V šole je treba spet uvesti red, pravila, dril in disciplino

V Sloveniji že nekaj časa teče razprava o preobremenjenosti naših učencev. V razpravo so se vključili najrazličnejši »deležniki«, ki brez zadržkov izražajo svoja laična spoznanja o šolskem sistemu.

Eden od njih se glasi, da so naši šolarji preobremenjeni. Da se morajo preveč učiti. In delati preveč domačih nalog. Da so pod prevelikim stresom. Itd.

Toda rezultati raziskav tega ne potrjujejo. Podatki kažejo, da učenci domačim nalogam posvetijo največ eno uro časa. Če ta podatek primerjam s časom, ko sem sama hodila v šolo — ko je bilo treba sedeti več kot eno uro za zvezki in knjigami, pa še napovedanih spraševanj ni bilo —, to ni veliko časa. Niti objektivno niti subjektivno. Enako velja tudi za vrsto drugih šolskih obveznosti.  

To napeljuje k sklepu, da imajo naši šolarji — in njihovi starši — nerealistične predstave o obremenjenosti s šolo in šolskim delom. Postavlja se vprašanje, zakaj.

Objektivno/subjektivno

Odgovorov na to vprašanje je več. Meni se zdi ključen tisti, ki ga poznamo tudi iz drugih področij: da subjektivna ocena ne izraža nujno dejanskega stanja stvari, temveč subjektivno doživljanje tega stanja.

Ali povedano enostavneje: ocene šolarjev in staršev o preobremenjenosti s šolo lahko razumemo kot poročilo o njihovem doživljanju teh obremenitev. Ne pa kot objektivno oceno teh obremenitev. Šolarjem se očitno zdi, da so obremenjeni bolj, kot dejansko so. 

Toda odkod te pretirane ocene o obremenjenosti, stresu in drugih negativnostih, s katerimi slovenski šolarji povezujejo slovensko šolo?

Vedno, ko govorimo o tem razkoraku, se spomnim primera, s katerim sem študentom ponazorila razliko med socializacijo otrok iz višjih slojev in otrok iz nižjih. Otroci iz višjih slojev so praviloma bolj obremenjeni z najrazličnejšimi obveznostmi za šolo in z drugimi dejavnostmi, vendar so v šoli praviloma uspešnejši od otrok nižjih slojev.

Čas in uspeh

Če ilustriram: otrok iz višjega sloja mora poleg šole hoditi še na jezikovni tečaj, na telovadbo, tenis, klavir itd. Ko pride iz šole, ve, da ima recimo ob štirih francoščino, ob šestih pa telovadbo. Zato mora šolske obveznosti opraviti v zelo kratkem času.

Pri tem je zanimivo to, da dejstvo, da ima otrok na razpolago malo časa, praviloma ne vpliva negativno na njegove rezultate. Otroci iz nižjih slojev, ki recimo ne hodijo h klavirju, telovadbi, učenju tujega jezika, dosegajo slabše šolske rezultate kot njihovi višjeslojevski vrstniki. To pomeni, da količina časa, posvečenega šoli, ne vpliva direktno na rezultate šolskega uspeha. Lahko je celo obratnosorazmerna z njimi.

Za to na prvi pogled ni logičnega pojasnila. Vendar je: vzrok, zaradi katerega so otroci višjih slojev kljub manj razpoložljivega časa za šolsko delo uspešnejši od svojih nižjeslojevskih vrstnikov, je med drugim tudi dejstvo, da jih manj časa — torej težje razmere — sili v to, da se morajo znati maksimalno učinkovito uporabiti svoj čas in svoje sposobnosti.

In tega naši šolarji ne znajo.

Kako vem? Ker tega ne znajo že leta tudi moji študenti.

Srečen otrok

Rezultat družinske in šolske socializacije, s katerima poskušamo otrokom prihraniti napore, frustracije, stres in kaj vem kaj še vse, je praviloma tak, da ne znajo učinkovito organizirati in izrabiti niti svojih sposobnosti niti svojega časa.

S tem v zvezi je bilo poučno poslušati oddajo Gimnasium na Radiu Prvem, v kateri so dijaki latinskih razredov gimnazij razlagali, kaj so pridobili z učenjem latinščine. Ena od dijakinj je povedala, da se je šele skozi učenje latinščine naučila, kako se je sploh treba učiti. In da gre za veščino, ki se je izkazala za zelo uporabno tudi pri učenju drugih predmetov.

Kot da berete Disciplino kot pogoj svobode Renate Salecl.

Pa vendar ni za vse kriva samo šola. V slovenski družbi že vsaj dve desetletji socializiramo otroke po modelu, znanem kot narcistična socializacija.

To med drugim dokazujejo rezultati raziskave Mladina 2018. Za ta način socializacije je značilno, da je njen cilj srečen otrok. In za doseganje tega cilja je treba iz socializacije otroka odstraniti vse, česar noče. Ga ne podrejati pravilom. Ga ne disciplinirati. Ne zahtevati od njega reda. Ne zahtevati sploh ničesar, česar otrok noče.

Dril in disciplina brez stresa

Ena od posledic takšnega socializacijskega pristopa je tudi neprilagojenost otrok na situacije, ki vsebujejo nelagodje, pritisk in podobne značilnosti. Zato tako socializirani otroci kažejo bistveno nižjo odpornost do socialnih pritiskov. Posebej tistih, ki zahtevajo vztrajanje v nelagodju. Tako socializiranim otrokom se tudi povsem minorni socialni pritiski in zahteve zdijo neznosni. Nevzdržni. Zato bodo o njih poročali kot o nevzdržnih.

To je po mojem tudi odgovor na nenavadno dejstvo, da je bila šola za nas bistveno manj stresna kot za današnje šolarje. In to kljub dejstvu, da je bila takratna šola manj prijazna. Da smo bili dnevno izpostavljeni večjim pritiskom, drilu, disciplini in podobnemu, kot je to značilno za današnjo šolo.

Zato šole nikakor ne smemo prilagajati nelagodju učencev. Učence je treba socializirati tako, da jim običajne socialne zahteve ne predstavljajo velikega stresa.