Hrošč je hrošč, hrošč ni hrošč. Jaz in veter in jesen.

24.3.2019 / 06:08 Komentiraj
Ali je tisti, ki mu trga nožice, politični režim? Je lahko hrošč slehernik, ki se znajde v kolesju totalitarne oblasti?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Knjiga Metuljčki in mehaniki, ki je tik pred izidom pri Mladinski knjigi, govori o oblikovanju literarnega kánona po 2. svetovni vojni in prinaša tudi dragocene in manj znane informacije o zgodovini slovenskega založništva za otroke in mladino pri nas.

Večkrat nagrajeni pesnik, pisatelj in prevajalec Peter Svetina (1970), ki s svojimi deli najpogosteje nagovarja otroke, se z mladinsko književnostjo že vrsto let ukvarja tudi teoretsko. Uredil je antologijo starejše slovenske mladinske književnosti Pionirji na promenadi (Kondor, 2011), v pričujočem delu pa se ukvarja zlasti z razumevanjem slovenske mladinske književnosti v odnosu do družbenega konteksta.

Študiral je slavistiko na ljubljanski Filozofski fakulteti in doktoriral iz starejše slovenske poezije, zdaj pa predava slovensko in južnoslovanske književnosti na univerzi v Celovcu. Piše za otroke in odrasle, prevaja zlasti iz češkega in hrvaškega oz. srbskega jezika, ob vsem tem pa ves čas raziskuje slovensko mladinsko književnost.

Peter Svetina: Hrošč je hrošč, hrošč ni hrošč

Leta 2009 je pri praški založbi Albatros izšla antologija češke poezije z naslovom Nebesa — pekel — raj: cvetlični lonec češke poezije za otroke 20. sto­letja (Nebe — peklo — ráj: Tyglík české poezie pro děti 20. století; 2009), ki jo je uredil Petr Šrámek. Podnaslov se da razumeti na dva načina: na eni strani je knjiga cvetober poezije 20. stoletja, pa drugi pa antologija, namenjena otrokom 20. stoletja. Različnemu razumevanju podnaslova botruje razpostava besed v podnaslovu. Takšna raba jezikovnih sredstev (v našem primeru skladnje), ob kateri lahko besedilo razumemo na različne načine, je v prvi vrsti značilnost književnosti, zlasti poezije.

Niso pa samo jezikovna sredstva tista, zaradi katerih lahko besedilo beremo (in razumevamo) na več načinov. Na razumevanje besedila lahko vpliva tudi razumevanje konteksta. 

Urednik Petr Šrámek je z antologijo, kot mi je povedal, želel sestaviti izbor dobrih pesmi za otroke in ne pesmi, ki bi bile otrokom dobre. Poskusil je sestaviti antologijo z nekoliko drugačnim pogledom na kánon otroške poezije in imel ob tem v mislih zlasti tudi fante, ki po poeziji ne segajo prav pogosto.

Pesem Karla Hynka (1925–1953) Hroš­ču trgam nožice (Trhám broukovi nožičky), ki izvorno ni namenjena otroški bralski publiki, je izbral ob omenjenih razlogih tudi zato, ker je med pripadniki različnih poetik 20. stoletja želel imeti tudi nadrealiste, in to prav Karla Hynka. Izbrana pesem, zaradi katere sta z urednikom pri založbi izmenjala kar nekaj mnenj, se mu je zdela kot “lakmusov papir” vsega njegovega razmišljanja in želje po novem konceptu kanona poezije za otroke.

Ko je antologija izšla, so se ob predstavitvah in po socialnih omrežjih razvnele precej razgrete debate med odraslimi, tako pedagogi kot starši. Eni so bili ostro proti, drugi so urednikov koncept odobravali. Urednikov namen po vzpostavitvi debate o novem kanonu otroške poezije se je uresničil. Ob tem pa tudi njegov drugi namen: pesem je namreč med osnovnošolskimi fanti pritegnila pozornost.

V slovenskem prevodu Mance Miklavc gre pesem takole:

Jesen je / in kot pada listje / hrošč / bodo tebi padale te nožice / ko ti jih bom začel trgati / hrošč / zdaj sem veter

Prva / čisto si trd / saj bo spet prišla pomlad / hrošč

Druga / iz tebe teče nek sok / če bi bil fant / bi se cmeril / ampak jaz sem veter

Tretja / sem je priletela osa / ti si jo sem poklical na pomoč

Četrta / ležiš na hrbtu / imaš samo še dve nogi / ne boš prilezel do špranjice

Peta / še trzaš? / Utrgal ti bom zadnjo nogo / ampak tipalke ti bom pa pustil

Šesta / samo polovica šeste / trznil si / ti revček / druga polovica / že ležiš / ne premikaš se več / samo gledaš / jaz sem kot jesen

— Nesrečno srečni, 2012, str. 260-261

Kdo v pesmi koga nagovarja? Očitno neki prvo­osebni lirski jaz nagovarja hrošča in mu obenem trga nožico za nožico. A ta lirski jaz, ki se je znašel sredi jeseni, sam zase pravi, da je veter. In kot jesen odnaša listje z drevja, tako bo veter odnesel hrošču nožice. Eno za drugo mu jih trga in obenem dogajanje opisuje in komentira. 

Ob prvi izpuljeni nožici hrošču pravi, da bo spet prišla pomlad (najbrž si misli, da mu bodo nožice spet zrasle, tako kot zrastejo novi listi drevesu). Ob drugi odtrgani nožici ga preseneti izcedek, pa pravi, da bi jokal, če bi bil fant, ampak on je veter (in zato ne joka). Ob tretji prileti osa, ki jo je hrošč poklical na pomoč. Ob četrti odtrgani nožici pove hrošču, da se mu (s preostalima dvema nožicama) ne bo uspelo rešiti v odprtinico. Ob peti reče, da mu bo, hrošču, nožice sicer populil, ampak tipalke mu bo pa pustil, ne bo ga do kraja potolkel. Šesto nožico lirski jaz odtrga v dveh koščkih in vmes vzklikne “ti mizero”, po slovensko “ti ubožec”, zatem izpovedovalec samo še ugotovi, da ga hrošč začudeno gleda, njega, ki je kot jesen.

Odgovor na vprašanje, kdo je lirski jaz, najdemo v tretji kitici oziroma ob drugi odtrgani nožici: “če bi bil fant / bi se cmeril / ampak jaz sem veter”. Ta del pesmi kaže na to, da gre pravzaprav za fanta, otroka, ki se igra jesen, ki se igra, da je veter. In sicer tako, da hrošču trga nožice. Je ta otrok sadist? Glede na njegovo izjavo, da bi se jokal, če bi bil fant, gre očitno za otroka, ki je občutljiv in sočustvuje s trpinčeno živaljo. Zato verjetno tudi njegovega vzklika, “ti ubožec”, ne gre razumeti ironično. To, kar dela, dela veter, v katerega se je otrok v lastni domišljiji, v igri spremenil. Pesem lahko razumemo kot opis, komentar, izpoved otroka, ki se tako zavzeto igra veter, da je meja med lastnim jazom in igrano vlogo tako izrazita in jasna, da dejanj, ki jih sam počne, ne pripisuje več sebi, ampak vlogi, v katero se je vživel.

Na ta način lahko razumemo pesem, če jo beremo sámo, če smo z njo brez konteksta: vse je igra otroka, ki je brutalna in v kateri otrok trpinči hrošča, a kljub vsemu je to samo igra, v kateri se otrok distancira od tistega, čigar vlogo je v igri prevzel.

Če pa pogledamo skopo biografijo avtorja, potem ugotovimo, da je bil iz vojske odpuščen zaradi tuberkuloze in da je umrl za uremijo. Uremija je vnetje sečnih poti in ledvic, povzroča hitro ali počasno, vendar zanesljivo umira­nje. In če se ozremo nekoliko širše po Hynkovem opusu, ugotovimo, da je motiv smrti oziroma umiranja v njegovi poeziji precej pogost. In če vemo, da je pesem uvrščena v ciklus Ikarske igre (Ikarské hry), ki ni namenjen otrokom, lahko beremo pesem v tem kontekstu na novo, pomeni se nam naenkrat pomaknejo drugam.

Je lahko hrošč v tem kontekstu avtorski jaz, ki sluti lastno smrt? Je lahko ta, ki hrošču puli nožice, bolezen, ki mu ne prizanaša? Je lahko počasno puljenje nožic počasi napredujoča bolezen, ki ubija počasi, ampak zanesljivo? Je lahko pomlad, ki bo spet prišla, lažno upanje v ozdravljenje? Lahko pomeni osa, ki jo je hrošč/bolnik poklical na pomoč, injekcijo ali infuzijo, ki mu bo olajšala muke? Je lahko luknjica, kamor se ne bo več mogel skriti, nemogoča ozdravitev? In ali so tipalke, ki ostanejo, le še zavest v umirajočem telesu, ki še zaznava dražljaje okolice, vendar se nanje ne more več odzivati?

Pojdimo v razumevanju pesmi še naprej. Če si ogledamo čas, v katerem je nastala, in širši družbeni kontekst, ugotovimo, da je pesem nastala v letih med 1948 in 1951, v času, ko je bil komunistični pritisk na Češkoslovaškem najmočnejši.

Če upoštevamo zdaj še razširjeni družbeni kontekst na Češkoslovaškem konec 40. in v začetku 50. let, se nam pesem lahko pokaže še v drugačnem razumevanju: Je lahko tisti, ki trga nožice, politični režim? Je lahko hrošč slehernik, ki se znajde v kolesju totalitarne oblasti? In trganje nožic: bi ga lahko razumeli dobesedno, kot fizično mučenje, bi ga lahko razumeli v prenesenem pomenu kot počasno, a zanesljivo omejevanje telesne in duhovne svobode posameznika? Kaj bi v tem kontekstu lahko pomenila osa? Književnost v eksilu, satiro, ironijo, poezijo?  Kaj špranjica, ki je trpinčeni posameznik ne bo dosegel? Bi bil to lahko beg v tujino? In tipalke? Bi bila to lahko ušesa, oči, ki morajo poslušati, sprejemati propagando režima?

Ob takem branju (z vključevanjem družbenega konteksta) se izkaže izrekanje prvoosebnega lirskega jaza seveda vseskozi ironično, cinično. Ironična perspektiva še poudarja pošastnost oblastnega cinizma, ki ve, kdo je, ve, kaj dela in kaj s tem povzroča, a se pretvarja, da to počne nekdo drug, in si s tem ohranja videz nedolžnosti.


Peter Svetina: Metuljčki in mehaniki. Slovenska mladinska književnost med meščanstvom in socializmom. Spremna beseda: Marjana Kobe. Mladinska knjiga, 2019, zbirka Kultura. ISBN: 978-961-01-5400-6.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE