Odtenki našega ideološkega sveta: Viole, Green Dragons, Rumeni jopiči …

Del slovenske javnosti se je na novico o tem, da so štirje migranti v Beli krajini ugrabili starejšega možakarja, ga strpali v prtljažnik in odpeljali čez pol Slovenije do italijanske meje, odzval zelo podobno kot drugi del javnosti na nedavni požar v pariški katedrali Notre Dame. S sumničavostjo in posmehom in s teorijo zarote. Osemdesetletnika pač ne moreš stlačiti v kuferaum in voziti po Sloveniji.

Ja, tako kot se osemsto let star hrastov tram ne more vžgati zaradi kratkega stika. Verjamemo samo v tisto resnico, ki nas emotivno, ideološko in politično ustreza. In to ni značilno samo za eno (skrajno) strani političnega spektra.

Takšna reakcija na novico o domnevni ugrabitvi ne koristi prizadevanjem za več humanizma, solidarnosti, spoštovanja človekovih pravic in človeškega dostojanstva v odnosu do migrantov. Skrb za varnost državljanov ne ogroža humane migracijske politike, temveč jo omogoča.

Kaj daje humanizmu kredibilnost

Realizem in odgovornost pri varnostnih vprašanjih dajejo humanizmu kredibilnost, brez katere ga še prelahko odpišemo kot luksuzno kaprico urbanih elit, ki ne vedo in jih ne briga, kako se počutijo ljudje ob meji.

Varnost ni samo vrednota, je tudi pravica. In če se do ljudi, ki jih skrbi, obnašamo brezbrižno in pokroviteljsko, jih sami potiskamo v naročje tistih, ki trdijo, da je varnost mogoče doseči samo na račun naše človečnosti. S sovraštvom in bodečo žico.

Zgornji primer je samo ena od ilustracij vedno bolj navijaškega načina odzivanja na družbena in politična vprašanja. Najprej si izberemo stran, potem pa na tej podlagi selekcioniramo še dejstva, ki ustrezajo naši ideološki izbiri. Naš svet je črno-bel. V njem je vedno manj prostora za načela, objektivnost, dejstva in razmišljanje z lastno glavo.

Vsemu temu se odrečemo, ko si izberemo ekipo, za katero navijamo. Na spletu mrzlično iščemo najbolj obskurne vire informacij, samo da bi potrdili svoja vnaprej ustvarjena prepričanja. Internet ni izpolnil pričakovanj, da bo porušil komunikacijske pregrade med ljudmi. Namesto tega so družabna omrežja ustvarila zaprte skupine istomislečih papagajev.

Populizem, pa naj bo levi ali desni, spodbuja plemensko opredeljevanje in od njega živi. Manj ko ljudje razmišljajo, manj ko so kritični do serviranih »resnic«, lažje je z njimi manipulirati in jim vladati.

Venezuela in Katalonija

V črno-belem razumevanju krize v Venezueli nekateri pri Maduru recimo refleksno ne vidijo nobenih napak, ker ne marajo Guaidoja. Seveda smo lahko upravičeno kritični do Guaidojevih potez, ki so vedno bolj obupane in nevarne. Toda zakaj bi morali zaradi tega spregledati dejstvo, da so Madurova avtoritarnost, množične kršitve človekovih pravic in političnih svoboščin, kot tudi nekompetentnost in skorumpiranost njegovega režima, v mnogočem pripeljale do tragične krize v Venezueli?

Podobno enostranski odnos imajo nekateri v Sloveniji do katalonskega vprašanja.

Po eni strani je s človeškega vidika razumljivo, da zaradi svojih zgodovinskih izkušenj čutimo solidarnost do prizadevanj dela Kataloncev za samostojnost. Upravičena je tudi kritičnost do ihtavosti Madrida v odnosu do katalonskega vprašanja.

Po drugi strani pa je bil katalonski referendum organiziran zelo na hitro, na podlagi v zadnjem trenutku spremenjenega zakona, ki je določil, da lahko razglasijo neodvisnost na podlagi navadne večine in brez minimalnega praga volilne udeležbe. Očitno je bil namen referenduma nevtraliziranje volje in interesov skoraj polovice prebivalcev Katalonije, ki samostojnosti po raziskavah javnega mnenja niso bili naklonjeni.

Slovenski plebiscit in katalonski referendum sta prinesla podobno večino, nekaj čez 90% vseh glasujočih. Toda v Sloveniji je to odražalo voljo 88% vseh volilnih upravičencev, v Kataloniji pa je bil ta delež — četudi zaradi oviranja izvedbe s strani centralnih oblasti — za polovico manjši.

Beneška komisija, telo za ustavnopravna vprašanja Sveta Evrope, je pred leti ob črnogorskem referendumu o neodvisnosti priporočila, naj bo v primeru tako daljnosežnih sprememb ustavnopravnega statusa, kot je razglasitev neodvisnosti, prag za spremembo postavljen precej višje.

Previdnost je potrebna tudi pri površnih interpretacijah pravice do samoodločbe kot načela, ki ga je OZN oblikovala v kontekstu dekolonizacije.

Seveda pa v primeru, ko so volivci glede neodvisnosti razdeljeni na pol, ni vprašljiva samo primernost na hitro pripravljenih referendumov, temveč tudi legitimnost slepega zavračanja kakršnihkoli sprememb. Do rešitve je treba priti s pogajanjem in dialogom, ne pa s strankarskimi kalkulacijami, jahanjem na enem ali drugem nacionalizmu in še manj z represijo. Katalonija je tipičen primer, kjer črno-belo navijanje za eno ali drugo stran lahko prinese samo škodo.

Les gilets jaunes, Assange …

Zelo navijaški odnos ima del slovenske javnosti tudi do gibanja francoskih rumenih jopičev. Zaradi globoke mržnje do predsednika Macrona so jim pripravljeni spregledati vedno bolj očitno pogrezanje v reakcionarne teorije zarot, avtoritarne ambicije, podporo skrajni desnici in celo antisemitizem.

Karkoli že si mislimo o njem, Macron je politik, ki brani demokratične institucije. Institucije, ki Francozom omogočajo, da se ga na naslednjih volitvah znebijo, če bodo tako želeli.

Pred kratkim sem na družabnih omrežjih na levi strani zasledil navdušenje nad novico, da so skrajni desničarji Marine Le Pen v raziskavah javnega mnenja pred prihajajočimi evropskimi volitvami prehiteli Macronovo listo. Ne vem, zakaj sta mi na pamet padla Molotov in Ribbentrop.

Značilen primer ideološkega poenostavljanja in črno-bele polarizacije je tudi odnos do Juliana Assangea.

Zaskrbljenost glede utemeljitev ameriške zahteve po izročitvi je upravičena, saj vsebuje obtožbe, ki lahko privedejo do preganjanja ustaljenih in legitimnih oblik sodelovanja med novinarji in njihovimi viri. Toda to po mojem ni dovolj, da bi iz gospoda Assangea naredili tragičnega heroja svobode in demokracije.

Še posebej žalostno je, da so njemu v bran mnogi pripravljeni ignorirati obtožbe posilstva, češ, saj so bile ovržene, kar seveda ni res. Postopek je bil ustavljen, ker za njegovo nadaljevanje — potem ko se je Assange zatekel na ekvadorsko ambasado — ni bilo materialnih pogojev. Potrditev je prišla v zadnjih dneh, ko se preiskovalni postopek nadaljuje.

Tudi zaradi Assangeve španovije z ruskimi hekerji v poskusu vplivanja na izid zadnjih ameriških predsedniških volitev bi morda bilo bolje, da se v tej zgodbi osredotočimo na obrambo demokratičnih institucij in načel namesto na Assangevo beatifikacijo. In na pravico žensk, da so varne pred spolnim nasiljem.

V politiki je tako kot v nogometu

Moje sporočilo nikakor ni v tem, da poskušam braniti Guaidoja in njegovo igranje z ognjem. Tudi sam imam zadržke glede odnosa Madrida do katalonskega vprašanja. Mislim, da so mnoge kritike Macronove politike upravičene in legitimne. In nenazadnje, tudi mene skrbijo posledice, ki bi jih za svobodo medijev lahko imela izročitev Assangea ameriškim oblastem.

Opozarjam samo na nevarnosti, ki jih prinaša logika, da ni važno, kakšen je nekdo, in da je važno samo, da je naš. Družba, v kateri je ideologija močnejša od resnice, ni zdrava in ne more biti niti demokratična niti svobodna. Plemensko navijaštvo, ki je močnejše od dejstev in načel, preprečuje racionalen in učinkovit pristop k reševanju kompleksnih družbenih in mednarodnih vprašanj. 

V politiki je tako kot v nogometu. Realnost je pogosto drugačna od tiste, ki bi si jo čustveno želeli. Pri vsem navdušenju, ki sem ga čutil nad nedavno veličastno zmago Olimpije v Ljudskem vrtu, sem obenem mirno in dostojanstveno — kolikor se je dalo — sprejel dejstvo, da je Maribor zasluženo postal državni prvak.

Če navijaš za Olimpijo, se moraš navaditi kompleksnih čustev in kritičnega odnosa do lastne ekipe. Dejstva so dejstva. Pa če še tako ljubim zeleno.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji v torek, 21. maja 2019, in na spletni strani Večera v ponedeljek, 20. maja 2019, pod naslovom Dajmo, naši. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.