Cerarja za komisarja? Zakaj pa ne. Dobro zanj in za Šarca.

6.6.2019 / 06:10 Komentiraj
Da je že sama misel, da bi Cerarja poslali v Bruselj, povzročila tak hrup, kaže celo vrsto tipično slovenskih fenomenov.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Meni pa se ne zdi slaba ideja, da bi Cerar postal evropski komisar. No, ne zdi se mi nesprejemljiva.

Včerajšnji medijski stampedo ob informaciji, da bi ga Šarec utegnil predlagati, ni prinesel nobenega argumenta za to, da Cerar ni primeren za evropskega komisarja.

Prinesel je samo cel kup zgroženih izjav, da je pa to zdaj res novo dno. Da si Cerar tega ne zasluži. Ker da je nesposoben. Ker nam gre na živce. Ker je luzer. Ker nas je razočaral.

Da je že sama misel, da bi Cerar lahko okobalil funkcijo evropskega komisarja, povzročila takšno razburjenje, sumira célo vrsto tipično slovenskih fenomenov — od fascinacije s tako imenovanimi novimi obrazi v politiki pa do javnega brcanja poginulih političnih konjev, ko enkrat nehajo zmagovati.

Fenomen pa je seveda Miro Cerar že sam po sebi. Poglejmo, kakšen.

Nekdo še ne pokvarjen

Političnim čarom lepo vzgojenega in dobro izobraženega fanta srednjih let iz ugledne meščanske družine — zraven pa še vzorno počesanega in z intelektualnimi Silhouette očali brez okvirja — se več kot tretjina volilcev na volitvah 2014 ni mogla upreti.

To ni nerazumljivo, niti obsojanja vredno. Pri sprejemanju tako imenovanih novih obrazov ne gre toliko za lahkovernost, temveč bolj za nek nepoboljšljiv državljanski optimizem. Da bo nekdo drug, nekdo nov, nekdo še ne pokvarjen res naredil red.

Da ljudje nasedajo novincem iz naivnosti in neozaveščenosti, je ponarodela neumnost. Ne gre za to. Glavni appeal newcomerjev je, da v primerjavi z drugimi politiki in strankami še niso kompromitirani. Da še niso nikogar razočarali. Česar ne moremo reči za nobenega etabliranega politika in za nobeno staro stranko. Ljudje jim že kaj zamerijo. Upravičeno ali ne, ampak to je dejstvo.

Vsaj začetna priljubljenost ali celo prepričljivost tako imenovanih novih obrazov je normalen državljanski pojav. V takih frustriranih in obsesivnih državah, kakršna je Slovenija, ne more biti drugače. Tako pač je v ne ravno nestabilnih, zagotovo pa ne popolnoma finaliziranih demokracijah. Zato ne vem, zakaj se vsi nad tem tako zgražajo.

Po mojem tu prihaja do nekakšnega transferja. Tu sploh ne gre za resnično vrednotenje napak ali pripisovanje krivde. Cerar je danes izgubil podporo zato, ker je imel nekoč podporo tistih, ki niso več zaupali tistim, ki so na njegov račun izgubljali podporo.

Povzdigujejo in ponižujejo

Da ljudje zmagovalce povzdigujejo, poražence pa ponižujejo, tudi ni nič nenavadnega. Še posebej ne v Sloveniji in tudi ne samo v politiki. Toda tako v Sloveniji kot v politiki se zmagovalcem, ki nehajo zmagovati, godí še tem huje. 

Zmagovalci v naši ligi in v tej ligi začnejo postajati poraženci, še preden začnejo doživljati poraze. Sploh pa en tak priden fant kot Cerar, ki je imel vsa tista štiri leta najbrž najmanj talenta — in najmanj talentiranih svetovalcev — za PR.

In ko bivši zmagovalci enkrat zares in dokončno izgubijo — recimo dobijo bednih 1,62% glasov na evropskih volitvah —, se nanje vsujejo vse tiste majhne in gnile frustracije, ki so še nekaj let nazaj bile visoka in zrela pričakovanja.

Nisem popolnoma prepričan, ali je ta diagnoza prava. Ne v tem smislu, ker ne vem, ali so ljudje, ki zdaj pljuvajo po Cerarju, sploh eni in isti ljudje kot njegovi nekdanji podporniki oz. volilci.

Po mojem niso. Po mojem tu pride do nekakšnega transferja. Bolj vehementno ko je tistih 34,49% volilcev leta 2014 na slepo volilo SMC, bolj zdaj tisti, ki je niso, Cerarja sovražijo.

Tu sploh ne gre za resnično vrednotenje napak ali pripisovanje krivde. Cerar je danes izgubil podporo zato, ker je imel nekoč podporo tistih, ki niso več zaupali tistim, ki so na njegov račun izgubljali podporo.

Cerarjeva vlada zagotovo ni bila najslabša, kar jih je bilo kdaj na oblasti. Najslabša je postala šele v retrospektivi drugih. Cerar velja danes za najslabšega premiera zato, ker je njegova stranka dosegla drugi najboljši rezultat na državnozborskih volitvah v zgodovini Slovenije — in to takrat, ko se tak rezultat sploh ni zdel več možen. Današnje sesuvanje Cerarja je samo posledica privoščljivosti, češ, mi smo pa ja bili bolj pametni in že takrat vedeli, da bo SMC čez pet let samo še marginalna stranka.

Premetena politična strategija

Če drži špekulacija — in želim si, priznam, da bi držala —, da bi s predlaganjem Cerarja za komisarja Šarec rad dosegel prijateljski prevzem SMC in jo pripojil svoji LMŠ, potem je sedanji slovenski premier tudi veliko bolj premeten politični strateg, da ne rečem celo daljnoviden državnik, kot so mu bili celo njegovi največji privrženci pripravljeni doslej priznati.

Pojdimo po vrsti: Šarec je najprej ne preveč vljudno zavrnil Cerarja in Bratuškovo, ko sta se SMC in SAB hoteli za na evropske volitve šlepati na LMŠ. Izpadel je ohol — toda domneva, da ti dve stranki ne bosta dosegli omembe vrednih rezultatov, ni mogla biti zelo tvegana.

Počakal je še nekaj mesecev, ko sta SMC in SAB v še slabšem položaju, in se odpravil v politični shopping. Začel je pri Cerarju. Najprej bo kupil SMC, čez nekaj časa bo še DeSUS, nazadnje pa še SAB.

V naslednjih treh letih, do volitev leta 2022, lahko Šarec bolj ali manj levo sredino prav lepo konsolidira — pa še kakšnega bolj normalne in neodločene desničarja pripelje zraven. Da ljudem ne bo treba preveč razmišljati, koga vendar bi volili, in da sestavljanje koalicij ne bo tako krošnjarsko. Novega imena stranke pa si tudi ne bo tako težko izmisliti.

To bi znal biti prvi korak k normalizaciji slovenskega političnega prostora ali vsaj strankarske krajine. Pa tudi nevtralizaciji političnih skrajnosti.

Drugi korak, do volitev leta 2026, bo po mojih projekcijah — ali vsaj pričakovanjih — nekakšen levo-desni paso doble.

Ne vem, kaj bi se lahko zgodilo prej, ampak po mojem bodo Socialni demokrati inkorporirali Levico, ki se bo izpela. SD se bo z združitvijo pomladila, kot bo tudi preostanek Levice po drugi strani maturiral. Njihovi volilci se bodo itak postarali. 

Seveda pa ostaja neznanka, kaj se bo zgodilo na desni. Najbolj možno se mi zdi, da se bo SDS še bolj radikalizirala — ker ne bo in ne bo zmagala na volitvah — in da bo prišlo do razhoda z SLS, ta pa se bo potem približala NSi.

Na to, da bo SDS postala marginalna stranka starcev, pa bomo morali počakati še najmanj do volitvev leta 2030.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE