Prostor za novinarje samo še na zatožni klopi

Ni dvoma, trenutno sojenje proti bivšim novinarkam in novinarjem časnika Dnevnik na predlog tožilstva zaradi zlorabe osebnih podatkov z objavo policijskih prisluhov pri prodaji Mercatorja predstavlja enega ključnih trenutkov za prihodnost slovenskega novinarstva.

Čeprav je možnost, da bo na koncu res prišlo do obsodilnih sodb, majhna, je preiskovalno novinarstvo na resni preizkušnji zaradi očitno zmedenega razumevanja statusa žvižgačev in instituta javnega interesa. To so teme, o katerih bi se morali pogovarjati — in to ne samo v cehovskem krogu.

Prisluhi

Dnevnik je oktobra 2013 objavil dele policijskih prisluhov, posnetih med preiskavo — med drugim tudi nekaj precej sočnih telefonskih pogovorov med Tomažom Lovšetom in odvetnikom Mirom Senico, pa tudi Lovšetom in tedanjim predsednikom uprave Agrokorja Ivico Todorićem. Z začasno odredbo je Dnevnik moral umakniti že objavljene prispevke s spletne strani.

Članke so podpisali Primož Cirman, Tomaž Modic in Vesna Vuković, odgovorna urednica Dnevnika pa je bila Suzana Rankov. Dnevnik so pozneje zapustili in prestopili na portal Siol.net, ki ga obvladuje državni Telekom Slovenije, leta 2017 pa je Suzana Rankov zapustila še Siol in postala piarovka novoustanovljenega podjetja Slovenski državni gozdovi.

Članke o ozadju prodaje Mercatorja z deli prisluhov so po zatrjevanju vodstva Dnevnika objavili zaradi javnega interesa. Tedanja odgovorna urednica je pojasnila, da so ocenili, »da gre za informacije, ki razkrivajo nove razsežnosti ozadij največjega prevzema v Sloveniji in način delovanja domačih elit, ki vplivajo na življenje vseh državljanov.«

Javni interes in osebnostne pravice

A to ni edini postopek proti taistim novinarjem glede prodaje Mercatorja. V drugi tožbi je Lovše tožil Dnevnik in odgovorno urednico, zahteval 50.000€ odškodnine, vendar je izgubil na prvi in drugi stopnji. V še eni tožbi pa je Lovše zahteval varstvo osebnostnih pravic, a je doživel hladen tuš, ker ga je Okrajno sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, »da so avtorji člankov izvrševali ustavno pravico svobode do izražanja mnenj in da je ta zaradi izrednega javnega interesa glede prodaje Mercatorja v Sloveniji pretehtala nad tožnikovimi osebnostnimi pravicami.« Postopki zaradi Lovšetove pritožbe še niso končani.

V Društvu novinarjev Slovenije razumejo pregon novinark in novinarjev kot obliko pritiska. Pri tem so poudarili, da so ti objavljali podatke v javnem interesu, sploh zaradi dejstva, da je bil Mercator takrat največje slovensko podjetje in v lasti državnih lastnikov in bank. S tem se je mogoče samo strinjati.

Drugi vidik, ki so ga poudarili tudi obtoženi, pa je zahteva po razkrivanju virov — kar je v nasprotju z evropsko direktivo o žvižgačih in tudi mednarodnimi standardi zaščite virov. Brez tega ni učinkovitega preiskovalnega novinarstva in nadzora nad oblastjo. Zato tak pregon novinarjev ni samo neupravičen, temveč je za avtonomijo novinarstva tudi nevaren.

Kot ugotavljajo v DNS, se težava skriva v 143. členu Kazenskega zakonika (in ne v Zakonu o varstvu osebnih podatkov, kot so napačno zapisali): dikcija je nerodna do te mere, da bi moral novinar pred objavo vsakega podatka o nekom tega človeka zaprositi za soglasje.

Ker pa je jasno, da tega v večini primerov ne bi dobil, bi bilo v primerih, ko je javni interes izražen močneje od pravice do zasebnosti — kar ni tako redko —, v bistvu nemogoče normalno opravljati novinarski poklic.

Kriv, ker …

Sam Primož Cirman je v komentarju z naslovom Da, kriv sem! Ker opravljam svoje delo. nekaj dni nazaj čustveno opisal absurdnost sodnega procesa proti sebi ter sodelavcem in sodelavkam. Spominja se časov — leta 2013 —, ko so nam »polnili ušesa, da za Mercator ni druge rešitve kot prodaja Agrokorju, četudi je bil hrvaški koncern v finančnem smislu že tedaj zrel za stečaj.«

Tudi sam se tega spominjam, ker sem po neki drugi poti opozarjal na nedopustno prodajo Mercatorja in pozorno bdel nad poročanjem medijev. Takrat je bilo v medijih precej težko objaviti protest proti prodaji. Tako so se pač odločili slovenski novinarji in uredniki.

Njihova vloga pri tem ni bila — vsa čast izjemam kot Cirman — prav nič herojska.

Cirmanov zaključek je še bolj depresiven:

»Žal Slovenija postaja država, v kateri je prostora za takšno vrsto novinarstva vedno manj. Izkušnje učijo, da se prostor novinarske svobode počasi, a vztrajno oži. Regulatorni ›divji zahod‹ v kombinaciji z zastarelo zakonodajo in (pravo)sodno prakso ponuja učinkovite vzvode za oblastno podreditev medijskega prostora.«

In dodaja, da v državi, ki ščiti močnejše, ne pa šibkejših, ostaja za novinarje prostor le še na zatožni klopi.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v torek, 14. maja 2019, pod naslovom Žvižgaštvo, varstvo osebnih podatkov in pregon novinarjev. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.