Mafija: Stranke jemljejo denar od poslancev. Ker stranke. Ker poslanci.

Zdaj že bivši kandidat SNS na evrovolitvah Gregor Preac samokritično priznava, da je “najbrž […] res moral biti začasno osebno zmeden, ko […] se [je] odločil kandidirati na listi SNS oziroma iti v sodelovanje z […] Jelinčičem”.

Morda se je Plemeniti res samo šalil, ko je Preacu rekel, da od njega pričakuje tisoč evrov zase — poleg 500€ na račun stranke. Toda poanta njunega razdora ni niti v neslanosti predsednika SNS, niti v naivnosti nesojenega kandidata.

Gre za to, da ne samo evropski poslanci, temveč tudi poslanci Državnega zbora — ko (če) so enkrat izvoljeni — dajejo del svojih plač strankam, ki so jih kandidirale. To da je običajna praksa.

Šokantno? Zame že. Tega nisem vedel. Pa verjel tudi ne, ko sem prvič slišal.

Razvoj dogodkov in odmevov

Naiven kot sem — ali pa neinformiran ali pošten, kot bi raje rekli eni ali drugi —, sem najprej mislil, da je to joke. Ko smo se včeraj pred snemanjem oddaje Moje mnenje na TVS pomenkovali in je naneslo tudi na Jelinčiča in Preaca, sta mi urednica in voditeljica začeli razlagati, da je to dejansko nekaj običajnega.

Prosim?! Seveda. Omenjali sta konkretne stranke in konkretne procente, ki jih poslanci in evroposlanci odvajajo od svojih mesečnih plač. Razložili sta mi, da nekatere stranke poberejo 5%, nekatere pa 10%.

Razvoj dogodkov in odmevov je pokazal, da je sistem tega samofinanciranja od stranke do stranke še veliko bolj sofisticiran.

Argument za to nesebično šeranje za kao skupno dobro stranke je navidez preprost. Resda je poslančeva ali poslankina plača osebni dohodek, ki jima pripada. Toda če ne bi bilo stranke, ki ju je spravila v Državni zbor ali v Evropski parlament, onadva ne bi bila poslanca. Logično, kajneda?

Letna članarina ali ura tenisa

Po clashu v SNS sem včeraj prebral vsaj en članek na to temo. Več o tej zadevi na Planetu v nadaljevanju, za začetek pa nekaj še bolj šokantnega — čeprav, roko na srce, bolj smešnega kot spornega.

Gre za višine strankarskih članarin.

Iz članka so razvidni naslednji letni zneski:

• SD: 25€
• SDS: 15€
• SNS: 12€
• SMC: 30€
• DeSUS: 5€
• SAB: 12€
• Levica: 20€
• NSi: 20€

Mislim, to je totalna komedija! Kakšne smešne cene! Biti član stranke za drobiž! Če kaj vem, vas bo v Ljubljani približno toliko stala ura tenisa. Ena ura. 60 fucking minut. Tenisa. (Brez trenerja.) Toliko kot 365 dni članstva oz. 12 mesecev občutka pripadnosti vašim političnim favoritom!

Vsi bi nekaj nastonj ali vsaj napol zastonj. Ideologija vendar stane, madona! Morda ni nič vredna, ampak stane pa kar nekaj. Put your money where your mouth is!

In če smo že pri lačnih ustih: stranke naj raje zvišajo naročnino na vsaj 100€ in v zameno uvedejo prakso, da poslanci vabijo svoje strankarske sočlane — mislim tiste iz sosednje ulice volilnega okraja, namreč — na napol zastonj kosila v tisto znamenito parlamentarno menzo.

Win-win? Daj-dam?

Iz omenjenega članka je tudi razvidno, da nekatere stranke s posebnimi poslanskimi tarifami kompenzirajo te socialne članarine. Ne vse, seveda. Nekatere stranke zaračunavajo tudi poslancem — ljudem z morda štiri- ali petkrat višjo neto plačo od ta navadnih angažirancev — standardno, regularno, za vse enako članarino.

Ne bom zdaj obnavljal zgodbe, ker je predolga in prekomplicirana. Če koga zanima, naj si prebere.

To se mi zdi globoko nemoralno iz več razlogov.

Prvi je, da gre za očitno prikrivanje te prakse. Poslanci naj le imajo dobre plače, zaradi mene, toda naj jih vsaj dobro zapravijo. In če jih ne (morejo) — ali če se njim ali komurkoli zdijo previsoke —, potem naj določen odstotek donirajo v dobrodelne namene. Ne pa da financirajo svoje lastne stranke, ki so že tako ali tako financirane iz proračuna. Poslansko financiranje strank iz svojih plač je v bistvu financiranje po ovinku.

Druga sporna stvar je računovodska definicija transakcij. Kaj poslanci pravzaprav plačujejo? Kaj stranke kasirajo? Kakšen win-win daj-dam je to? Je to plačilo storitve? Plačilo usluge? Kdo je komu kaj dolžen? Ali je stranka lahko upnik svojega poslanca? Ne se hecat, no!

Po 21. členu Zakona o političnih strankah (ZPolS) stranke pridobivajo sredstva iz članarin, prispevkov fizičnih oseb, prihodkov od premoženja in iz proračuna. Kako torej poslanci svoja nakazila deklarirajo? (Ali morda tudi kdaj kdo bog ne daj plačuje v kešu?) In kako deklarirajo stranke svoje prihodke? So ti samoprispevki poslancev prikazani kot članarina ali kot prispevki fizičnih oseb?

Research in kampanja

Naslednja stvar, ki mi pri tem ni všeč, je to, da ta samoprispevna finančna logika utrjuje velepomembnost in vsemogočnost strank na račun poslancev, postavljenih v vlogo za vedno hvaležnih trotov, ki brez svoje matice ne bi bili to, kar so.

In nenazadnje, to smrdi po mafijski ekonomiji. Da mora nekdo, ki služi narodu kot poslanec in ki ga plačujemo davkoplačevalci, plačevati stranki, se mi zdi nezaslišano in sramotno.

Parlamentarna stranka, ki je dobila najmanj 4% glasov, že tako ali tako dobiva dvanajstinske dotacije iz proračuna. Poslanci so že tako ali tako plačani iz proračuna. Laptope in mobilne telefone plus prenos podatkov in pogovore ter potne stroške pa še kaj si privoščijo iz proračuna. Nakar še “vračajo” del plače stranki.

Pozor! Ne vračajo nam. Ne vsem. Ne v proračun. Ampak stranki. Za neminljive zasluge.

Naj imajo priboljške. Ne moraliziram. Ampak ne norčujte se iz nas z “vračanjem” tega ne preveč težko zasluženega denarja stranki. Ker to ni nič drugega kot tipična netransparentnost mafijske ekonomije. Ti nam boš plačeval, mi pa ti bomo pokrivali rit, da boš lahko udobno delal in živel naprej. Pa ne tega naokrog razlagat. Saj ni treba, da folk ve, da smo bogati.

Mislim, da je skrajni čas, da mediji naredijo temeljit research in ga pospremijo s kampanjo proti nemoralnemu financiranju strank. Proti financiranju strank, ki velja za transparentnega samo zato, ker se doslej še nihče ni resno vanj poglabljal. Ker je — namenoma — tako zakomplicirano in dvoumno. Da bo jasno, da v resnici nimajo niti za burek.