Slovenščine ne ogroža Apple. Ogroža jo naš lastni jezikovni populizem.

3.6.2019 / 06:10 Komentiraj
Slovenščina že po defaultu ne more biti čista. Lahko je samo lepa in učinkovita — če jo obvladamo. Pa je ne.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ta teden je v javnosti zelo potihoma odmevalo pismo osemindvajsetih »zaskrbljenih« akademikov o domnevnem »zanemarjanju slovenščine«.

Ob javnih izjavah uglednih ljudi, ki jim po eni strani ni vseeno za zdravje in higieno materinščine, po drugi pa si vendarle ne pomišljajo uporabljati jezikovnih klišejev, kakršen je recimo »mačehovski odnos«, smo sicer že dolgo navajeni prezirljivo zavijati z očmi.

Pa vendar se mi zdi pismo jezikovnih puristov vredno vsaj razmisleka, če že ne tudi podpore.

V preteklosti sem bil med najglasnejšimi zagovorniki brezskrbnega odnosa do jezika. Nikoli nisem zamujal priložnosti za polemiko z pozivi, kakršen je ta zadnji. 

Kot radikalen jezikovni svobodnjak sem bil od nekdaj prepričan, da se nam za usodo slovenščine ni treba bati in da zakonska zaščita materinščine koristi kvečjemu socialnemu prestižu jezikovarstvenikov.

Komunikacijska kakofonija

Toda v današnjih razmerah, v tej prej nesluteni komunikacijski kakofoniji — ne samo verbalni in ne samo jezikovni —, po mojem ni prav ignorirati ali hote ali po nesreči presliševati apele akademikov.

Ostajam jezikovni (neo)liberalec, vendar se čutim dolžnega podpreti pismo. 

Čeprav še vedno mislim, da so nekatere zahteve oz. predlogi podpisnikov pretirani ali celo brezpredmetni — niti ne delim z njimi njihovih predstav o tem, katere institucije bi za to morale poskrbeti —, se pridružujem njihovemu mnenju, da je stanje slovenščine v javni rabi v povprečju katastrofalno. Ljudje govorijo in še posebej pišejo vse slabše in slabše.

Problem današnje slovenščine je v tem, da se skorajda nihče več ne trudi za jezikovno odličnost. Ne gre za jezikovno čistost. Slovenščina že do defaultu ne more biti čista. Lahko pa je lepa, spretna in učinkovita — če jo obvladamo. Pa je ne. Ker smo pri komuniciranju prehitro zadovoljni. In potem se še čudimo, da se ne razumemo dobro.

Majhen jezik

V pismu Vladi, Državnemu zboru in Ustavnemu sodišču mi je padlo v oči tudi to, da se akademiki sprašujejo: »Kako je mogoče, da Vlada RS ne zahteva od korporacije Apple spoštovanja slovenske zakonodaje na ozemlju suverene Republike Slovenije?«

Problem je v tem, da Applov telefonski operacijski sistem iOS — pa računalniški Mac OS tudi ne, če smo že pri tem — še vedno ni preveden v slovenščino. 

O Applu si lahko mislite karkoli in jim tudi marsikaj očitate. Celo jaz sam bi kaj našel, čeprav njihove telefone uporabljam že deset let, računalnike pa skoraj trideset.

Toda doslej še nisem pomislil, da Apple krši kak slovenski zakon. Po zaslugi Komisije za slovenski jezik v javnosti pri SAZU, ki je že konec lanskega leta pisala tedanjemu ministru za kulturo in predsednici Ustavnega sodišča, pa zdaj vemo, da je neomogočanje izbire slovenskega menija v Applovih napravah v nasprotju z 20. členom Zakona o javni rabi slovenščine, ki se glasi:

»V elektronskih komunikacijskih in kontrolnih napravah mora biti omogočena izbira slovenščine in upoštevan slovenski črkopis.«

Da iPhone ne dela v slovenščini, je sicer res čudno. Med približno 436 jeziki — če sem v Settings > Language & Region > iPhone Language na svojem telefonu prav preštel — je cel kup takih, za katere sploh nisem vedel, da obstajajo. Hočem reči, da problem očitno ni v tem, da je slovenščina majhen jezik, ki ga govori samo dva milijona ljudi, in da se Applu pač ne izplača s tem ukvarjati. Za vsak jezik seveda nisem preverjal, koliko ljudi ga govori, a če nič drugega, je med njimi tudi islandščina, ki jo govori več kot petkrat manj ljudi kot slovenščino.

Junk speak

Če slovenščino v javni rabi dandanes kaj ogroža, je zagotovo ne ogroža Apple. To trditi bi bilo podobno zmotno kot misliti, da za slovenščino skrbita Microsoft in Samsung.

Slovenščine tudi ne ogrožata neznanje slovenščine ali tako imenovana funkcionalna nepismenost. Ogrožata jo kvečjemu jezikovni populizem in zavestno odpovedovanje jezikovnemu elitizmu.

Problem današnje slovenščine je v tem, da se skorajda nihče več ne trudi za jezikovno odličnost. Ne gre za jezikovno čistost. Slovenščina že do defaultu ne more biti čista. Lahko pa je lepa, spretna in učinkovita — če jo obvladamo. Pa je ne. Ker smo pri komuniciranju prehitro zadovoljni. In potem se še čudimo, da se ne razumemo dobro.

Današnja slovenščina v javni rabi je takšna, kot da se vsi oblačimo v cenena, zakrpana ali celo umazana casual oblačila samo zato, da bi se v njih kao dobro počutili in izpadli moderni — zraven pa se še nažiramo z junk foodom in prehranskimi dopolnili in se za nameček olepšujemo še z botoksom in plastičnimi operacijami.

Zanimivo, kajneda, da na stara leta postajam jezikovni purist ali celo kravatar?


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 2. junija 2019, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE