Slovenija bo imela dobre vlake, ko bo Ljubljana dobila metro

6.5.2019 / 06:10 Komentiraj
Več javnega, manj individualnega prometa? To bi bilo super. Načeloma smo za. Jaz tudi. Vendar je treba biti realističen.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Verjetno veste, da dandanes ne morete priti iz Ljubljane v Maribor ali iz Maribora v Ljubljano z vlakom v manj kot 121 minutah. Če imate srečo in vlak ne zamuja. (Kar se redko zgodi.)

Ah, popravek: to razdaljo lahko sicer prepotujete v 118 minutah, vendar vas na relaciji od Ljubljane do Celja ali od Celja do Ljubljane vkrcajo na avtobus.

Najbrž pa se ne spomnite, da so vlaki na tej relaciji nekoč že vozili hitreje.

Ko so Slovenske železnice z velikim pompom leta 2000 uvedle tako imenovani pendolino, smo imeli vtis, da ajzenponarji tako rekoč na minuto točno vstopajo v 21. stoletje. ICS (InterCity Slovenija) je razdaljo med Ljubljano in Mariborom ali nazaj prevozil v 105 minutah.

To je bila žal kruta pomota. Lažno upanje. Vlaki med največjima slovenskima mestoma dvajset let pozneje po voznem redu vozijo četrt ure dlje, dejansko pa še več. SŽ nazadujejo.

No-fi

Bi radi slišali še kaj? Ko sem se po železni cesti redno vozil sem in tja še kot študent, je bil najhitrejši tako imenovani zeleni vlak. Ta je rabil 130 minut. Tako rekoč naš šinkansen ali TGV. Bil je malo dražji. Cena vozovnice je vključevala včerajšnjo žemljo s šunko in kumarico.

Najpočasnejša pa je bila zakajena in klopotajoča gomulka s celo leto vklopljenim gretjem na ful, ki je vozila 175 minut. Potovanje s Pohorcem (Pohorje Ekspresom) pa je s 155 minutami — in z bifejem — skorajda vzbujalo občutek, da potuješ po neki infrastrukturno razviti državi.

Pa še nekaj se v tem času ni spremenilo. Na omenjeni progi ni danes niti za kilometer več (dobre) pokritosti z mobilnim signalom kot pred dvajsetimi leti. Tu in tam še lahko telefonirate, na prenos podatkov pa lahko kar pozabite. SŽ tudi še vedno ne premorejo nobenega vlaka z wi-fijem. Niti nimajo vagonov z električnimi vtičnicami.

Od koderkoli kamorkoli. Kadarkoli.

To pišem zaradi aktualnih debat o razširitvi ljubljanske obvoznice s štirih pasov na šest in v zvezi z okoljevarstveniškimi svarili, da bi to pomenilo samo še več avtomobilskega prometa in čez kdo ve kdaj samo še eno širjenje s šestih na osem pasov in še več cestnih vozlišč.

Manjši ogljikov odtis? Ekološki, racionalni načini prevoza? Več javnega, manj individualnega prometa? To bi bilo super. Načeloma smo vsi za. Jaz tudi.

Vendar je treba biti realističen. Javni prevoz v Sloveniji po mojem nima omembe vredne prihodnosti. Še posebej ne vlaki oz. železnica. Avtomobili in ceste bodo v Sloveniji vedno prevladujoč način prevoza. Nikoli ne bo drugače. Že zaradi slovenskih geografskih, demografskih in lifestyle značilnosti.

Prekmurje in/ali Nizozemska

Slovenske načine premikanja iz kraja v kraj pogojujejo najprej relativno majhne razdalje. Slovenija je tako stisnjena, da bo vedno daleč najbolj praktično — torej najmanj zamudno, če že ne najbolj ekonomično —, predvsem pa najbolj individualno svobodno uporabiti nejaven prevoz. Od koderkoli kamorkoli. Kadarkoli.

Druga, še pomembnejša determinanta pa je seveda konfiguracija terena. Slovenija pač ni Prekmurje. Ali Nizozemska. Žal. Ne gre samo za to, da vseh ali vsaj večine slovenskih hribov in dolin ni mogoče infrastrukturirati s cestami in predori. Kaj šele z železniškimi progami.

Gre tudi za razpršeno poseljenost. V Sloveniji bo vedno živelo več kot dovolj ljudi, ki so si zgradili ali so kupili hiše na terenu, do katerega ne more pripeljati nič drugega kot cesta. Niti ni to tak teren, ki bi ga bili oni sami bili pripravljeni ali celo zmožni prepešačiti ali prevoziti — vsaj do najbližje park and ride postaje javnega prevoza. Še posebej ne s kolesom, če upoštevamo tudi povprečne vremenske razmere.

Ljubljanski metro

In nenazadnje: tu sta še ta slavna dva milijona prebivalcev. Ta številka po eni strani pomeni, da bo v Sloveniji vedno dovolj ljudi, ki se bodo hoteli voziti z avtom, ker jim je to edina opcija. Tudi če bodo nekoč prešaltali na car sharing. Pa saj po domače, na manj fancy način to že delajo, čeprav pri nas temu ne rečemo gig ekonomija.

Po drugi strani pa bo tistih, ki bi se bili pripravljeni voziti z vlaki, vedno premalo. Premalo v smislu ekonomske upravičenosti kakršnekoli oblike učinkovitega javnega prevoza. Razen če bi ga država izdatno subvencionirala. Kar pa ga seveda ne bo. Ker je bodisi kratkovidna ali pa kao varčna.

Javni prevoz v primerjavi z individualnim v Sloveniji nima šans. Sodobno in spodobno železniško mrežo bo Slovenija imela takrat, ko bo recimo Ljubljana dobila … — no, ne spet tramvaj, ampak podzemno železnico. Torej nikoli. Ker se v majhnih mestih pač ne splača.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 5. maja 2019, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE