Strategija iskanja neprijateljev: Ne vrag, le Šarec bo mejak!

13.4.2019 / 06:10 Komentiraj
Premierova zaostrena retorika do Hrvaške prinaša odlične javnomnenjske rezultate, služi tudi kot odvračanje pozornosti.
NAROČI SE PRIJAVI SE

V kaj se preveša in kako se bo iztekla afera Patergate? Predvsem lahko ugotovimo, da ima Hrvaška dovolj uspešno obveščevalno službo — in da pri nas ostaja tabu tema, da naša za njihovo zaostaja.

Zadeva je še bolj porazna, kot nam jo prikazujejo mediji. Ne samo, da vijemo roke in nemočno cepetaje sklicujemo Svet za nacionalno varnost, ki daje moralne nauke o vrednotah EU. Ne samo, da grajamo sicer res nedopustne poskuse vplivanja na poročanje medijev in smo ogorčeni zaradi prisluhov.

Ob tem tudi ni mogoče prezreti, da gremo po poti pretiranega in sumljivega politične enotnosti v jezi do južne sosede in odkrito napovedanem zaostrovanju odnosov.

The art of making enemies

Kolovodja psihopolitike ustvarjanja neprijateljev je pričakovano predsednik vlade. Marjan Šarec je začutil veter v jadrih svojega populizma in razglasil ohlajanje odnosov do Hrvaške razglasil za novo agendo. Pri tem je okrcal svoje predhodnike:

“Če so v preteklosti naši vodilni ravnali preveč servilno, ne morem pomagati.”

Konec je torej s servilnostjo. Naša državna politika se bo s Šarcem spremenila. Slovenci ne bomo več sužnji, pravi premier: nastopali bomo bolj odločno, ne bomo več nastavljali še drugega lica. Pričakujemo lahko upor tlačanov, ponižanih in užaljenih, je še popihal na dušo množic:

“Ne moremo biti ves čas samo ponižni in nastavljati drugega lica. Moramo povedati, da nekaj ni prav.”

Naj Šarec še tako zanika, da ne ustvarja izrednega stanja, kot je zatrdil v sredo ob prihodu na izredni vrh EU o brexitu, po novem počne točno to. A če pogledamo zadevo pobliže, se v dejanjih Hrvaške njegova nevarna sporočila državljankam in državljanom, iskanje sloge v preziru do sosedov in napenjanje mišic s protikrščansko metaforo nikakor ne odražajo sorazmerno.

Da je nekdo prisluškoval našim arbitrom, vemo že od leta 2015. Vprašati se moramo, zakaj s takšno zakasnitvijo ugotavljamo, kdo je za tem stal in zakaj nas naenkrat tako močno vznemirja, da so to bili Hrvati — ravno tisti, ki so imeli od kompromitiranja arbitražnega sporazuma največ koristi? Takšno odkritje ne bi smelo biti zelo dramatično.

Kaj je realno pričakovati?

Naprej: lahko se strinjamo, da je nedopustna in demokraciji nevarna praksa, če hrvaški medijski mogotec in priložnostni pater poskuša vplivati na razkritje tega podatka in se pri svojem posredovanju v telefonskem klicu sklicuje na hrvaško vlado. Najbrž je s tem želel zaščititi hrvaške obveščevalce.

Pravilno je tudi, da slovenska državna politika ob tem protestira. Toda ali lahko od drugih držav realno pričakujemo, da bodo opustile svojo obveščevalno dejavnost? Kako bi reagirali, če bi nekdo to zahteval od naše države? Najbrž bi jih gladko zavrnili.

Odgovorna urednica POP TV Tjaša Slokar Kos je ob burnem dogajanju objavila naslednje pojasnilo o pritiskih:

“Ko smo se odločili, da bomo — prvič po obelodanjenih prisluhih med slovenskim arbitrom Sekolcem in predstavnico Mladike Drenikovo — objavili, da za tem nedvomno stoji hrvaška obveščevalna služba in njen kontroverzni operativec Davor Franić (do sedaj smo se najedli različnih teorij o ameriških geostrateških interesih, nemški obveščevalni vlogi, dolgi roki srbske BIA itd.), so se dan pred objavo, pozno popoldan, dogajale nenavadne stvari. Sporočila in klici različnih vplivnih Hrvatov na različne slovenske naslove, naj tega, kot Pop TV, ne storimo. Sama sem bila ob devetih zvečer deležna še zadnjega poskusa vplivanja nevednega posrednika, ki ni razumel, kaj je v bistvu pravi namen tistih, ki ga pošiljajo z misijo, naj imena in priimka operativca ne objavimo. Kar malo nelagodno se človek počuti, ko ugotovi, da nanj izvaja pritisk tuja obveščevalna služba v imenu neke druge države.”

Da obveščevalci prisluškujejo in da lobisti poskušajo vplivati na poročanje medijev, nista posebej presunljivi novici. To sicer ne pomeni, da lahko to počnejo brez slehernih omejitev. Toda politični spin v kombinaciji z medijskim lahko opravičujemo s takšno ali drugačno “državotvornostjo”.

Vendar je to žal premalo, da bi Šarec moral biti razočaran nad “mlačnim odzivom Evropske komisije”, ker ta prisluškovalne afere ni komentirala. Tiskovni predstavnik Evropske komisije se je izrazil zelo cinično:

“Mi tukaj v Komisiji nimamo obveščevalne agencije, nimamo vohunov in nimamo velikih izkušenj v tem svetu, zato ne moremo pomagati.”

Unovčiti nepridnost

Zdi se, da je napovedano ohlajanje odnosov že postalo nova realnost. Predsednik vlade je včeraj povedal, da bosta Slovenija in Hrvaška nekoč morda res v prijateljskih odnosih, “saj danes težko rečemo, da smo čisto prijatelji, ker imamo še nekaj odprtih vprašanj”.

Kar je popolnoma usklajeno z mnenjem piarovskega mojstra Sebastjana Jeretiča, sicer velikega nasprotnika nekaterih novinark, ki ga je Pop TV spet rekrutirala kot političnega komentatorja, ki je lansiral soundbite: “Hrvaški smo pokazali, da ne bomo več pridni, kot smo bili nekoč.” — in dodal, da je treba incident zdaj “unovčiti na evropskem parketu”. Ali drugače povedano: ko postaneš manj priden, lahko unovčiš incidente.

Toda vrnimo se za trenutek k izjavi urednice Tjaše Slokar Kos, ki pravi, da se je počutila nelagodno, ko je ugotovila, da na njihovo hišo izvaja pritisk tuja obveščevalna služba v imenu neke druge države.

Vprašajmo se, kdo je posnel pogovor med patrom Ivanom Toljem, predstavnikom avstrijske izdajateljske hiše Styria, in Ludom Bammensom, direktorjem družbe KKR za Evropo — torej tistim skladom, ki je pred leti želel prevzeti Pop TV. Vprašajmo pa se tudi, kdo je posnetek posredoval Pop TV?

Ne Bammens ne Tolj sicer nista na voljo za pojasnila, toda vprašajmo se, ali je eden od njiju morda potunkal drugega? Je eden od njiju snemal pogovor in ga odstopil urednikom? Zakaj bi to storil? Iz tenkočutnosti do medijske svobode v Sloveniji?

Kdo bi torej lahko posredoval posnetek? Tolj sam najbrž ne, da bi se samoovadil. Hrvaški obveščevalci tudi ne. Kaj še ostane?

Zadnja možnost nakazuje na navezo med vladajočo stranko LMŠ, vlado in Pop TV. Gre za navezo, znano že od takrat, ko je novinarka Pop TV postala nosilka kandidatne liste LMŠ za evropske volitve. V tem primeru pa bi tudi držalo, da je govorjenje Tjaše Slokar Kos o nelagodju selektivno uperjeno v tuje obveščevalne službe, ne pa v domače.

Sredstvo za odvračanje pozornosti

Čeprav je slovenski politični vrh pohitel z obtožbo, da za prisluškovanjem stoji hrvaška vlada, vsi vendarle niso enakega mnenja. Poslanec SD Matjaž Nemec je nekoliko zanikal takšno razumevanje in “na podlagi slišanega” (“več pa ne sme povedati”) rekel, da “na Hrvaškem ni politika tista, ki vodi politike, ampak nekdo drug v ozadju” — “in to je iz teh prisluhov jasno razvidno”.

S tem je nehote primazal klofuto slovenski vladi, ki kara hrvaško in cepeta pred Evropsko komisijo, čeprav še ni razčistila, koga naj pravzaprav okrivi za očitana dejanja. Naj denuncira skrite kroge iz ozadja ali Banske dvore?

Strategija iskanja sovražnikov in napihovanja konfliktov s sosedami se ne more izteči v nič spodbudnega. Je pa res, da služi dvigovanju ratingov. Še posebej tistih medijev, ki so iz komercialnih razlogov občutljivi na gledanost in branost. 

Zato bi morali ločiti med nedopustnimi posegi v novinarsko avtonomijo in tem, kdaj mediji začnejo delovati instrumentalno — ne nujno po nareku politike, ampak še vedno v dejanski harmoniji z njimi.

Nobenega dvoma ni, da Šarčeva politika zaostrene retorike do Hrvaške in povečane skrbi za nacionalno varnost — v navezi z mediji, kot so Reporter, Siol in POP TV — prinaša odlične javnomnenjske rezultate njemu samemu, njegovi stranki in nacionalističnemu populizmu. Dejstvo je tudi, da kot sredstvo za odvračanje pozornosti zelo pomaga ublažiti odsotnost drugih, konkretnejših socialnih, zdravstvenih, gospodarskih ukrepov aktualne vlade. Dolgoročno pa je ta politika pogubna in ne rešuje prav nobene težave.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v četrtek, 11. aprila 2019, pod naslovom Nič več servilni Šarec: kako Slovenci ne bomo nastavljali drugega lica. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE