srečnih dobitnikov subvencije, z.t.k. sofinanciranje medijskih vsebin, dokazuje, da Ministrstvo za kulturo razdeljuje denar tako, da se bo za skoraj vsak medij našlo nekaj drobiža. Tako za tiste, ki jim že nekaj ali ducat kiloevrov pomeni veliko, kot za tiste, za katere je to samo žepnina.
Dali so recimo tako Sonji Merljak za Časoris kot tudi Jožetu Biščaku za Novo24TV in Demokracijo — če navedem samo dva ekstrema. Ali recimo Zvezi borcev in Zvezi Romov, če hočete še več.
Ali naj naštejem še kak nemedij?
Pa pustimo zdaj zneske. Na Rednem letnem javnem projektnem razpisu za sofinanciranje programskih vsebin medijev (v letu 2019) nihče in nikoli ne zadene sedmice.
FP disclaimer
Tukaj je na mestu pojasnilo, zakaj se Fokuspokus ne prijavlja (več) na razpis za sofinanciranje vsebin.
Dvakrat — leta 2015 in 2016, za 2016 in 2017 — smo se prijavili, vendar smo obakrat sramotno pogoreli. Sramotno seveda za komisijo, ki je naš oz. moj prijavljeni projekt tako ocenila.
Potem smo nehali. Da ne bo pomote: formalno gledano je bila Fokuspokusova vloga vzorno pripravljena in oddana in to sploh ni bil problem. Samo vsebina je bila problem. Še danes ne vem, zakaj, kako in s čim nisem prepričal komisije. Prisežem, da ni bilo nič družbeno-politično nesprejemljivega!
Tedanji direktor mi je po prvem neuspehu rekel, da ne znam dovolj prepričljivo nakladati. Zato mi je naslednje leto pomagal pri nakladanju. Pa smo dobili še manj točk, če se prav spomnim.
Takrat sem se zaklel, da kot urednik nikoli več ne bom prosjačil države za subvencijo. Pa ne zato, ker se mi zdi zamalo ali ker sem užaljen. Ne. Šele ko te (dvakrat) zavrnejo, spoznaš, da je to sofinanciranje popoln nesmisel.
Kakorkoli, no hard feelings.
Množica rahlo sorodnih gospodarskih subjektov
Upravičenost do državne pomoči medijem je v izogib arbitrarnim odločitvam in pristranskostim zastavljena tako, da projekte, ki jih mediji prijavijo, komisija oceni po različnih kriterijih in jim podeli toliko in toliko točk. Drugače kot na tak način — ki je seveda zanesljiv samo za njih — najbrž res ne bi ne mogli ne hoteli podeliti niti evra.
Da država z neko domnevno prijaznostjo in naklonjenostjo in z omejenimi sredstvi favorizira množico rahlo sorodnih gospodarskih subjektov — pa čeprav izjemoma tudi vsebinskih —, potem to pomeni, da bo nekatere od njih morala favorizirati na račun drugih.
To je že tako ali tako nenavadno, da ne rečem mejno početje. Vsaj za državo. Zato MK tega ne more početi drugače kot na način, ki je nenavaden in nezanesljiv tudi za končne uporabnike — namreč neto prejemnike in bruto luzerje.
Komisija ni nekvalificirana. Nekvalificirane pa vendarle izpadejo njene odločitve, ker uveljavljajo navidez objektivne ali vsaj idealizirano objektivne in družbeno sprejemljive, za vse (enako) veljavne, pluralne, skorajda spravne kriterije.
Met kock ne bo nikoli ukinil naključja
Ker v resnici odloča naključje. Naključje, odvisno ne samo od prepričljivosti vloge — ali sposobnosti nakladanja, če hočete —, temveč od domnevne, abstraktne, idealizirane pomembnosti prijavljenega projekta za dobrobit družbe.
Prijavitelji ugibajo, kaj od tega, kar delajo in/ali znajo, bi lahko vžgalo na razpisu. Toda uganke ni zastavilo Ministrstvo. Niti je ni zastavila družba. Prijava na razpis ni odgovor na njihovo uganko. Pozitivno rešena prošnja za sofinanciranje ni nagrada za pravilen odgovor.
Ne! Uganke zastavljajo v resnici prijavitelji s svojimi elaboriranimi vlogami, v katerih obljubljajo hudiča in pol, komisija pa potem po pooblastilu Ministrstva ugiba o stopnji verjetnosti, da bo prijavljeni projekt res obrodil sadove. Sadove, s katerimi bodo zadovoljni vsi, ki verjamejo modrostim dominantnega diskurza o družbeni pomembnosti in pluralizmu medijev.
Kaj bo pa zdaj rekel Šarec?
Naj se za konec vrnem še k spornosti dodelitve subvencije bednim desničarskim medijem, ki me je v prejšnjem tekstu tako zelo razkurila.
Pred meseci, ko je premier Šarec pozval državna podjetja, naj razmislijo o moralnosti oglaševanja v medijih, ki netijo nestrpnost, se je pol Slovenije nad tem tako indigniralo, kot da je ne vem kak totalitarnež.
Seznam prejemnikov, na katerih sta se znašli tudi podjetji Nova obzorja in NTV, postavlja tako Šarca samega kot njegove goreče nasprotnike pred hudo dilemo.
Ker kaj bo pa zdaj rekel Šarec? Prej je pozival Telekom Slovenije, naj resno razmisli, ali je oglaševanje v steklih desnih medijih moralno, zdaj pa njegova vlada točno te medije subvencionira?!
In kaj na to porečejo desničarji? Ah, nič. Ta desni se bodo delali, kot da se nič ne dogaja, in še naprej sesuvali Šarca, ker njegova vlada subvencionira tudi Tita Turnška in njegovo ZZB NOV!
Veste kaj? Dobili ste piškotke, zdaj pa bodite kar tiho.
