Oh, kok fajn se je igrat z usodami drugih! Na papirju.

Vsakič mi kdo, k me pozna, teži, dej, piši o temu pa temu. Sej je lepo met možnost javno povedat svoje mnenje, ampak vedno jim odgovorim nazaj: »Ma ni variante. Pol bojo pa men jebal mater vsi po vrsti.« Seveda skriti in na varnem za svojimi nicki, jaz pa z imenom in priimkom. Ni glih fair game.

Zato jim vedno tud povem: »Ne pišem o politki, migrantih in gejih. Pa krščanskih for tud ne.« Te teme so tak sprožilec za dvignit ljudem živce, da jao. Ko sem pisala, da sem za družinski zakonik, se je vsem neki scufalo. Jebi ga, začetniške napake.

In pol me je en psihič vsak teden tagal na Twitterju na vse možne institucije — sam na psihiatrično ustanovo je pozabil — in vsakič dodal: »Prekleta lezbača!« 

Ta me očitno ne bere, ker še v življenju nisem bla z žensko in skoz jamram o problemih s tipi. Verjetno je sam naslove prebiral. Pa ker ga že dolg ni namočil, je začel srat okol po internetu.

Fajn je met knjižničarja doma

Še sanja se vam ne, kok ljudi sam naslov prebere in je že ogenj v strehi, nimajo pa pojma, kaj res piše v članku. Itak sem zafukala geslo od Twitterja in itak je Twitter dolgočasen sto na uro. Tko zdej vsaj ne vidim, če mi kdo jebe mater.

In o čemu pol sploh pisat, če vse une teme odpadejo? Nč, pol pa o seb nabijam. Tko kot v real lajfu. Čeprov zadnje cajte skoz neki o otrocih pa o muzki pišem, pa nisem ne muskontar, kamoli mama.

Moje dneve je brez veze opisovat, ker bi se vsi sam za glavo držali. In bi me spet kakšen kreten tagal na vse strani: »Psihopatka! Se to spodobi za eno Slovenko?« Dej, vozi, k da si dal kej zraven.

Tko tud lani nekdo ni dal nč zraven, ko sva z enim končno dojela, da sva za skup, ampak je šel z nekom vseen stavit, da nama ne bo zneslo do novega leta. Ma, da se ti da. Itak je pušnil stavo, ker sva že eno leto skup. Fajn je met knjižničarja doma. Maš vse knjige dostavljene na dom, čeprov jih ne berem.

Sem pogruntala, zakaj ne berem več. Ker vsakič, ko primem v roke knjigo, dobim slabo vest, zakaj ne pišem. Dve založbi čakata že leto pa pol, da končam knjigo, jaz mam pa eno stran napisano.

S tistim psihopatom Vladimirjem sem zabluzila total. Ko sem parim ljudem prebrala odlomek, so bli vsi zgroženi. Kao da je čudn, da drka na mrtvo mamo. Pa da je pobil vse okoliške mačke. Kako čudn? Sej je psihopat, ne? Je pa res, da me zdej vsi sprašujejo: »Ej, kaj je zdej z Vladimirjem? Kdaj bo nadaljevanje?«

V glavnem, odfukat moram vse te kolumne in začet resno. In kdo bi rekel, da tok ljudi bere Kralje ulice. Odkar pišem še za njih enkrat na mesec, je pa res ful folka zvedlo zame.

Nore zgodbe mamo vsi

In pol mam še Bipolar Times in to vse skup je ful. Zato moj bogi Vladimir tam v kotu čaka, če ga bom naredila za morilca ali ne. Mogla bi ga narest v političnega migranta, k je gay. Sam kurc, če je navaden dimnikar iz ene vukojebine.

Oh, kok fajn se je igrat z usodami drugih! Na papirju.

In tko me v kotu čaka na papirju tud Feliks Plohl, ker sem ga seveda nujno hotla in dobila. Če bom res odprla knjigo, pa je že druga pesem. Morilcev poznam več, odfukane zgodbe po svetu pa sem tud sama živela. To je isto, k sem dobila biografijo Keitha Richardsa. Odprla, zaprla. Kaj čem to brat, sej sem jaz tud tko živela.

Pri prvi knjigi sem mislila, da me bojo zabluzeni brali, pa je blo glih kontra. Same ene mamce, pa sami eni pridni. Valda, da bereš tist, kar nisi doživel, ne tist, k te sam na preteklost spomni.

Ampak zanima me stil pisanja v Vseh mojih grehih. Da jaz to mal ocenim. Samo stil pisanja mi je pomemben, nore zgodbe mamo vsi. V katerikoli knjigi. In kar sem kle prebrala, odlomek na Fokusu, mi je všeč.

Ljubezenska pisma

In zelo mi je všeč tud stil pisanja Stanka Vuka. Mi je žal, da me kot otroka to ni nč brigalo in da nisem kej več vprašala, ko sem poletja preživljala z njegovimi sestrami. Zdej so že vse mrtve.

Razen če pokličem Borisa Pahorja. Mam dve njegovi cifri, pa kr ne upam poklicat. Da ga ne razživciram, pa da ga kap. Itak me bo preživel, grem stavit.

Bom pa ziher enkrat kaj napisala o Stanku. Moj vidik. Naša brajda, naša hiša, moje otroštvo, naš temen oblak nad vsem tem, zaradi nikol raziskanega umora.

In kdo je bil Stanko Vuk? Bil je tole:

»Če bi bil mogel, bi te bil ob zadnjem pogovoru ranil kar se da globoko v dušo, da bi se vrnila domov s srajčico, namočeno v krvi. In ko bi jo tam poskušala oprati, sama, bi opazila, da tega ne zmoreš, da si tudi ti, kakor jaz, odvisna od moje dobre besede, od tega, da te enkrat pobožam. Hotel bi ti bil vtisniti v srce tisti občutek medsebojne odvisnosti, ki nam narekuje, da ljubimo drugega zaradi njega in zaradi rane, ki nam jo je zadal. O, včasih bi hotel, da bi ti brezmejno trpela zame! Da, kajti trpljenje je neuničljiva vez. Jaz te ljubim zaradi tebe, zaradi tvoje duše, zaradi gline, iz katere si narejena, a ljubim te tudi zaradi tega, kar sem pretrpel zate, zaradi odtrganosti od tebe, zaradi vsega tistega časa, ko nisem mogel drugega kot čutiti žejo po tebi. Ljubim te zato in nočem biti sam v taki ljubezni, hočem videti da zaradi mene trpiš tudi ti, da trpiš kolikor se da hudo, zato sem hotel omočiti tvojo srajčico v krvi. Ni mi uspelo, a nič ne de. Jaz vem, da kanec tople krvi pogosto zdrsne po srebrnem brezovem lubju, ki te pokriva. In tisti kanec krvi je zame. To mi je zadosti. Hotel bi te videti majhno, revno kakor trava na Krasu, brez okusa in neodločno, hotel bi te zdrobiti, zmlinčiti, hotel bi te raztopiti, kakor topel južni veter raztopi spomladanski sneg, hotel bi te spraviti v nič, da bi te mogel ljubiti malo manj, da bi toliko ne trpel. A ne morem in morda nočem. Morda je ta bolečina, ki jo nosim v sebi, najžlahtnejše kar imam, morda je to kvas za beli kruh, ki me z njim hraniš. A povej mi: kdo bi v ločitvi od tebe ne trpel?«

Stanko Vuk: pismo Danici Tomažič iz zapora Fossano, 9. aprila 1942.