Kje so vzroki za ponovni vzpon antisemitizma

27.3.2019 / 06:08 Komentiraj
Levi in desni skrajneži obujajo antisemitizem. Teorije zarot, stereotipi in karikature. Dobrodošli v resničnostnem šovu.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Oktobra 1945 so na občinskem pokopališču v strasbourški četrti Robertsau pokopali 86 judovskih žrtev, ki so jih ob osvoboditvi izpod nemške okupacije našli na anatomskem inštituta medicinske fakultete. To so bile žrtve, ki so jih na pobudo nacističnega predstojnika dr. Augusta Hirta poleti 1943 pripeljali iz Auschwitza in umorili v posebej za to postavljeni plinski celici taborišča Struthof-Natzweiler — kjer je bil interniran tudi Boris Pahor —, njihova trupla pa prepeljali v Strasbourg.

Dr. Hirt je trupla “naročil”, ker je želel ustvariti zbirko skeletov, s katero bi dokazal manjvrednost judovske rase. V anatomskem inštitutu so trupla položili v kadi, napolnjene s formaldehidom, potem pa je dr. Hirt nanje pozabil, dokler se jeseni 1944 Strasbourgu niso približale zavezniške sile. Takrat so posmrtne ostanke 57 moških in 29 žensk iznakazili, da bi otežili identifikacijo. Hirt je svoj projekt zaključil tako, da je žrtvam pobral zlate zobe in si jih spravil v žep.

Formaldehid

Wikipedia za Hirta pravi, da je bil “zdravnik, mučitelj in univerzitetni profesor”. Večino življenja je preživel v neposredni bližini Schwarzwaldskega hribovja, kjer si je junija 1945 poslal kroglo v glavo.

A zgodba se tukaj ne konča. Pred štirimi leti je izšla knjiga z naslovom Hipokrat v peklu (Hippocrate aux enfers). Avtor Michel Cymes v njej trdi, da so na inštitutu še danes posode s posmrtnimi ostanki pobitih Judov. Knjiga je povzročila škandal. Univerza v Strasbourgu je odgovorila z ustanovitvijo mednarodne preiskovalne komisije, ki pa še ni končala z delom.

Možnost, da so se generacije strasbourških zdravnikov šolale v prostorih, kjer se na zaprašenih policah še vedno skrivajo v formaldehidu shranjeni sledovi srhljivih zločinov nad Judi, je alegorija evropskega antisemitizma.

Dolgo časa je bilo sovraštvo skrito v najtemnejših kotih naše zavesti, danes pa prihaja spet na dan. Lansko poročilo Agencije EU za temeljne pravice navaja, da se kar 86% Judov v Evropi čuti ogrožene.

Ne gre samo za subjektivne občutke in občutljivost. V zadnjih tednih so se v Strasbourgu in okolici najprej pojavili antisemitski grafiti na šoli, ki sta jo obiskovala moja starejša otroka, potem je bilo porušeno spominsko obeležje med vojno požgane sinagoge, na koncu pa je bilo oskrunjenih skoraj sto grobov na judovskem pokopališču v bližnji vasi Quatzenheim.

Normalizacija sovraštva

Za ponovni razmah antisemitizma je več razlogov. Prvi je nepoznavanje zgodovine. 

V Franciji kar 20% mladih med 18 in 34 leti še nikoli ni slišalo za holokavst. Nepoznavanje zgodovine ponekod — tudi v Sloveniji — aktivno vzpodbujajo. Neprestano trobljenje, da moramo zgodovino pustiti za seboj, je neodgovorno, tudi če cilj ni relativizacija naukov preteklosti. Kratkovidnost in politični oportunizem pač ne moreta biti opravičilo za minimaliziranje vpliva, ki ga ima pozabljanje včerajšnjih zločinov na današnje sovraštvo.

Drugi razlog je internet. Ameriški zgodovinar Timothy Snyder je med nedavnim predavanjem v Svetu Evrope izjavil, da smo zaradi interneta danes neumnejši kot pred desetimi leti. Edini razlog, da tega ne opazimo, je, da smo vsi bolj neumni. Kot primer je navedel prav ponovni razmah teorij o svetovnih judovskih zarotah.

Tretji razlog je normalizacija sovraštva. Po raziskavi, ki jo je naročil CNN, 20% Evropejcev verjame, da je antisemitizem upravičena reakcija na obnašanje Judov. Za to je odgovorna tudi politika. Tudi pri nas. Tišina ali celo opravičevanje sovraštva v imenu svobode izražanja visokih predstavnikov države — tudi v primeru, ko je šlo za zanikanje holokavsta oz. trditev, da je šlo pri tem največjem zločinu v zgodovini človeštva, v katerem je bilo umorjenih šest milijonov ljudi, za judovsko zaroto — je primer skrajne politične neodgovornosti.

Antisemitizem od Madžarske do Francije

Latentni antisemitizem, ki nikoli ni izginil, ampak je tako kot posode s formaldehidom na strasbourškem inštitutu za anatomijo nabiral prah in čakal priložnost, da pride spet na dan, dobiva krila. Del evropske politike in medijev vse bolj odkrito igra na antisemitske strune. Ne neodvisna madžarska revija Figyelő je nedavno na naslovnici objavila fotomontažo Andrasa Heislerja, predsednika Zveze madžarskih judovskih skupnosti, na katerega dežujejo bankovci.

Na letošnjem karnevalu v belgijskem mestu Aalst je sodeloval voz s karikaturama ortodoksnih Judov, ki se ju ne bi branil niti nacistični Der Stürmer. Skrajno desni poljski tednik Tylko Polska (Samo Poljska), pa je pred dnevi svoje bralce na naslovnici poučeval, “kako prepoznati Juda — po imenih, antropoloških značilnostih, obrazni mimiki, videzu, osebnostnih značilnostih, načinu delovanja in načinih dezinformiranja javnosti”.

Čeprav so bili v nedavnem terorističnem napadu na Novi Zelandiji tarča muslimani, je to del iste zgodbe. Morilec iz Christchurcha in Robert Bowers, ki je pred meseci v sinagogi v Pittsburghu ubil enajst ljudi, sta nečloveška klona. Pri sovraštvu in nasilju do Judov — in do muslimanov, kot pri vseh drugih terorističnih napadih, ki smo jim priča v zadnjih letih — gre za tematske različice iste zaslepljenosti in mržnje.

Četrti vzrok je antisemitizem med delom priseljencev iz držav s pretežno muslimanskim prebivalstvom — in to tako tistih, ki so v Evropi že nekaj generacij, kot tistih, ki so prišli nedavno. Quenelle ali po domače [ribji] “knedl”, kot se imenuje “obrnjeni” hitlerjanski pozdrav, ki ga je izumil kontroverzni komik Dieudonné, je med mladimi v francoskih predmestjih in na družbenih omrežjih precej popularen.

S tem se je treba soočiti. Zatiskanje oči pred prisotnostjo ekstremnih stališč med manjšino znotraj te populacije olajšuje poskuse posploševanja in stigmatizacije ogromne večine, ki zavrača vsako obliko sovraštva in nasilja.

Zgornji tip antisemitizma ne temelji toliko na “tradicionalnih” evropskih predsodkih do Judov, ampak je povezan predvsem s konflikti na Bližnjem vzhodu. In tukaj se zgodba evropskega antisemitskega preporoda prelije v svoje peto in zadnje poglavje: antisemitizem na evropski levici.

Sovraštvo po domače

Povezovanje kritike Izraela in antisemitizma je zelo občutljiva zadeva, saj izraelska politika na ta način pogosto poskuša diskreditirati utemeljeno kritiko svojega ravnanja. Po drugi strani pa je včasih res tudi nasprotno. Del levice svoj latentni antisemitizem poskuša zakamuflirati v obsodbo izraelske politike.

Kje je ločnica med enim in drugim, je za to kolumno preobširna tema. Mislim pa, da lahko jasna in brezpogojna obsodba vseh oblik antisemitizma samo okrepi verodostojnost upravičene kritike izraelske politike.

Da ima del evropske levice s tem precejšnje težave, kažejo tudi muke britanskih laburistov, ki jim ne uspe odpraviti globoko zakoreninjenega antisemitizma v delu članstva.

Teorije o mednarodnih judovskih zarotah in stereotipi o bankirjih s kljukastimi nosovi in debelimi cigarami v ustih so vse bolj prisotni tudi med gilets jaunes, ki z naraščajočim antisemitizmom postajajo vse bolj rjavi.

Četrtina Evropejcev je prepričana, da imajo Judi preveč vpliva v poslovnem in finančnem svetu. Stigmatiziranje celotnih skupin ali slojev prebivalstva, ki se je začelo pojavljati v kotekstu upravičenega odpora proti nakopičenim socialnim krivicam, ta revolt diskreditirajo in slabijo.

Namesto kritike sistema imamo vse več zmerjanja. Papagajsko in pavšalno zmerjanje “elit” postaja podobno desničarski gonji proti Sorosu in univerzalno sredstvo za diskvalifikacijo vsakogar, ki ga populizem prepoznava kot oviro pri prevzemanju oblasti.

Krog je sklenjen. Skrajna levica in skrajna desnica družno promovirata zarote, stereotipe, karikature, vzorce in diskurze tradicionalnega evropskega antisemitizma. V Evropi se vsem na očeh odvija tekmovanje v predsodkih do soljudi. Dobrodošli v resničnostnem šovu Sovraštvo po domače. Na naših zaslonih. In pred njimi.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v torek, 26. marca 2019, pod naslovom Sovraštvo po domače. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.

Zgoraj: Karikaturi ortodoksnih Judov v karnevalski povorki v belgijskem Aalstu sedita na vrečah denarja. Spodaj: Nosilni članek na naslovnici sicer nepomembnega poljskega tednika Tylko Polska (Samo Poljska): “Imena. Antropološke značilnosti. Izrazi. Videz. Karakterne poteze. Načini delovanja. Načini dezinformiranja. Kako jih premagati? Tako ne gre več!”

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE