Politika: besede, besede, besede. Volitve: številke, številke, številke.

Vesna V. Godina pravi, da je porazno nizka udeležba na nedeljskih evropskih volitvah posledica državljanske »politične nepokorščine« in »pasivnega odpora« volilcev, ki si želijo drugačen tip demokracije.

K temu ni kaj dodati. Sam pa sicer pravim — oz. sem pravil, po lanskih državnozborskih volitvah —, da »ne gre več toliko za pregovorno volilno apatijo ali brezbrižnost, temveč bolj za zavestno in protestno abstinenco, če ne že za bojkot«.

Evropsko povprečje volilne udeležbe je znašalo skoraj natanko pol (48,73%) — pri čemer je razmerje med najnižjo in najvišjo udeležbe ne več ne manj kot 1:4! 

Sramotno najslabša udeležba je bila na Slovaškem (22,74%), najboljša, že kar plebiscitarno neverjetna pa v Belgiji (88,47%).

Kaj se dogaja? Kako je to mogoče?

Problem Bruslja

Če še enkrat razmislim, se mi zdi, da protestna abstinenca ali celo bojkot na evropskih volitvah nista tako vpliven faktor kot na domačih. Problem Bruslja, kot ga vidijo povprečni slovenski (ne)volilci, je bolj stvar alienacije, distance, neponotranjenosti, neindigeniziranosti in neidentifikacije kot pa tega, da bi se jim zdelo zamalo s tem ukvarjati in da hočejo to (pol)javno demonstrirati.

Res je sicer, da so tudi na evropskih volitvah začeli kandidirati marginalci, ekstremisti, čudaki in one-trick poniji, ki normalne državljane odvračajo od udeležbe. In če so volitve za EP vendarle bolj strankarske kot pa invidividualistične, je to seveda samo še en žalosten dokaz več, da se te politične in socialne anomalije institucionalizirajo.

V primerjavi z državnozborskimi so evropske volitve po eni strani videti kot napredek: v DZ se je lani uvrstilo kar devet strank, v EP pa letos štiri. Toda po drugi strani je tistih devet izvolila dobra polovica volilnih upravičencev, medtem ko je te štiri izvolila samo dobra četrtina.

Win some, lose some.

Talilni lonec

Po lanskih volitvah sem tudi napisal:

»Na slovenskem političnem parketu je na delu narcisoidnost majhnih razlik — torej pretirano poudarjanje zanemarljivih nians med levim in desnim paketom strank. Povprečen volilec jih ne opazi in ne gre volit. Tudi navidez nepomirljiva nasprotja med levimi in desnimi prispevajo k nizki volilni udeležbi.«

»Bolj ko so po drugi strani stranke prepričane v svojo (namišljeno) profiliranost, več jih pride v parlament in manjše so. K temu prispeva tudi popravljeni proporcionalni volilni sistem, ki je v veljavi v Sloveniji. More is kao better! Vse okoliščine delajo v prid drobljenju in nekooperativnosti politike in demotivaciji volicev.«

Če celo jaz sam kot distanciran, površen in raztresen, a ne čisto nezainteresiran slovenski volilec, ki ga politični sistem EU zanima vsaj kot fenomen, če že ne življenjsko, ne ločim najbolje med političnimi grupacijami v Evropskem parlamentu, potem lahko brez lažne neskromnosti domnevam, da jih moji rojaki v povprečju ločijo še manj in da so za udeležbo še manj motivirani.

Evropskih volitev se kljub pomislekom redno udeležujem zato, ker sem prepričan, da se bo naših evropskih poslancev, kdorkoli že je izvoljen, z vsakim naslednjim mandatom nekaj prijelo. Ne morem se znebiti tega morda naivnega optimizma, da se bodo slovenski politiki — tudi tisti, ki niso (bili) in nikoli ne bodo evropski poslanci — sčasoma obrusili in da se bo to preneslo tudi na druge. Treba bo samo dovolj dolgo potrpeti.

Evropski parlament je politični talilni lonec. Niti Salvinijevi in Orbánovi in Faragevi delegati in delegati od Marine Le Pen na evropskem nivoju niso tisto, kar so pri njih doma.

Zagotovo so to ljudje, ki jih ne bi volil niti mrtev. Verjamem pa, da je EU institucija, ki take politike v veliki meri nevtralizira. V tem smislu sem ne samo nepoboljšljiv optimist, temveč tudi prepričan Evropejec. Imam svoje favorite, privoščim pa vsem tem osmim, kdorkoli že so, da se udeležujejo tega mednarodnega političnega internata.

Obžalujem samo, da Sloveniji ne pripada vsaj kakih dvajset ali petdeset evroposlancev.

Retorična vprašanja

V zvezi s panevropsko volilno udeležbo in razlikami po državah bi (si) zastavil samo nekaj vprašanj. V glavnem retoričnih:

• Ali lahko najvišjo udeležbo v BE (88,47%) in LU (84,10%) pripišemo geografski proksimiteti?
• Čeprav, kaj pa naj potem rečemo za tretjeuvrščeno MT (72,20%)?
• Čému lahko pripišemo dejstvo, da sta bili najnižji udeležbi ravno na SK (22,74%) in v SI (28,36%)? Kaj je skupno tema dvema državama?
• Kaj je potem skupno štirim državam z udeležbo, nižjo od 30%? Poleg zgornjih dveh sta to bili še CZ (28,72%) in HR (29,65%).
• In kaj je skupno devetim državam z udeležbo, nižjo od 40%? Poleg zgornjih štirih so to bile še BG (30,83%), PT (31,01%), LV (33,60%), UK (36,90%) in EE (37,60%).

Da ne bi kdo skakal v zaključke, naj navržem, da je volilna udeležba na evropskih volitvah v UK že od leta 1979 zelo stabilna. Letošnja ni bila nič posebnega. Tam praviloma voli dobra tretjina volilcev.

• Aja, ali nimajo v EE e-volitev? Zakaj pa zdaj tako povprečna udeležba? So se že naveličali gadgetov?

Naprej.

• Kaj je skupno 13 državam, ki so se uvrstile v zlato povprečje od 40% do 60% (po vrsti od nižje k višji volilni udeležbi: FI, NL, HU, CY, PL, IE, FR, RO, LT, IT, SE, GR in AT)?
• Ali je mogoče vsaj pri najbolj volilno pridnih državah, kjer je volilo več kot 60% državljanov (spet po vrsti: DE, ES, DK, MT, LU in BE), povedati nekaj spodbudnega o korelaciji med tako imenovano razvitostjo, zrelostjo demokracije in državljansko zavestjo ali če hočete občutkom za dolžnost in skupnost?

Jaz si ne bi upal.

Nula koma jozef

Če se bodo trendi upadanja volilne udeležbe nadaljevali tako kot doslej, potem bo volilna udeležba na državnozborskih volitvah padla na nivo udeležbe na evropskih volitvah leta 2042. Seveda ob predpostavkah, da od lanskih do takrat niti enkrat ne bo predčasnih volitev in da se bo trend nezanemarljivega padanja udeležbe na evropskih volitvah obdržal. Udeležba na predsedniških volitvah pa bo padla na ta procent že leta 2027.

Lahko si pa predstavljamo še bolj črno sliko.

Pri takih trendih bo volilna udeležba na predsedniških volitvah leta 2062 — ko bom star 100 let! — padla na nula koma jozef, volilna udeležba na državnozborskih pa že leta 2046.

Fuck! Kaj se pa potem zgodi? Ali je možno, da bi bil turnout 0,00%? Si predstavljate, da bi predsednik razpisal volitve, stranke bi vlagale kandidatne liste, kandidati bi kandidirali, televizije bi uprizarjale soočenja, DVK bi pripravila volišča z glasovnicami in skrinjicami in klančinami za invalide in z vsem, kar spada zraven — potem pa nihče ne bi prišel volit? Noro! Sicer pa ponavljam:

»Razlika med udeležbo 50% upravičencev in med magari 99% za izid volitev ni bistvena. Ta stara krilatica, da je glas, ki ga na volitvah nekomu ne daš, v bistvu glas nekoga drugega za nekoga drugega, je epohalna neumnost. Ker ne vemo, komu bi ga pravzaprav ti dal, in komu bi ga ›namesto‹ tebe dal nekdo drug.«

»Prepričan sem, da je volilna neudeležba neke vrste transmisija ali če hočete delegiranje volilnih odločitev pasivnih državljanov na aktivne — pri čemer ni dokaza, da bi se dejanski rezultat pri visoki udeležbi bistveno razlikoval od rezultata pri nizki.«

Ne vem, no. Ti listki in skrinjice so — z marsikaterim kandidatom vred — totalen relikt 19. stoletja. Če se ne bo kdo hitro česa spomnil, res ne bo več nihče hodil na volitve. Razen na evropske, seveda. Kdaj bo pa to padlo na 0,00%, pa se mi ni več dalo računati.