Minister za zdravje opozarja: Prekomerna svoboda škoduje zdravju

Danes je moderno biti svoboden. Danes je in, da ne popustiš pritiskom drugih in okolice in da svoje življenje vodiš neodvisno. Cilj našega skupnega družbenega in političnega delovanja je emancipacija, da bodo lahko vsi svobodno živeli.

Najbolj zanimivo pri vsem skupaj pa je, da se nam tak cilj zdi nekaj povsem samoumevno in neizpodbitno dobrega. Pa ni. No, ne nujno.

Gre za globoko ideološke zastavke. Odkod se je vzelo to naivno prepričanje, da bomo s povečevanjem možnosti izbire povečali dobrobit posameznika? Od kdaj pa si ljudje najbolj želimo svobodo od vseh norm in prisil?

Liberalnodemokratski diskurz o človekovih prioritetah temelji na predpostavki, da je posameznikova največja želja svobodno življenje. Iz tega pa izpeljuje še moralno sodbo, da je vsako omejevanje posameznika pri uresničevanju te želje moralno zlo.

Če ne zaradi drugega, pa zaradi zdravja

Če vprašate mene, je zgornja predpostavka napačna. Človekova največja želja ni svoboda od vseh družbenih norm in prisil. Človek brez norm in prisil se namreč znajde v utesnjujoči praznini vseenosti. Brez želja. Človekova največja želja ni toliko radikalna svoboda, temveč (radikalna) sprejetost, spoštovanje in uspešno zasledovanje prepričljivih ciljev. Človek si želi biti srečen.

Zdi se mi, da je v zadnjih petdesetih letih prišlo do popularizacije konceptov svobode, ki jih je sprva bila sposobna misliti — in morda celo živeti — le peščica najbolj drznih, najbolj v svetu idej živečih posameznikov. Filozofov.

Filozofski eksistencializem, ki promovira radikalno svobodo samodoločanja, pa ni za nas. Ni za ljudske množice. Ta svoboda, da se v vseh aspektih samodoločam, antropološko gledano presega naše sposobnosti. Tak je vsaj moj laični vtis. Biti absolutno svoboden tako rekoč ni zdravo. Preveč je stresno, preveč utesnjujoče in obremenjujoče. Ni “naravno”.

Če nas bo kaj prepričalo, da se malo umirimo s to svojo emancipatorično agendo, nas bo menda apel k zdravju.

Generiranje družbeno koristnih samoumevnosti

Samoumevnost, da je posameznikovo svobodno življenje najvišje dobro, je treba podvreči kritiki. Če je ta samoumevnost družbeno škodljiva, jo je treba zavreči. 

Ja, naloga sociologov, vedežev, humanistov, filozofov je generiranje družbeno koristnih samoumevnosti in tako rekoč plemenito zavajanje ljudstva. Kreiranje kulture, ki bo osrečujoča. Izumljanje dobrih religij.

Res! Zakaj ob zaskrbljujočih statistikah o razširjenosti depresije, anksioznosti, motenj spanca in podobno nihče s prstom ne pokaže na družboslovce in reče: “Napisali ste preslabo zgodbo! Zapovedali ste nedosegljive ideale! Ljudje so nesrečni!”

Danes je ravno obratno. Namesto da bi sociologi utrjevali osmišljujoče zgodbe, z vsemi topovi rušijo simbolne svetove in poskušajo posameznike “končno osvoboditi” simbolnih prisil, vnaprej določenih družbenih vlog in pričakovanj. Vse v imenu svobode in emancipacije!

Toda sreča in občutek osmišljenosti sta vredna več kot naše naduto vrednotenje domnevne svobode. Zdi se, da popolna svoboda samodoločanja igra funkcijo boga, ki bi ga zdravorazumski razmislek že zdavnaj moral obsoditi kot nečloveškega in ga poslati na smetišče zgodovine. Tam mu ne bo dolgčas. 

Rabimo boljše religije. Takšnih, ki bodo na človeka gledale manj idealistično in bolj stvarno. Bolj živalsko.

Manj izbire, več zadovoljstva

Nekje sem zasledil raziskavo, ki je ugotavljala zadovoljstvo z izbiro. Udeleženci eksperimenta so bili razdeljeni v dve skupini. Vsak udeleženec v obeh skupinah je narisal tri risbe, toda samo eno je lahko izbral in jo odnesel domov. Člani druge skupine pa so po nekaj mesecih dobili možnost, da izberejo drugo sliko, če želijo, ali pa ostanejo pri prvi izbiri.

Posameznike v obeh skupinah so pozneje vprašali po stopnji zadovoljstva z izbiro. Rezultati so pokazali, da so bili člani skupine, ki niso imeli možnosti ponovne izbire, bolj zadovoljni s svojo prvotno izbiro od članov druge skupine, ki so jo lahko spremenili.

Vem, gre samo za en eksperiment. Ampak ali ni več kot očitno?! Manj svobodne izbire, več zadovoljstva. Ali zmerneje rečeno: prekomerna možnost izbire vodi v nižjo stopnjo zadovoljstva.

In zatira pogansko svobodo, razmišlja Gilbert Keith Chesterton, angleški pisatelj in apologet krščanstva izpred stotih let, v svoji udarni knjigi Pravovernost (slovenski prevod pri Mohorjevi družbi, 2001). Takole piše o omejitvah, ki jih posameznikom predstavljajo moralne zahteve, te “nepriljubljene sestavine krščanstva”:

“Če pobliže preiščemo nepriljubljene sestavine krščanstva, se izkaže, da so prav te resnične opora ljudstvu. Zunanji krog krščanstva je stroga straža moralnih odpovedi in poklicnih duhovnikov; a znotraj te nečloveške straže boš odkril staro človeško življenje, ki pleše kot otroci in pije vino kot možje, kajti krščanstvo je edini okvir za pogansko svobodo. V moderni filozofiji pa je narobe: njen zunanji krog je očitno umetniški in emancipiran, znotraj pa je obup."

Sam se zato zavzemam za človeku prijazno kulturo. In ja: upam si razmišljati, da sta človeku prijazna kultura in svobodi prijazna kultura dve različni stvári.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu Bla Bla Blaž v četrtek, 28. marca 2019, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.