Sprava v kočevski coni kuhanja zamere in pogrevanja sovraštva

10.6.2019 / 06:10 Komentiraj
Life sucks, zgodovina pa še bolj: Vsiljena vojna brez eksekucij in množičnih grobišč — ki pa je zato ne bo nikoli konec.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Že vsaj od 8. julija 1990 se sprašujem, zakaj desničarji težijo s spravo. Se še spomnite? Tistega dne je bila v Kočevskem Rogu spravna komemoracija za brezpravno pobite domobrance. Udeležilo se je je 30.000 ljudi. Tedanji nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar je držal pridigo, vredno velikega ekleziastesa, tedanji predsednik Milan Kučan pa verjetno svoj najboljši govor ever.

Ampak desničarjem to ni bilo dovolj.

Nič jim še ni bilo dovolj v teh skoraj tridesetih letih. Ni jim dovolj, da razen kakšnega neprištevnega provokatorja ali osamljenega marginalca ni več nikjer žive duše, ki bi verjela, da je bilo prav, da so zmagovalci iz vindikativne objestnosti postrelili na tisoče poražencev in jih pometali v sedemsto jam po vsej Sloveniji. Ni jim dovolj, da že deset let obstaja Študijski center za narodno spravo in da ta institucija deluje tako rekoč pod njihovo taktirko. Niti jim ni dovolj tisti ponesrečeni slovenski zid objokovanja na Kongresnem trgu v Ljubljani.

Kaj še hočejo?

Tisto davno spravno dejanje bi popolnoma zadoščalo, če bi desničarji spravo res hoteli. Pa je ne. Ker je bolj udobno živeti v coni kuhanja zamere in pogrevanja sovraštva.

Tako se še dandanes — v soboto, 1. junija 2019 — najde človek z doktoratom iz zgodovine, ki pride kot govornik v Rog in pribije, »da so v letu 2019 nekateri naši sodržavljani še vedno tako prestrašeni«, da si o pobojih domobrancev ne upajo govoriti.

Za tega Renata Podbersiča skorajda ne bi slišali in vedeli, če ne bi Jože Možina imel z njim intervjuja. To omenjam samo zato, ker se mu intervjuvanec potem dve leti pozneje sredi Roga zahvali s komentarjem, da Možinova »s skromnimi sredstvi posneta« oddaja Pričevalci ljudem omogoča, da »končno brez strahu spregovorijo o svojem doživljanju medvojnih in povojnih stranpoti revolucije«, »ki pač niso v sozvočju z edino zapovedano resnico na Slovenskem«.

No, to. Svoje trmasto zavračanje sprave desničarji utemeljujejo na nekaterih nedokazanih in nedokazljivih predpostavkah. Prvi tak izmislek je, da v Sloveniji obstaja resnica, ki jo je nekdo — no, pač oblast, ki da je še vedno ista kot od leta 1945 — zapovedal kot edino zveličavno. To je popoln nonsens.

Že vsaj od 8. julija 1990 se sprašujem, zakaj desničarji težijo s spravo. Tistega dne je bila v Kočevskem Rogu spravna komemoracija za brezpravno pobite domobrance. Udeležilo se je je 30.000 ljudi. Tedanji nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar je držal pridigo, vredno velikega ekleziastesa, tedanji predsednik Milan Kučan pa ​verjetno svoj najboljši govor ever.

Izgubljeni socialni kapital

Drugi taki nonsens, ki ga kar naprej žebrajo, je domnevni strah: da se prizadeti še vedno bojijo o tem govoriti. Zakaj? Kaj pa se jim lahko zgodi? Jih bodo zaprli? Jih vrgli službe? Jim podstavili bombo pod avto? Šikanirali njihove otroke?

Seveda ne. Vam bom jaz povedal, kaj se jim lahko zgodi. Lahko izgubijo svoj socialni kapital. Seveda neradi govorijo o tem. Ampak zato, ker jim je nerodno. Ker jim je globoko v srcu jasno, da v 21. stoletju ni dobro težiti s pobitimi domobanci kot aktualno temo, ker jih bodo nefrustrirani rojaki zato samo postrani gledali kot anahronistične čudake. Ker jim je jasno, da je zgodovinska, moralna, simbolna razdelitev na heroje, ki so padli na pravi strani, in tragične antijunake, ki so padli na nepravi, normalna in človeška — četudi zanje neprijetna. Ampak naj prav zato že enkrat nehajo težiti. Life sucks, zgodovina pa še bolj.

Seveda neradi govorijo o tem. Ampak zato, ker jim je nerodno. Ker jim je jasno, da v 21. stoletju ni dobro težiti s pobitimi domobanci kot aktualno temo. Ker jim je jasno, da je zgodovinska, moralna, simbolna razdelitev na heroje, ki so padli na pravi strani, in tragične antijunake, ki so padli na nepravi, normalna in človeška — četudi zanje neprijetna.

Vsiljena vojna

Tretji nonsens nasprotnikov sprave pa je še najbolj bedast in nesramen. Trdijo namreč, da Sloveniji vladajo — če citiram Podbersiča — »politični in tudi kapitalski nasledniki morilcev«.

Izjava pomeni, da so Šarec in Pahor in vsi njuni predhodniki (razen Janše, domnevam) že od osamosvojitve naprej ljudje, ki mislijo, da je bilo prav, da so zmagovalci po vojni postrelili domobrance, in da iz tega prepričanja še danes kujejo celo finančni dobiček, ne samo moralnega in zgodovinskega.

S tem dezavuirajo legitimnost Slovenije kot države. S tem nam dopovedujejo, da bomo še naprej živeli v državi, ki bazira na laži kot sfizirani, popačeni resnici — vse dokler ne bomo priznali, da imajo prav oni.

In to je tisto, kar je pri tej namišljeni spravi najhuje. Da se delajo, kot da smo še vedno v vojni.

No, saj tudi res smo. Pa čeprav vsiljeni in čeprav samo v specialni, psihološki vojni. V vojni brez eksekucij in novih množičnih grobišč — vendar obenem v vojni, ki je morda prav zato ne bo nikoli konec.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 9. junija 2019, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE