Zdaj razumem, zakaj je Oda radosti evropska himna.

28.5.2019 / 06:08 1 komentar
Besedilo znam na pamet že od osnovne šole, ampak globine se nisem zavedala, dokler nisem postala gospa v zrelih letih.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Od izdaje moje zadnje knjige je minil že en teden. Imela sem zelo uspešno promocijo v kavarni Mestnega muzeja. Obiskovalcem sem ponudila baklave in izbor muzike iz vseh republik nekdanje Jugoslavije. Potem sta sledila še dva intervjuja za Zarjo in Obraze. Za obe fotografiranji sem se maksimalno potrudila in namazala. Na nekaterih fotkah izgledam, kot da mi nič ni. 

Potem so sledili samo še obiski tržnice, kjer sem srečala prijatelje. Vsi so bili veseli. Eden mi je dal sadiko hokaido buče. Posadila sem jo na svojem vrtičku. Zdaj ko je končno malo sonca, že prijetno raste.

Za 27. julij sem si rezervirala vstopnice za Beethovnovo 9. simfonijo. Zase in za tri asistentke. V puljski Areni. Platinum parter. Zdaj samo še molim, da takrat ne bo dežja.

7. maja 1824

Poguglala sem zgodovino nastanka oz. nastajanja Beethovnove Devete. Izvedela sem, da jo je snoval vse življenje. »Glasbeni izraz je hotel ukrojiti po svojih vzvišenih humanističnih idealih, v katere je brezpogojno verjel.« 

Schillerjevo besedilo Ode radosti (1786) se je Beethovna globoko dotaknilo že kot mladeniča. Deveto simfonijo je komponiral vse leto 1823, dokončal pa jo je naslednje leto. Praizvedbo 7. maja 1824 je na Dunaju dirigiral sam — in to že popolnoma gluh.

Prisotni so zapisali, da ga je altistka na koncu prijela za roko in ga obrnila proti publiki, da je lahko zaznal navdušenje, ki ga je vzbudila njegova veličastna stvaritev. Res čudovito.

Usoda mu je vzela sluh zaradi bolezni, imel je namreč sifilis. Čeprav je vse življenje iskal nesojeno ljubezen, se je rad stiskal ob ženice. Sluh je bil njegova največja potreba.

Meni pa je usoda odvzela sposobnost nog in rok. Zbolela sem za MS. Pišem — vendar tako, da narekujem asistentkam. To gre.

»Jaz sem Evropejka!«

Sedaj se bom pa sama poskusila spomniti besedilo Ode radosti brez strička Googla:

»Radost od boga nam dana / hčerka iz Elizija! / V tvoje hrame nas stopinja vodi, / o, božanstvena! / Tvoji čari časa teku / so pregnali kruto noč. / Človek spet je brat človeku, / kadar veje tvoja moč. / Komur se usoda smeje, / da mu je prijatelj zvest; / če se ob ženici greješ, / rad zavriskal bi do zvezd. / Res je srečen, kdor ob duši / svojo dušo si pojí; / če pa sam je, naj ne ruši, / česar vsak deležen ni.« 

Besedilo znam na pamet že od osnovne šole, ampak njegove globine in pomena se nisem zavedala. Zdaj pa se, ko sem že zrelejša gospa.

Zdaj razumem, zakaj je Oda radosti evropska himna. To je edina pesem, ki si to zasluži.

V 200 letih se v ljudeh ni veliko spremenilo. Morda malo na slabše, ampak jaz verjamem v bolje. Zato si želim takšno Evropo, da bom s ponosom rekla: »Jaz sem Evropejka!«

Joseph Karl Stieler (1781–1858): Beethoven med komponiranjem Misse solemnis (1820).​

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE