Hrvate bi moralo resno skrbeti, da imajo Slovence za sosede

22.4.2019 / 06:10 Komentiraj
Slovenija nima samo zunanjepolitičnih problemov. Ima tudi problem z zunanjo politiko. Zato prodaja patriotsko paranojo.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Podravka je posnela reklamo, v kateri je za manj kot sekundo prikazan panoramski posnetek Debelega rtiča iz neke slikovne banke, medtem ko glas v offu razlaga: »… i da ova zemlja …« — Hrvaška, kakopak — »može roditi fantastičnim stvarima«.

Ne vem, kdo je sprožil histerijo za klik več, a kakorkoli. Petra Kerčmar je prispevek na Pop TV začela s senzacionalističnim gambitom: »Še ena provokacija ali res zgolj nenamerna napaka?« V članku v Delu pa se je Suzana Kos vprašala: »Gre za napako ali namerno provokacijo?«

Kaj je bolj neverjetno? Da ljudje še vedno pozorno gledajo reklame? Ali da Slovenci — pa čeprav mediji — naredijo iz tega dramo? Da gre osrednji tabloid pod krinko temeljitega pristopa zaradi tega intervjuvat župana anšlusiranega Ankarana? Da o tem sprašujejo predsednika DZ odbora za zunanje zadeve, ki »pričakuje, da bodo pristojni povprašali Podravko […], kaj je s to zadevo in […] primerno reagirali«.

Hrvate bi moralo resno skrbeti, da imajo Slovence za sosede.

Vse se vrača, vse se splača

Ta navidez minorni neincident je že tretji, če ne celo četrti prispevek k slovenski (zunanje)politični blaznosti v zadnjem času.

Najprej je nastal cirkus zaradi protesta madžarske veleposlanice slovenskemu zunanjemu ministrstvu zaradi naslovnice Mladine, ki je domnevno žaljivo prikazovala Viktorja Orbána kot nacija.

Potem je izbruhnila tako imenovana prisluškovalno-lobistična afera, ko je hrvaški pop in poslovnež na Pop TV poskušal preprečiti objavo za Hrvaško obremenilnih informacij v zvezi s prejšnjo prisluškovalno afero med arbitražnim postopkom.

In k temu Podravkinemu lapsusu lahko prištejemo še namerno napihnjen, kao zlovešč SMS, ki ga je nazadnje skenslani kandidat za slovenskega veleposlanika v Zagrebu poslal Dejanu Steinbuchu — ta pa je iz tega naredil samopromocijski pomp, češ, glejte, spet grozijo medijem.

V Sloveniji je zavladala popolna paranoja. Vsaj navidez. Vpleteni se po mojem zavedajo, da stvari niso tako resne in zaskrbljujoče, kot jih prikazujejo. Se pa kljub temu delajo paranoične, ker se jim izplača. Izplača se jim privatno, individualno — da ne rečem profesionalno —, ker s tem kot mediji pritegujejo pozornost, nabirajo klike, kasirajo oglasne prihodke, se delajo pomembne in se bašejo s podarjenimi piškotki.

Izplača pa se jim tudi državljansko, ker to svojo ponarejeno paranojo prodajajo kot nacionalno zaskrbljenost, celo kot patriotizem.

V Sloveniji je zavladala paranoja. Vsaj navidez. Vpleteni se po mojem zavedajo, da stvari niso tako zaskrbljujoče, kot jih prikazujejo. Se pa kljub temu delajo paranoične, ker se jim izplača. Izplača se jim privatno, individualno, ker s tem pritegujejo pozornost, nabirajo klike, kasirajo oglasne prihodke, se delajo pomembne in se bašejo s podarjenimi piškotki.

Trije zunanji ministri

Slovenija nima samo zunanjepolitičnih problemov, temveč ima tudi problem z zunanjo politiko.

Vse zgoraj omenjeno hvala bogu ni vedno in ne nujno uradna slovenska zunanja politika. Kaj šele strategija MZZ. Namišljeni incidenti, na katere se čutimo dolžne dramatično reagirati, bolj kot o politiki govorijo o slovenski medsosedski mentaliteti.

Ta je na kolektivnem nivoju, do drugih držav, na žalost enaka kot na individualnem, ko smo se pripravljeni tožariti zaradi enega samega plota ali trhle jablane. Slovenska (med)sosedska politika je v vsakem primeru paranoična. 

Problem je tudi v tem, da imamo v bistvu tri zunanje ministre: zunanjega ministra, ki to dela po dolžnosti in defaultu, čeprav je videti, da na tem področju naredi še najmanj; pa predsednika države, ki se s tem ukvarja iz svoje famozne ljubiteljske, četudi brezpredmetne dobronamernosti; nazadnje pa je tu še predsednik vlade, ki uradno ni nepoklican, da bi k temu pristavljal svoj lonček, in zato še tem raje kaj populističnega prispeva, ker pač mora včasih v Bruselj (če se mu slučajno ljubi).

Če ne upoštevamo še kakšnega nekdanjega, je med vsemi zunanjimi ministri verjetno najpomembnejši Šarec. Ki se mu včasih celo posreči kakšna res dobra zunanjepolitična poteza. Kot recimo ta zadnja, ko je diplomatsko potegnil za ušesa Junckerja, ker da se Evropska komisija ne zmeni za hrvaško ignoriranje arbitražne sodbe.

Ampak žal. Ena sama lastovka v tej zunanjepolitični jati še ne prinese pomadi.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 21. aprila 2019, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

»Ena sama lastovka v tej zunanjepolitični jati še ne prinese pomadi.​« — [Fotografija: Marko Crnkovič]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE