Čigavi grehi? Še en roman, napisan v zaporu. Avtor neznan. [odlomek]

21.4.2019 / 06:08 Komentiraj
Pred bralcem se odpirajo vznemirljivi in avtentični psihološki vidiki. Prvenec, o katerem se bo še zelo dolgo govorilo!
NAROČI SE PRIJAVI SE

Vsi moji grehi so prvenec Feliksa Plohla. V literarnih krogih prej neznan avtor z neverjetnim darom in žarom pripoveduje svojo razgibano življenjsko zgodbo. Romana se je lotil med prestajanjem zaporne kazni na Dobu. Knjigo poleg obilice vznemirljivih pripetljajev odlikuje sproščen in razgiban jezik. Velik vpliv na njegovo izražanje je imelo dolgoletno bivanje v ZDA, kjer se je navzel uličnega jezika.

Plohl se je rodil leta 1973 v Bihaću, kjer je končal naravoslovno gimnazijo. Po mamini smrti je pri štirinajstih zaživel sam. Vojna ob razpadu Jugoslavije ga je močno zaznamovala. Leta 1994 je umoril človeka in bil obsojen na osem let zapora — a v kaosu povojnega obdobja je ostal na prostosti in se preselil v Slovenijo. Sledili so dogodki, ki bi lahko zapolnili več življenj. Trenutno je Feliks Plohl pogojno na prostosti.

Feliks Plohl: Vsi moji grehi

Mojih pet minut je trajalo dobre štiri ure in nekje proti koncu niti nisem več ne vem kako užival. Bil sem rahlo pijan, zaspan kot kurba, zmatran, zehalo se mi je in ves čas sem pogledoval na uro. V pogovoru se nisva premaknila niti za milimeter, še vedno sva bila natančno tam, kjer sva začela, a ji volje vseeno ni zmanjkalo. Mogoče res ni bila ne vem kako brihtna, zato pa je bila vešča CIA taktike, ki ji rečejo sleep deprivation. Na začetku sem bil samozavesten in prepričan, da imam vse niti v svojih rokah, dokler se nisem počasi zavedel, da bom, če mi ne bo pustila spati, prej ali slej privolil v vse njene zahteve. Počasi mi je bilo dovolj.

»Posluš, Malekia … Zaspan sem, utrujen, predvsem pa ta najin pogovor nikamor ne pelje. Ura je pol štirih zjutraj in ne zdržim več. Naredi kar hočeš, ampak jaz grem zdaj spat. Zapomni si, kje sva končala, pa bova jutri nadaljevala …«

S temi besedami sem vstal od mize in se namenil proti sobi. Takrat pa se je začelo …

Najprej me je v glavo zadel telefon. Obrnil sem se, da bi jo poslal v tri pizde materne, kar je bilo super srečno naključje. V zadnjem hipu sem se namreč izognil težkemu steklenemu pepelniku, ki bi mi zagotovo razčesnil glavo. Ni kaj, moram priznati, da je zelo natančna … Pepelnik je zadel sliko za mojim hrbtom, razbil steklo, potem pa padel na tla in se še sam razbil. Fak! To ni dobro, moram jo čim prej umiriti …

»Hej, kaj pa počneš? A si normalna, jebote?«

Besede sploh niso zalegle. Navsezadnje se je kar štiri ure trudila z njimi, pa ji ni uspelo; zdaj je bil čas za akcijo. Obmetavala me je z vsem, kar ji je prišlo pod roko, jaz pa sem projektile blokiral in jurišal nanjo. Medtem ko so proti meni leteli kozarci in krožniki, sem na mizi opazil svoj laptop. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj mi ga bo fuknila v glavo. Joj, samo računalnika ne!!! Niti odplačal ga še nisem do konca, sem pomislil. K sreči mi je uspelo, da sem jo preusmeril od mize, tako da me je zdaj obmetavala z rečmi, ki jih je našla na starem hladilniku, ki je služil bolj kot omara, saj ni bil priklopljen. Tam ni bilo nič prav zelo pomembnega.

»Daj umiri se že, prosim,« sem začel, pa me je začela bombardirati kar s pestmi. Uspešno sem jo blokiral, z enim udarcem pa se ji je vseeno uspelo prebiti skozi, da me je počila naravnost po gobcu. Zaklel sem in jo počil nazaj, sicer z velikim zadržkom, ravno toliko, da bi jo obdržal na distanci. Nisem je mogel prav nokavtirati, to bi bilo vseeno pregrdo od mene … Tudi poškodovati je nisem hotel, sploh ne tako, da bi na njej pustil vidno sled. Ona pa niti slučajno ni imela takšnih zadržkov. Ko sem jo prijel za roke, me je močno ugriznila. Spet sem zaklel in ji zadržal roko. Še pravi čas, da sem preprečil udarec s kuhinjsko desko po glavi. Tako močno me je zadela v palec, da sem videl vse zvezde. Počasi sem jo imel že poln kurac, zato sem se kar s celim telesom zaletel vanjo, kot linebacker v quarterbacka pri ameriškem fuzbalu. Spet sva se znašla na tleh, le da sem bil tokrat jaz zgoraj in sem ji lahko zadržal obe roki, nogi ter glavo, da me ne bi ugriznila. Poskusil sem jo pomiriti in ji začel nežno šepetati v uho.

»Tamala, koji ti je kurac, baby? A si ti sploh normalna? Pa ne moreš tako, ljubica, glej, kaj si nardila … Če je v Ameriki normalno, da se tako tepeva, v Sloveniji ni! Kaj naj jutri rečem fotru, ko se zbudi in zagleda vse tole? Zakaj razbijaš? Kaj ti je?«

Še zmeraj jezna se je poskusila osvoboditi, a je pri priči ugotovila, da tako ne bo šlo. Nemočna je začela jokati, prave krokodilje solze so ji tekle, velike skoraj kot frnikole. Pizda, pa je res lepa, ko se zjoka … Saj je bila lepa tudi, ko se je smejala, ampak objokana je bila še lepša.

»Zakaj … Zakaj se nočeš poročit z mano?« ji je končno uspelo vzdihujoč vprašati.

»Saj ni noben rekel, da se nočem … Jaz sem tebe prvi vprašal, ko sem bil v zaporu, a ne da? Ti si najprej rekla ja, potem pa si se premislila, a ni tako? Ko te jebe, jaz te ne bom več vprašal. Zdaj si ti na vrsti, kar ti me zasnubi …«

»Pa … A me boš poročil?«

»Bom! Dvakrat, če je treba, samo nehaj razbijat!«

»Obljubiš?«

»Obljubim! Če boš nehala razbijat. Boš nehala?«

»Bom.«

»A te zdaj lahko spustim?«

»Lahko.«

Vaje za poročno noč

Previdno sem popustil prijem, čeprav sem bil zaskrbljen brez potrebe. Zdaj je spet cvetela, vsa evforična. Kar plesala je po kuhinji, srečna, ker je dosegla svoj cilj. Očitno si je to zapičila v glavo, še preden se je odpravila v Slovenijo.

»A si v redu? Sem te poškodoval?«

»Sem, nič mi ni … Malo me boli, kamor si me udaril, pa še z glavo sem pribila ob tla, ampak nič tako hudega, bo že minilo … A ti si v redu?«

»Kurac sem v redu, mislim da si mi zlomila palec s tole desko, boli kot kurba … Pa tudi tisto, ko si me ugriznila.«

»A lahko pogledam?« mi je bila takoj pripravljena nuditi nujno medicinsko pomoč.

»Kar pusti … Bom že preživel,« sem odklonil. Sam niti slučajno nisem bil tako dobre volje kot ona, saj sem kar naprej gledal okoli, kaj sva naredila. Res, kaj bom rekel fotru, ko se zbudi? Kri in steklo po celi kuhinji … Pa samo pol minute je trajalo, nič več … Pravzaprav se mi je zdelo čudno, da se ni že pojavil, prepričan sem bil namreč, da sva zbudila celo stanovanje. Pa ne samo stanovanje, sosedi so ziher slišali … Začel sem pometati steklo in po malem pričakoval, kdaj mi bo na vrata potrkala policija. Baby-mama je bila še vedno navdušena, da jo bom kmalu povišal v wiffy, da mi je s tem svojim veseljem že kar malo presedala.

»Kaj pa si ti tako vesela, jebemti? Lej, kaj si naredila človeku iz kuhinje! Kaj bom jutri rekel fotru, ko se zbudi?«

To je pri priči izzvalo reakcijo, ki me je zelo presenetila. Takoj me je zagrabila za roko in posadila na stol.

»Daj, kar pusti to, bom že jaz pospravila. Jaz sem tvoja žena, to je moja naloga, jaz pospravljam po hiši …«

Začudeno sem gledal, kako pridno pometa steklo in riba po kuhinji. V osmih letih sem jo res dobro spoznal, a ta njena plat mi je bila neznana — nikoli si je nisem predstavljal kot žensko, ki rada pospravlja po hiši. Izgleda, da ji to s poroko res veliko pomeni. Precej več, kot sem si predstavljal … Še najboljše od vsega pa je bilo, da mi sploh ni dovolila, da bi ji pomagal, ker je, po njenih besedah, pospravljanje ženska zadeva.

Ko je končala s kuhinjo, sem pogledal okoli in ocenil škodo. Pravzaprav niti ni tako hudo … Ko je pometla steklo in pobrisala kri, ni bilo opaziti, da se je na tem mestu kaj dogajalo. Nekaj krožnikov in kozarcev je manjkalo in slika je bila zdaj brez stekla, sicer pa je bilo vse videti normalno. Še zmeraj mi je bilo čudno, da se nihče ni zbudil. Nisem slišal vrat spalnice, kjer sta spala foter in Nada, tamali pa je veselo smrčal v dnevni sobi. Ura je bila že skoraj pol petih in bil je že skrajni čas, da se še sama odpraviva spat. Zadeva s pretepom me je malo zbudila, čeprav sem bil še zmeraj zaspan. Kakorkoli, zdaj sem imel še obveznosti in nisem mogel kar tako zaspati. Da bi dogovor še zapečatila, sva še malo povadila za poročno noč. Seveda zelo po tiho, da ne bi zbudila tamalega. Zaspan ali ne, ne morem reči, da mi je prav težko padlo …

Kdo je zmagal?

Zjutraj me je zbudil foter, s kavo. To jutro je prišlo okoli pol dveh popoldan. Moja bodoča wiffy je spala kot zaklana in nič ni kazalo, da se bo kaj kmalu zbudila. Foter se je samo nasmehnil, ko je videl, da spi pri meni, njegov izraz je povedal vse — ziher je v temi zgrešila posteljo …

Hotel sem jo zbuditi, pa mi je rekel, naj jo kar pustim spati, da se naspi.

»Ti pa bi že lahko počasi vstal, Jonathan se je zbudil že tri ure nazaj in občutek imam, da mu je malo dolgčas. Ko boš pripravljen, pridi v kuhinjo, kava je skuhana.«

»Hm, foter … A si ti ponoči kaj slišal?« sem ga vprašal.

»Sinoči? Niti ne … Zakaj? Kaj pa je bilo?«

Prav neverjetno se mi je zdelo, da ni nihče nič slišal.

»Pa … Malo sva se stepla, v kuhni. Pravzaprav sva ti razbila celo kuhno, katastrofa … Nakar je ona vse pospravila.«

Samo začudeno me je pogledal.

»A res? Nič ni bilo videti … Če mi ne bi povedal, sploh ne bi opazil. Kdo je zmagal?«

Moral sem se nasmejat.

»Hm… Mislim, da ona …«

»Lej, saj si mi povedal o njej, tako da mi je jasno, da pride do tega, ampak poskusi malo umiriti žogico, dokler sta tukaj. Zaradi tamalega, pa zaradi babice tudi … Saj nočeš, da pride domov in ji pove, da si jo tepel, tukaj v Sloveniji, a ni tako? Tudi če je kdaj treba malce popustit, naj bo kar po njenem. Tukaj bosta en mesec, to boš že zdržal …«

»Se absolutno strinjam. Sinoči pa se, žal, temu nikakor ni dalo izogniti.«

»Kaj češ, tudi to se dogaja … Zakaj pa sta se stepla?«

To je bilo zajebano razložiti. Jebat ga, nekako mu bom moral povedati …

»Vidiš, prav o tem sem se hotel pogovorit. Imam dokaj pomembne novice …«

»Kaj to? Kar povej.«

Videl sem, da sem ga pritegnil. Globoko sem vdihnil, potem pa kar naravnost povedal: »Poročil se bom.«

Pogledal me je, kot da ne verjame temu, kar je slišal.

»Sranje! Čakaj malo, ti se zajebavaš, a ne da?«

Nisem mu odgovoril, samo gledal sem ga, pustil, da mu moj izraz pove vse. Njegov obraz je začel spreminjati barvo proti rdečemu delu spektra in oči so grozile, da bodo padle iz jamic.

»Pa sine, ti res nisi normalen! A ti to resno misliš? Jebemti, ti si pa res znorel … Pa koji ti je kurac? Celo življenje si boš uničil!«

Nisem si mogel pomagati, nasmehnil sem se.

»Lej, foter … Ti si svojega dvakrat uničil, pa se ne spomnim, da bi me prvič ali drugič vprašal za nasvet …«

Moj foter se je namreč dvakrat poročil in dvakrat ločil, najprej z mojo matko, potem pa še z mojo prvo mačeho. Nato je našel Nado, s katero se nista nikoli uradno poročila in sta po petindvajsetih letih še vedno skupaj. Res mu nisem mogel zameriti, da ni verjel v poroko kot institucijo.

Za trenutek je zastal in malo premislil, kar sem mu rekel. Potem se je pomiril.

»Lej, sine, če si se res tako odločil, ti pa čestitam! Želim vama vse najboljše!« Ponudil mi je roko in mi zaželel vse najboljše, pri tem pa me gledal, kot gledaš človeka, ki gre na svoje obešanje. V tistem trenutku se mi je zdel prav smešen. 

»Veš kaj? Če se bosta res poročila, vama bom pomagal, kolikor je v moji moči, naredil vama bom žur, kot se spodobi, nekaj pa bi te vseeno prosil, pa ne mi zamerit …«

»Kaj to?«

»Jaz bi se najraje izognil tistemu delu na občini, če se le da. Upam, da ne boš zahteval, naj bom zraven, ko si boš dal zanko okoli vratu, ker me na tistem kraju spreleti srh, kar slabo mi pride … A boš zameril, če ne grem z vama na občino?«

Samo nasmejal sem se temu, da je to resno mislil.

»Lej, sploh ni pene, če tako čutiš …«

»Pa tudi, premisli malo, če si to res želiš … Karkoli se boš odločil, bom to sprejel in ne bom vplival na tvojo odločitev, ampak obljubi, da boš dobro premislil …«

»Brez skrbi, bom,« sem obljubil.


Feliks Plohl: Vsi moji grehi. Študentska založba, Ljubljana, 2019. Ljubljana, Beletrina, 2019. ISBN: 978-961-284-513-1, 367 strani; cena: 24€. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE