Brez skrbi. Evrovizija ne bo rešila sveta.

24.5.2019 / 06:08 Komentiraj
Evrovizija je danes bolj apolitična kot kadarkoli. Ker se svet bolj ukvarja z Instagramom kot pa z resničnimi težavami.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Tisti, ki smo poročali z Evrovizije v Tel Avivu, smo pod nos dobili tudi kak očitek. Dan po finalu, recimo, mi je kolegica napisala, naj neham s pozornostmi zasipavati tiste, ki ubijajo otroke. Kar je bil globok vbod v rožnati mehurček, sredi katerega sem živel zadnje dni. Ker je Evrovizija pač vedno tudi beg od resničnosti.

O njenih besedah sem razmišljal ure in ure. Bi moral narediti več? Bi vsi, ki smo pisali o šovu, morali narediti več in pisati širše? Da bi slabo vest sveta, mednarodne diplomacije in politike reševali evrovizijski novinarji? Ne vem. Morda. Najbrž bi to lahko delali tudi pri pisanju o oskarjih.

Ne, ne. Rezultat bi bila trivializacija problema samega na raven pogrošne pop kulture. Kot reklame v 90. let, ko sta lakota v Afriki in virus HIV prodajali oblačila znane italijanske modne znamke. Ali kot v lateks oblečeni islandski predstavniki, ki so sredi glasovanja v zeleni sobi razvili palestinske zastave. Lari-fari.

Kdaj se je že končal ta aktivizem?

Islandski aktivizem se je končal že zdavnaj. V tistem trenutku, ko so doma odpirali šampanjce in nazdravljali svoji udeležbi v Izraelu. Posledica njihove trisekundne demonstracije je bila v glavnem ta, da so za trenutek znervirali režiserja prireditve in da bo bo islandska televizija morda morala plačati globo.

Evrovizijski gledalci pa so se ob tem počutili, kot da so na Live Aidu — potem pa so na incident pozabili in se še naprej ukvarjali s tem, kako je avstralska predstavnica lebdela nad odrom in zakaj je Madonna med petjem tako odurno fušala.

Ne delajmo si utvar. Svet Evrovizije je plehek in osredotočen na šov. Več kot dvesto milijonov gledalcev po Evropi, Avstraliji, ZDA in kdo ve kje še vse se zdi idealna platforma za širjenje družbenokritičnih sporočil. Pa je v resnici vse prej kot to.

Nič drugače ni bilo v Azerbajdžanu, ko so nekateri zagnali vik in krik, češ, bojkotirali bomo diktaturo, ki krši človekove pravice in svobodo govora — pa so potem kljub ogorčenju spakirali svoja party oblačila in odpotovali v Baku in tam vihteli zastave ter uživali v spektaklu in zastonj baklavi.

Še prej se je mavrična karavana namenila v Rusijo, ki je z naskokom istospolno usmerjenim najmanj naklonjena evropska država. Bila je navdušena nad ogromnim LED zaslonom, ki je osvetljeval oder, in pirotehnike.

Brez skrbi, Evrovizija ne bo rešila sveta.

Težko je mahati z zastavami in politiko pustiti pred vrati. Ne gre. Scufamo se že ne Emi, pa smo tam sami Slovenci. Ignoriranju politike kar dobro kaže — a ne zato, ker bi svet doživljal pacifistično razsvetljenje, ampak ker evrovizijsko občinstvo preprosto ne zanima nič, kar ni neposredno vezano na šov. Kaj bi slepomišili: ne da jih ne zanima — dol jim visi!

Glasba je močna sila

Trdno verjamem, da je prireditev danes bolj apolitična kot kadarkoli. Ker se tudi svet bolj ukvarja z Instagramom kot resničnimi težavami. Da je politika ne zanima, EBU govori že od začetka — čeprav to ni bilo vedno povsem res. Festival so si leta 1956 izmislili zato, da bi na simpatičen, zabaven način povezali povojno skregane in zamer polne evropske države.

Mednarodni popevkarski festival, zgrajen na modelu San Rema, se je zdel za to kot nalašč. In v resnici se je izšlo. Glasba je močna sila. Še nedavno sovražne države so si začele izmenjevati točke in s tem dokazale, da vojne ne morejo povsem razdreti medsosedskih, človeških odnosov.

Še danes se Slovenci razočarano nakremžimo, kadar nam Hrvati ne namenijo niti ene ušive točke. Kot da je to samoumevno. Ker ko gre za evrovizijske točke, se beseda »bratje« hitro znajde na mizi.

42 otrok v peskovniku

Jasno, dati v peskovnik 42 otrok in pričakovati, da nobeden ne bo nikomur zalučal peska v oči, je iluzorno. Vsake toliko doživi Evrovizija kak politični popadek, ki pa hitro izzveni. Nekdo je nekoč v dvorani mahal z zastavo Gorskega Karabaha. V Azerbajdžanu je leta 2012 veljala prepoved vnašanja zastav nesodelujočih zastav v dvorano, da bi se izognili neprijetnim kadrom vihtenja armenskih zastav.

Da lahko Evrovizijo gosti država, ki državljanom sosednje države ne dovoli vstopa na svoja tla, je poglavje zase. A k sreči so imeli v Bakuju veliko žarometov, zato smo na to hitro pozabili.

Recimo Libanon na Evroviziji ne sme sodelovati zato, ker bi njihova televizija med prenosom morala zatemniti tri minute izraelskega nastopa. Še topla je situacija na relaciji Rusija-Ukrajina-Krim. Nostalgiki se še dobro spomnijo Evrovizije leta 1993, ko so se pesmi o vojni na Balkanu kar vrstile — od Don’t Ever Cry (»my Croatian sky«) do Sva bol svijeta (»je noćas u Bosni«).

Težko je mahati z zastavami in politiko pustiti pred vrati. Ne gre. Scufamo se že ne Emi, pa smo tam sami Slovenci.

Ignoriranju politike kar dobro kaže — a ne zato, ker bi svet doživljal pacifistično razsvetljenje, ampak ker evrovizijsko občinstvo preprosto ne zanima nič, kar ni neposredno vezano na šov. Kaj bi slepomišili: ne da jih ne zanima — dol jim visi!

Da se nam do konca ne zmeša

Evrovizija je danes prijetno glasbeno druženje in bleščeča televizijska zabava bolj kot kadarkoli. Svet zase, ki ga stik z resničnostjo prav nič ne mika. Na Evroviziji se vrti glasba, povsem skregana z globalnimi trendi. Na odru stojijo izvajalci, ki nimajo omembe vredne kariere niti v lastnih državah, pa veljajo za legende. Madonna je bila le vsiljen tujek.

Evrovizija je neškodljiva priložnost za odklop, sprostitev, druženje, komentiranje in samopomoč. Ker jo spremlja tako velika masa ljudi — samo v Sloveniji je vsaj minuto prenosa spremljalo skoraj milijon ljudi —, so temu primerno prisotni tudi tisti, ki mislijo, da bo njihovo lastno življenje manj bedno, če bodo žalili in vse po spisku dajali v nič, varno skriti za profili na družbenih omrežjih, brez fotografije obraza in z vzdevkom. Pomilovanja vredno.

Tak človek potem cefra vse, četudi v resnici zadevo goreče spremlja. Pevci so ničvredni, grdi, štorasti, nenadarjeni, za ubit; novinarji so pokvarjeni zdraharji, ki tam dopustujejo, pijejo in rijejo drug po drugem; prireditev pa je neokusno kičasta, poneumljajoča in nasploh zelo ogabna parada družbenih izrodkov.

Vem, težko je gledati nekaj tako veselega, srečnega in brezmejno sprejemajočega, če je tvoje lastno življenje kot kahla.

Hudo je, a žal tvojih težav Evrovizija ne bo rešila, pa če še tako tolčeš po njej. Preživela je 64 let — zato bo preživela tudi neumnost, jezo in hudobijo. Evrovizija v svetu, obsedenem z razumom, preprosto mora obstajati zato, da se nam do konca ne zmeša.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera, četrtek, 23. maja 2019, in na spletni strani Večera v sredo, 22. maja 2019, pod naslovom Ne čakaj, da te reši Evrovizija. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.

»Ne delajmo si utvar. Svet Evrovizije je plehek in osredotočen na šov. Več kot dvesto milijonov gledalcev se zdi idealna platforma za širjenje družbenokritičnih sporočil. Pa je v resnici vse prej kot to.« — Na fotografiji islandska skupina Hatari, ki je v green roomu razvila palestinski banner. — [Fotografija: Thomas Hanses/EBU/KAN]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE