Če že prodati Abanko, komu prodati Abanko?

4.6.2019 / 06:08 Komentiraj
Strateškemu lastniku iz bančne industrije, ne parazitskim skladom. In čim dražje. Tudi če bo treba ponavljati postopek.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Odgovor na vprašanje v naslovu zahteva informiran strateški premislek. Informiran premislek pa pomeni, da smo dobro seznanjeni z dosedanjo uspešnostjo, učinkovitostjo in stabilnostjo bank glede na vrsto lastništva. Strateški premislek pa pomeni, da vemo, zakaj, kaj, kdaj, komu in po kakšni ceni prodati — in ali sploh prodati.

To je moj informiran strateški premislek, skoncentriran v tri argumente.

Primerjalna analiza dosedanjega poslovanja bank v tuji lasti in bank v domači (državni ali zasebni) lasti ne kaže, da bi tuje lastništvo imelo negativne učinke.

Nasprotno! Banke v tuji lasti so se izkazale s podobno dinamiko kreditne aktivnosti pred krizo, manj slabo kreditno aktivnostjo med krizo in večjo kreditno aktivnostjo po krizi, obenem pa tudi kot stabilnejše, manj podvržene tveganjem in dajanju kreditov, ki se pozneje izkažejo kot slabi.

Pomen lastništva banke

Tukaj je treba omeniti, da sta bili NLB in NKBM v delnem tujem oz. zasebnem lastništvu, vendar je kontrolno večino imela slovenska država — s tem pa tudi roko nad njunim korporativnim upravljanjem in slabim upravljanjem.

Slovenski državi ni bilo treba sanirati nobene tuje banke z javnim denarjem, saj so za očiščenje portfeljev poskrbele banke same, eno od njih pa so sanirali tuji lastniki (Hypo Alpe Adria, sedanji Addiko).

Sanacija in likvidacija bank v državni in zasebni domači lasti je slovenske davkoplačevalce stala več kot 5 milijard evrov. Ko se sprašujemo, ali je smiselno prodajati banke tujcem, je to treba upoštevati.

Moramo se tudi vprašati, ali Slovenija potrebuje sistemsko banko — torej banko, ki bi v času krize lahko opravljala vlogo likvidnostne pomoči državi ali ohranitve stabilnosti plačilnega prometa. Tudi za spodbujanje razvoja je ključnega pomena močno kapitalizirana in proaktivno naravnana banka za financiranje projektov na strateških področjih.

Dobro bi bilo imeti takšno sistemsko banko — toda SID banka je za to premajhna in preveč specifična, pa tudi preveč anemična.

Treba pa se je tudi vprašati, za kakšno ceno smo pripravljeni imeti takšno sistemsko banko. Če je cena potencialna nestabilnost banke zaradi slabega korporativnega upravljanja in posledična nujnost državne intervencije z dokapitalizacijami in sanacijami, kot smo jih bili deležni v prejšnjem desetletju, potem se to najbrž ne izplača.

Treba bi bilo najti rešitev, kjer bi država ohranila manjšinski kontrolni delež, vendar ne bi mogla izvajati negativnega vpliva na korporativno upravljanje. Nauki iz preteklosti kažejo, da prevladujoči vpliv države na upravljanje in poslovanje bank ne daje dobrih rezultatov.

Razpršena prodaja ne

To sicer ne pomeni, da lastništvo bank ni pomembno. Je pomembno, vendar predvsem s stališča strateškosti lastništva. Banke, ki so bile v lasti strategov — tujih bančnih skupin —, so se izkazale kot bolj stabilne. (Hypo pri tem ni bil izjema v negativno smer, saj je bilo v ozadju lastništvo avstrijske regije, s tem pa je prevladal politični interes nad poslovnim.) Zasebno in razdrobljeno lastništvo se je večinoma odrazilo v inferiornem poslovanju in nestabilnosti bank.

Če torej prodajamo banke, moramo skrbno izbrati bodoče lastnike. Treba je izbrati strateške lastnike, torej lastnike, za katere je bančni posel »core business«, s katerim bodo zasledovali predvsem svoj dolgoročni poslovni interes in hkrati zagotavljali lastniško in upravljalsko stabilnost prevzetim bankam.

Iz tega sledi, da so prodaje razpršenim lastnikom ali različnim skladom lahko problematične, saj ne zagotavljajo dovolj stabilne lastniške funkcije in dolgoročnosti poslovnega interesa lastnika. Tak primer je bila najprej razpršena prodaja polovice NKBM leta 2007, leta 2016 pa še prodaja skladu Apollo (s simbolno soudeležbo EBRD). Prva privatizacija ni zagotovila stabilnosti in preživetja banke, druga pa ne stabilnosti lastništva.

Apollo in EBRD sta kupila NKBM za 250 milijonov evrov in v zadnjih dveh letih iz nje potegnila za okrog 100 milijonov evrov dividend. Zdaj pa lastnika iščeta kupca in zahtevata kupnino v višini 650 milijonov evrov, kar je 0,7-kratnik knjigovodske vrednosti. Apollo in EBRD bosta torej v pičlih treh letih z veriženjem lastništva v NKBM banki zaslužila neto 500 milijonov evrov oz. 200-% provizijo glede na kupnino, ki sta jo plačala.

Povzetek

Ko danes slovenska država prodaja združeno Abanko (Abanko in Banko Celje), bi torej morala bolje paziti na to, komu jo prodaja in po kakšni ceni.

Prodaja skladom — glavni interesent je spet Apollo — je nesmiselna, ker finančni skladi z vidika poslovnih in lastniških funkcij ne prinesejo ničesar. Tak primer je bila tudi prodaje Adrie Airways nemškemu 4K Investu.

Finančni skladi so samo posrednik pri preprodaji podjetij, pri čemer poberejo provizijo v višini najmanj 100% kupnine (v primeru NKBM celo 200%). To so paraziti, ki samo polnijo svoje račune, za sama prevzeta podjetja pa so običajno katastrofa ali v najboljšem primeru nevtralni oz. nekoristni lastniki.

Če torej že prodajamo Abanko — kar očitno moramo zaradi zavez do Evropske komisije —, potem to naredimo na optimalni način. In sicer:

  • prodajmo jo strateškemu tujemu lastniku iz bančnega biznisa, ne mrhovinarskim preprodajalcem iz finančnih skladov;
  • prodajmo jo po čim višji ceni in po potrebi ponavljajmo postopek, dokler ponudbe ne bodo ustrezale benchmark cenam na trgu in našim pričakovanjem;
  • ohranimo manjšinski kontrolni delež (zaradi vpliva na statusne spremembe in zaradi participacije na donosu banke).

Abanko je treba prodati strateškemu lastniku iz bančne industrije, ki bo zagotavljal dolgoročno lastniško stabilnost banke in ki bo imel ustrezno znanje za upravljanje banke in bančnega core biznisa.

S strateškim lastnikom se je skratka tudi smiselno izpogajati za manjšinski kontrolni delež (25%), kar ima lahko kasneje pozitiven vpliv tudi na participacijo pri donosnosti banke in letnih fiskalnih prilivih v proračun. Treba je izpogajati čim višjo ceno. Torej v nekaj krogih pogajanj ustrezno dvigniti kupnino. Primer NKBM lepo kaže, da je “prava” tržna cena banke za nove lastnike bistveno, celo nekajkrat višja od kupnine, ki so jo v štartu pripravljeni plačati.

Proces prodaje Abanke je torej dobra priložnost, da država banki zagotovi stabilnega lastnika iz bančnega posla, hkrati pa iztrži čim višjo kupnino in s tem tudi udeležbo pri bodočih donosih iz poslovanja. Tudi za ceno, da morda pride do ponovitve prodajnega procesa, če prvotne ponudbe ne bi bile zadovoljive.


Opomba: Tekst je bil objavljen v ponedeljek, 3. junija 2019, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Če že prodajamo, komu prodati Abanko?. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE