Če ne greste na volitve, se ne pritožujte nad posledicami

5.6.2019 / 06:10 1 komentar
Brez volivcev ni volitev. Brez volitev ni demokracij. Brez demokracije ni svobode. Brez svobode smo v riti. In to vsi.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Glede obdarovanja otrok se — priznam — pogosto obnašam kot tisti stari prdec, ki vsak stavek začne s »ko sem jaz bil v vaših letih«. Ne gre za to, da mladini ne bi privoščil veselja. Bolj gre za žalost ob spoznanju, da je tega veselja bistveno manj kot takrat — saj veste, ko sem jaz bil v njihovih letih. Živimo v času pričakovanja takojšnjega zadovoljevanja zahtev, kratke pozornosti in hitre naveličanosti.

Podoben odnos imamo Slovenci do demokracije in Evrope — vsaj sodeč po nedavnih volitvah v Evropski parlament in vrsti volitev pred njimi. Kot da smo že vsega naveličani.

Do tako pomembnih zgodovinskih dosežkov, kot je možnost svobodnega izbiranja političnih predstavnikov in članstva v Evropski uniji, se obnašamo kot nekdo, ki vrže cel kup denarja za nov avto, potem pa se mu ga ne da vzdrževati. 

Osemindvajset let po razglasitvi samostojne Slovenije in petnajst let po vstopu v EU se slovenska demokracija v svetlo bodočnost vozi z zaribanim motorjem in zguljenimi pnevmatikami.

Soliden izbor

Zgornja trditev ni povezana z izidi zadnjih evropskih volitev. S temi ni nič narobe in jih tudi ne bom komentiral, ker se v svojih zapisih izogibam strankarskemu opredeljevanju.

Ne morem pa si sicer kaj, da ne bi izrazil zadovoljstva nad dejstvom, da nekateri vendarle niso bili izvoljeni — recimo rjavoligaši ali pa strokovnjak za ukane, ki je v parlamentarni Evropi že pustil trajen, čeprav ne najboljši vtis.

Porazna je bila volilna udeležba. Kljub nekaj odstotkom več v primerjavi z volitvami pred petimi leti je izjemno skrb vzbujajoče dejstvo, da se skoraj trem četrtinam volivcev ni dalo sprehoditi do volišča ali vsaj do poštnega nabiralnika. 

Seveda se moramo vprašati, kdo je kriv za tako porazno nizko udeležbo. 

Klasičen odgovor na to vprašanje so kandidati, ki s svojimi nastopi in programi niso bili dovolj prepričljivi. A tokrat je to bolj izgovor kot odgovor.

Ne gre za to, da bi hotel zmanjševati odgovornost politikov za vse večje nezaupanje ljudi v politiko. Mislim pa, da so imeli slovenski volivci na tokratnih evropskih volitvah popolnoma soliden izbor imen in kandidatov, med katerimi bi vsakdo lahko našel koga, ki bi ga lahko obkrožil.

Drugi pogosti odgovor, specifičen za evropske volitve, je ta, da slovenski predstavniki v Evropskem parlamentu nimajo nobenega vpliva. Pri tem argumentu ne moremo kar odmahniti z roko, češ, ljudje nimajo pojma. Ta vtis se ustvarja tudi v medijih in delu bolj ali manj strokovnih komentarjev.

Takšen odnos do pomena Evropskega parlamenta za Slovenijo je neresen. Po eni strani je res, da vpliv posameznika v telesu, ki šteje 751 članov, ne pride sam od sebe — a daleč od tega, da nekdo z izjemnimi kvalitetami, znanjem in političnimi izkušnjami v Evropskem parlamentu ne more postati prepoznaven in si ustvariti vpliva in zavezništev, ki so lahko koristna za volivce, ki jih predstavlja, in državo, iz katere prihaja.

Dejstvo, da je Slovenija med manjšimi državami in da ima samo osem članov, je objektivni hendikep, ni pa nepremostljiva ovira. Nihče nas ne more narediti tako majhnih, kot se znamo majhne in nepomembne delati sami.

Slovenci ne maramo politikov, ki so že v politiki. Moramo pa se zavedati posledic, ki bi jih lahko imela na naš vpliv v EP obsedenost z novimi obrazi. Kritizirati Fajonovo ali Zvera samo zato, ker sta že večkrat kandidirala, nima nobenega smisla. Vpliva v tako velikem in kompleksnem telesu ne pridobiš čez noč, za to je potrebnih nekaj mandatov.

Nič ne pride čez noč

Slovenci tudi ne maramo politikov, ki so že v politiki. Moramo pa se zavedati posledic, ki bi jih lahko imela na slovenski vpliv v Evropskem parlamentu obsedenost z novimi obrazi. Kritizirati Fajonovo ali Zvera samo zato, ker sta že večkrat kandidirala, nima nobenega smisla. Vpliva v tako velikem in kompleksnem telesu ne pridobiš čez noč, za to je potrebnih nekaj mandatov.

To seveda ni pavšalna podpora tistim, ki so že bili evropski parlamentarci, ali kritika tistih, ki šele začenjajo svoj prvi mandat. Zaprt politični prostor je kot odprt hladilnik: ne traja dolgo, da se stvari usmradijo. Po drugi strani pa je tudi res, da svojega vpliva ne moremo izboljšati, če vsakih pet let pošiljamo samo nove ljudi. Vsaj v tem oziru lahko zaključimo, da letošnji izbor — vsaj kar zadeva mešanico izkušenj in svežine — ni slab. Slovenskim predstavnikom v Evropskem parlamentu pogosto očitamo pomanjkanje enotnosti. Tudi zato so v letošnji kampanji kandidati po vrsti prisegali, da bo odslej drugače. S tem načeloma ni nič narobe — vsaj glede ključnih vprašanj kot arbitražna razsodba in zaščita okolja ter vrednot kot človekove pravice, vladavina prava in socialne države, ki smo jih Slovenci zaščitili z ustavo, pa tudi odziva na zgodovinski revizionizem in obujanje idej, ki so Slovencem in drugim Evropejcem v preteklosti prinesle toliko gorja. Toda eno je o tej enotnosti govoriti v televizijskih soočenjih, drugo pa uveljavljati na evropskem parketu. Problem ni toliko pomanjkanje enotnosti med poslanci v Strasbourgu in Bruslju, ampak predvsem to, da glede teh vprašanj nimamo konsenza doma.

Pa še mediji in volilci

Del odgovornosti za nizko udeležbo lahko pripišemo tudi medijem. Čeprav se je poročanje o evropskih zadevah v zadnjih letih po mojem izboljšalo — predvsem po zaslugi dobrih dopisnikov iz Bruslja —, medijem nikakor ne uspe izpeljati korektnega pokrivanja kampanje. Forsirajo namreč tabloidni senzacionalizem, ki se bolj ukvarja s tem, koliko imajo poslanci plače, kot pa s tem, kaj tam počnejo. 

Ne gre za to, da si poslanska poraba denarja ne zasluži medijske pozornosti, ravno nasprotno. Toda ceneno futranje slovenske fovšije pač ni in ne more biti novinarstvo.

Na trenutke precej amatersko je bilo tudi tako imenovano preverjanje dejstev, kjer smo videli vse od pobalinskega nastavljanja pasti in subjektivnega razumevanja resnice pa do metanja popolnoma nepomembnih spodrsljajev v isti koš z namernimi manipulacijami in lažmi.

Na koncu je treba kritično razmisliti tudi o odnosu volivcev.

Kljub upravičenim razlogom za razočaranje nad politiko demokracije ne moremo popraviti tako, da ji kažemo sredinec in gremo namesto na volitve razgrajat v gostilno, kako gre vse v maloro. Brez volivcev ni volitev, brez volitev ni demokracije, brez demokracije ni svobode, brez svobode smo v riti. Vsi.

Družba se ne more spreminjati samo od zgoraj navzdol. Vsak od nas ima možnost, da začne s spremembami pri sebi in okoli sebe. Trepljanje po ramenih enako mislečih na družabnih omrežjih ni substitut za družbeno angažiranost in državljansko odgovornost. Lahko tvitate do onemoglosti, a če ne greste na volitve, se ne pritožujte nad posledicami.

Demokracija je kot kisik. Prepozno je, če se njenega pomena zavemo šele, ko je ni več.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen torek, 4. junija 2019, v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v ponedeljek, 3. junija 2019, pod naslovom Naveličani demokracije. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE