Bavčar ima težave s srcem? Ne, težave s srcem ima družba.
V torek, 27. januarja bi moral domnevni tajkun Igor Bavčar v zapor. Končno, kajne!? Toda le dan prej se je dal hospitalizirati.
Le kdo bi mu verjel, da je resno bolan? In le kdo bi verjel zdravnici, direktorici klinike, katere solastnik je bil nekoč prav Bavčar (via Istrabenz), ko je hitela zagotavljati, da pacient ne blefira?
Ni naključij
Ker nekdanji politik in predsednik uprave Istrabenza ni imel “akutnega koronarnega sindroma” (infarkta), temveč “samo” “poslabšanje angine pektoris”, je laična slovenska javnost — in s tem mislimo tudi sodno vejo oblasti — presodila, da to ni nič takega, da ne bi mogel v zapor. Poleg tega je bilo vse skupaj preveč evidentno, da bi lahko bilo naključje.
Bavčar, obsojen na sedem let zapora zaradi spornih transakcij pri prodaji deleža v Istrabenzu leta 2007, bi moral začeti prestajati kazen že 3. oktobra lani, vendar je vložil predlog za odložitev iz zdravstvenih razlogov. Okrožno sodišče je predlog zavrnilo, višje sodišče pa je po Bavčarjevi pritožbi zavrnitev razveljavilo in vrnilo primer nazaj na Okrožno z navodilom, da v novem postopku pridobijo mnenje izvedenca kardiologa. Ta je potem ugotovil, da Bavčar ni zmožen prestajati kazni.
“Možnost izigravanja”
Ko je Okrožno sodišče v Ljubljani kljub drugačnemu mnenju izvedenca že drugič zavrnilo Bavčarjevo prošnjo za odlog — in izdalo nalog za prisilno privedbo (ki ni bila izvršena) —, je podpredsednica sodišča Sonja Ilovar Gradišar Bavčarjevo ponovno prošnjo za odlog prestajanja kazni po poročanju nekaterih medijev javno označila kot “možnost izigravanja zakonske ureditve, ki trenutno omogoča neomejeno vlaganje prošenj za odlog” — kot da bi se angina pektoris osebno morala ravnati po restriktivnejši zakonodaji.
V isti rog kot sodišče so trobili tudi tabloidni mediji, zlasti televizijski.
Za domnevo, da srčni bolnik, ki potrebuje operacijo, tik pred njo in še nekaj časa po njej nima kaj iskati v zaporu in da spada v bolnico, ni treba biti zelo kritičen do razmer v tako imenovanih zavodih za prestajanje kazni.
Primer je razkril, da človeku, ki je na slabem glasu, v Sloveniji nihče ne verjame, niti do njega ne čuti — če zboli — elementarnega sočutja.
Disclaimer in post scriptum
Moj pes — zdaj že pokojni zahodnovišavski beli terier — je leta 2005 rahlo oklal Sonjo Ilovar Gradišar. Ugriz ni povzročil hujših posledic. Današnja podpredsednica Okrožnega sodišča je utrpela manjšo površinsko rano ali dve in podplutbo na gležnju, na urgenci pa so jo preventivno cepili proti tetanusu.
Čez nekaj časa mi je predlagala izvensodno poravnavo za dokaj mastno odškodnino v znesku 1.200.000 tedanjih tolarjev. Znesek je tako navila zaradi strahu in negotovosti, ki ju je nekaj časa prestajala, ali bo po cepljenju vse v redu z njenim zdravjem, saj je takrat pričakovala otroka. Če ne bi sprejel predloga poravnave, bi me tožila, meni pa da bi v tem primeru grozila še višja odškodnina.
Nazadnje sva se zdilala za šestkrat nižji znesek (če se prav spomnim). To še danes velja za moj največji pogajalski uspeh sploh.
Ge. Ilovar Gradišar se ob tej priložnosti še enkrat opravičujem za nevšečnosti, ki jih je takrat doživela zaradi neljubega dogodka.
PS: Čeprav si je sicer prijazni pes izbiral žrtve redko in arbitrarno, sem vedno imel občutek, da ne šavsne kogarkoli. Kadarkoli se je namreč to zgodilo, si ob vsej krivdi, odgovornosti, zadregi, srámu, sočutju in obžalovanju nisem mogel kaj, da ne bi pomislil, da bi tudi jaz to storil, če bi bil na njegovem mestu.
