Domovinska liga in redefinicija fašizma
Preseneča me še kar podrobno in izčrpno, predvsem pa zadržano, neprizadeto, skorajda objektivno poročanje medijev o ustanovitvi nove stranke. Konkretno gre za Domovinsko ligo, ki je postala slavna in zloglasna, še preden je postala slavna in zloglasna, ker je bila pač ustanovljena z namenom, da bi bila slavna in zloglasna — in ki jo zdaj mediji obravnavajo kot slavno in zloglasno, da bi predvolilni čas naredili še bolj slaven in zloglasen.
Kako to, da mediji posvečajo toliko pozornosti tej stranki? Stranki, ki je še pred tednom dni ni bilo? Stranki, ki štarta iz nič in ki se namerava pretenciozno preizkusiti na evropskih volitvah? Stranki, za katero je vsakomur že vnaprej jasno, da bo samo še ena nepomembna epizoda sage o radikalizaciji izgubljene slovenske desnice? Stranki, ki ne samo ne bo dobila niti enega sedeža, temveč ne bo dosegla niti legendarno smešnih — glede na ambicije in pomp — 0,88% (7.835) glasov Liste novinarja Bojana Požarja?
Ko greš vsem na živce
DOM vzbuja pozornost že zato, ker sta se konkretno politično angažirala človeka, ki sta bila politično angažirana že prej, potem pa sta se odločila, da bosta v formalni politični angažma vložila tudi nemalo intelektualnega in birokratskega truda, potrebnega za ustanovitev stranke. To je v Sloveniji precej zapleteno. Toda sodeč po tem, da je registriranih strank ne več ne manj kot sto, očitno še vedno ne dovolj.
Stranka Bernarda Brščiča in Lucije Šikovec Ušaj priteguje pozornost medijev tudi zato, ker gresta vsem na živce.
Druga beseda za to, da greš vsem na živce, je spornost ali kontroverznost — kar je priljubljena in obrabljena, a žal točna oznaka za takšne ljudi. Na živce gresta levičarjem, ki se zgražajo nad njunimi neredko podivjanimi primitivnimi pripombami in posplošitvami, s katerimi tolmačita probleme dandanašnje družbe.
Na živce gresta desničarjem, ki so jim njuna politična stališča načeloma blizu, vendar jima mečejo naprej, da sta netaktično razmišljujoča špilferderberja, ki jim odžirata glasove in s tem v bistvu delata za léve.
Na živce pa gresta tudi vsem tistim na sredini ali preprosto nezainteresiranim, ki ne vedo, za kaj sploh gre in zakaj tak cirkus okrog folka, za katerega ne bi nikdar slišali, če jih ne bi mediji hote ali nehote forsirali z bodisi zadržanim ali zgražajočim se obnavljanjem njunih tviteraških eskapad in blodnjavih političnih ambicij.
Stara in nova šola
Brščič in LŠU sta se povezala iz oportunizma, sicer pa nista kompatibilna in se bosta po mojem kmalu razšla.
Medtem ko je podpredsednica DOM desničarka stare, Janševe šole, ki bi bolj pasala tja, odkoder je prišla — če seveda ne bi bila oba, namreč ona sama in njen bivši vzornik in zaveznik, tako prepirljiva in samodestruktivna —, pa je predsednik Brščič desničar nove baže, bolj v stilu Generacije identitete.
Gre za fašizem s človeškim obrazom, za navidez sprejemljivi, ne samo privržencem, temveč skorajda tarčam prijazni fašizem, ki ga v izogib zaostrovanju (in tožbam) večina normalnih ljudi imenuje populizem.
Večina od desetih programskih točk njihovega manifesta je tako sprejemljivih in spravljivih, da bi jih zmeren človek drago plačal — če seveda ne bi šlo v resnici za redefinicijo fašizma samega.
0,88%
Dandanes namreč v isti sapi govorimo o radikalizaciji in normalizaciji ekstremizma. Vendar pri tem pozabljamo, da se ne eno ne drugo ne bi moglo dogajati brez redefinicije fašizma.
Ne ogrožajo nas več agresivni, kričeči skinheadi v bulerjih, temveč kravatarji v državnih službah, ki kontemplirajo angleško romantično slikarstvo in druge mojstrovine evropske kulturne dediščine, in pridni, morda celo res načitani fantje, ki citirajo narodnoprebudno poezijo — obenem pa se s poenostavljanjem kulturnih kontekstov in socialnih razmerij postavljajo na podobna izhodišča kot nekoč tisti drugi, ki so drugače misleče zapirali in pobijali.
V več kot sedemdesetih letih miru smo le nekaj dosegli. Nismo iztrebili norih idej, smo pa njihove privržence civilizirali do te mere, da nam ne morejo prizadejati hujšega, kot da na volitvah dobijo 0,88% glasov.
Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 14. aprila 2019, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana.
