Socialno-kulturni spol vrlega Pahorja

• Tokratno načelno vprašanje o Borutu Pahorju se glasi: kaj pomeni imeti za predsednika države patološkega narcisa?
• Borut Veliki je te svoje značilnosti kazal že v preteklosti. Prav zato so ga tudi poimenovali Barbika.
• Avtor tega vzdevka je najbrž nevede zadel značilnost patoloških narcisov: problem nejasne spolne identitete.

Grandiozni self pa to

Da ni čisto jasno, ali so patološki narcisi po svojem socialno-kulturnem spolu moški ali ženske, so ugotovili že ameriški proučevalci, recimo Kernberg. Še več! Poleg grandioznega selfa, poudarjenega negovanja videza, pogoste socialne uspešnosti (vsaj v birokratskih strukturah), nevrotičnih in psihotičnih (torej po Freudu obenem moških in ženskih) bordeline motenj in še česa je nejasnost socialno-kulturnega spola eden od kriterijev patološkega narcizma.

Pri patološkem narcizmu našega predsednika države gre za psihološki ustroj, ki ga je imel od zmeraj. Vsaj od otroštva. In ki je bil — v dobrem in slabem — viden že od začetka njegove kariere. Zato morda ni jasno, zakaj se bom z njimi ukvarjala prav danes. Ko bi se lahko kadarkoli.

Pretty Woman, Pahorjev film

Naš dragi in ljubljeni predsednik države je imel v zadnjem času dva izpada. Prvi je bil izjava, da je eden od treh njegovih najljubših filmov Pretty Woman. (Zgrožen komentator je pripomnil, da gre za najbolj “babji film” vseh časov). Drugi pa je koledar, ki ga je izdal (samemu sebi) za leto 2015.

Čeprav me je osebno bolj pretreslo drugo, pa oba primera kažeta, da se Pahorju nevarno slabša. Znaki patološkega narcizma so bili vidni že v preteklosti, ni pa jih kombiniral z dejanji. S sedanjimi izpadi pa daje patološkemu narcizmu prosto pot. Česar kot predsednik države ne bi smel. Tudi če je vodilni politik po libidinalnem ustroju patološki narcis, je ključno, da njegovo delovanje ostaja v socialno prilagojeni formi. Torej v okvirih tistega, kar ni tako moteče, da bi najedalo njegov socialni položaj in predvsem kredibilnost položaja. Primer socialno prilagojenega, čeprav narcisoidnega vedênja je ameriški predsednik Barack Obama.

Pahor pa je prestopil mejo. In očitno izgubil kompas. Ne le pri okusu za filme. Izjaviti, da je eden tvojih najljubših filmov Pretty Woman, ne pomeni samo, da javno pokažeš, da o filmih nimaš pojma. Ne pomeni samo, da dokažeš, da je tvoja filmska razgledanost precej bedna. S tem ne osramotiš samo samega sebe, temveč tudi položaj predsednika države.

Ko bo ta informacija prevedena v angleščino, si bodo vsi zapomnili Slovenijo kot državo, katere predsednik obožuje Pretty Woman. Pahor je s tem nedvomno prispeval k mednarodni prepoznavnosti Slovenije. Pa tudi k temu, da je nihče, ki bo poznal filmski okus predsednika, ne bo več jemal resno. (Če jo je slučajno že.)

Domislek vrlega Pahorja je povzročil škodo državi. Če se predsednik države na kaj ne spozna, potem naj molči. Ne pa da govori bedarije. Če ne zaradi sebe, pa zaradi državljanov in državljank.

Pahorjev Pirellijev koledar

Še večjo blamažo in škodo pa je povzročil Pahor s koledarjem. Na katerem seveda nastopa kot model. Česar predsednik države ne more početi. Namreč biti model za koledar. Čeprav je iz fotografij očitno, da je bil koledar mišljen kot nadaljevanje posrečene, čeprav kritizirane predvolilne kampanje, v kateri je Pahor hodil naokoli in delal to, kar delajo navadni državljani.

To je bilo sicer bizarno, vendar tudi pravilno, saj je nagovoril slovenske volivke in volivce z logiko, ki jo prepoznavajo, imajo radi, nagrajujejo: “Jaz sem eden izmed vas! Jaz sem preprost človek! Nisem nič več kot vi!”

Objaviti koledar s fotografijami Pahorja, ki opravlja preproste poklice tega sveta, pa je estetska in politična napaka. Koledar namreč spodbija trditev, da je Pahor eden izmed navadnih ljudi, ki kopljejo jarke, frizirajo v frizerskem salonu — ja, tu je tudi Pahor, ki frizira koga drugega kot dolgolaso blondinko! — in opravljajo druge, družbeno ne preveč cenjene poklice. Iz ljudi, ki jih opravljajo, se s tem dela norca. Sicer nevede. A vseeno.

Vsakemu državljanu in državljanki Slovenije je jasno, da Pahor kot predsednik ni eden izmed njih, saj zasluži nekajkrat več kot oni in se oblači v obleke, ki jih oni nikoli ne bodo mogli imeti. To v nadaljevanju pomeni, da državljanom in državljankam očitno laže. Kar se seveda ne počne. Vsaj ne očitno. In dokumentirano.

Prosto po Laschu: narcizem kot prilagoditev

Ker tukaj nimam možnosti razlagati geneze patološkega narcizma in značilnih družinskih razmer in razmerij, iz katerih izhaja, kot tudi ne značilnosti vsakdanjega vedenja patološkega narcisa, njegovih libidinalnih značilnosti, težav in stisk tako človeka samega kot tistih, ki z njim živijo, naj za konec dodam samo še sklep, ki izhaja iz Lascha.

Christopher Lasch je namreč ugotovil, da je za zbirokratizirane zahodne potrošniške družbe patološki narcizem tisti libidinalni ustroj, ki predstavlja najbolj učinkovito prilagoditev na tovrstno družbo in odnose v njej. Slovenija s svojimi politiki in parlamentom uteleša pravilnost te teze.

Ob tem je še treba dodati — in to velja tako za Pahorja kot za precej parlamentarcev —, da ta ugotovitev velja samo toliko, kolikor patološki narcisi delujejo socialno prilagojeno. Ko zdrknejo iz teh okvirov, so primerni za zdravljenje. Vsaj Kernberg misli, da jim zdravljenje lahko pomaga. In Pahor po njegovi klasifikaciji borderline osebnosti sodi mednje.

Borut Veliki se mora naročiti pri dobrem terapevtu. To je prvo. Drugo, kar mora storiti, pa je to, da zamenja kabinet in svetovalce. Ti so namreč na svetu tudi zato, da onemogočijo blamaže in zdrse, ki predsednika kažejo kot klovna. Z zadnjima zdrsoma nam je predsednik sporočil, da je točno to.

Pojasnilo uredništva: Ob kolumni smo dolžni pripomniti, da je tako imenovani Pahorjev koledar v bistvu “fotoknjiga” (fotomonografija) fotografa Boruta Kranjca iz cikla Politika in figurira kot “25. multipel” projekta Made in China. V tem smislu ne drži trditev, da je predsednik Pahor “koledar […] izdal (samemu sebi)”.

Napačna navedba po mnenju uredništv ne spodbija splošne veljavnosti kolumnistkine karakterizacije Boruta Pahorja, ki izhaja iz dejstva, da figurira na koledarju.

Iz Urada predsednika še čakamo natančen podatek, koliko izvodov koledarja je kupil predsednik osebno. Že zdaj pa nam zagotavljajo, da številka ni visoka.

Pripomba avtorice: “Da si ga je izdal sam, je mišljeno v smislu, da si patološki narcis vedno izdela javno podobo, nekakšen ‘spomenik’, ki ga nato občuduje. Sem sodijo javne podobe, kariere in vrsta drugih bizarnosti. Ta koledar je le ena od njih. Kdo ga je plačal, je tu nepomembno.”